Jedro

Upoštevanje volje strank glede tistih vprašanj, ki so nedvomno predmet sporazuma o priznanju krivde, ne pomeni, da vsebina sporazuma omejuje odločanje sodišča o vprašanjih, ki ne smejo biti predmet sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 450.b člena ZKP), ali o vprašanjih, ki bi lahko bila predmet sporazuma, pa niso (prvi odstavek 450.b člena ZKP).

Ob predpostavki, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih sploh ni možno, že po jezikovni razlagi prvega odstavka 450.b člena ZKP, v odločbi o odvzemu predmetov že pojmovno ne more iti za dopolnjevanje volje strank sporazuma.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obtoženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1. Na podlagi tretjega odstavka 308. člena KZ-1, ob uporabi omilitvenih določil 2. alineje 50. člena in 2. točke drugega odstavka 51. člena KZ-1, mu je izreklo kazen dve leti in štiri mesece zapora in stransko denarno kazen v višini 1.000,00 EUR, ki jo mora obtoženi plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se denarne kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska neplačane denarne kazni določi en dan zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obtožencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od dne 22. 10. 2024 od 10.20 ure dalje. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države (ozemlja Republike Slovenije) za dobo štirih let, ki se izvrši. Na podlagi osmega odstavka 308. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo osebni avtomobil Audi A6, reg. št. ..., s pripadajočim ključem, uporabljen za prevoz oseb. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon znamke Iphone in dve sim kartici št. 000 T in št. 000 MTS, uporabljeni za kaznivo dejanje. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), stroški zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in sicer izrecno v VI. točki izreka, tj. glede varnostnega ukrepa odvzema telefona in obeh SIM kartic. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v VI. točki izreka spremeni tako, da se obtoženemu ne izreče varnostni ukrep odvzema predmetov in se obtoženemu vrnejo zaseženi mobilni telefon znamke Iphone in dve sim kartici št. 000 T in št. 000 MTS, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izreklo po sprejetem sporazumu o priznanju krivde z dne 19. 3. 2025, potem ko je presodilo, da so za sprejem sporazuma podani pogoji iz drugega odstavka 450.č člena ZKP. V predloženem sporazumu je bil med državnim tožilstvom in obtožencem ter njegovim zagovornikom dosežen dogovor o zaporni in stranskih denarni kazni ter izgonu tujca, ki naj se za kaznivo dejanje po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 izrečeta obtožencu. Drugih dogovorov sporazum ni vseboval, kar velja tudi za pritožbeno problematizirani izrek varnostnega ukrepa odvzema predmetov (mobilnega telefona in dveh SIM kartic), ki so bili obtožencu zaseženi dne 22. 10. 2024. Gre za t. i. fakultativni varnostni ukrep (za razliko od obveznega odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1), ki ga sme sodišče izreči, kadar ugotovi, da so bili predmeti uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem, so pa storilčeva last (prvi odstavek 73. člena KZ-1). Sodišče prve stopnje (točka 7 izpodbijane sodbe) je obrazložilo, da je obtoženec odvzete predmete uporabljal kot komunikacijska sredstva za dogovarjanje glede prevozov tujcev.

5.Srž pritožbenih navedb, v katerih je prepoznati smiselno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s tretjim odstavkom 450.č člena in šestim odstavkom 285.č člena ZKP, je v tezi, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izreči neobveznega varnostnega ukrepa, ki ni bil predmet sporazuma o priznanju krivde. Z drugačnim ravnanjem naj bi sodišče po stališču pritožnika "nedovoljeno dopolnjevalo voljo strank", hkrati pa kršilo šesti odstavek 285.č člena ZKP, ki določa, da sodišče (po sprejetem priznanju krivde oziroma po sprejetem sporazumu o priznanju krivde) ne more izreči strožje kazenske sankcije, kot jo je bil predlagal državni tožilec.

6.Iz utrjene sodne prakse izhaja, da sodišče sporazum o priznanju krivde sprejme kot celoto, z vsemi njegovimi sestavinami, vključno s kazenskimi sankcijami, ki so v sporazumu dogovorjene, po sprejemu sporazuma pa v njem dogovorjenih sestavin ne sme spreminjati. Sodišče prve stopnje je tej zahtevi sledilo, saj je obtožencu določilo prav takšno zaporno in stranski denarni kazni, kot sta bili dogovorjeni, s čimer v sestavine sporazuma ni posegalo. Upoštevanje volje strank glede tistih vprašanj, ki so nedvomno predmet sporazuma o priznanju krivde, pa ne pomeni, da vsebina sporazuma omejuje odločanje sodišča o vprašanjih, ki ne smejo biti predmet sporazuma o priznanju krivde (drugi odstavek 450.b člena ZKP), ali o vprašanjih, ki bi lahko bila predmet sporazuma, pa niso (prvi odstavek 450.b člena ZKP). Čeprav v prvem odstavku 450.b člena ZKP ni izrecno zapisano, da se obtoženec in državni tožilec lahko dogovorita tudi o varnostnih ukrepih, je v drugem odstavku istega člena izključeno dogovarjanje zgolj o obligatornih varnostnih ukrepih, zato pritožnik ponuja stališče, da bi bil dogovor o fakultativnem varnostnem ukrepu po prvem odstavku 73. člena KZ-1 dopusten. ZKP v tretjem odstavku 450.b člena določa, da o tem, kar ni ali ne sme biti predmet sporazuma, odloči sodišče na naroku iz 285.č člena tega zakona, torej na naroku za izrek kazenske sankcije. Ob predpostavki, da dogovarjanje o neobveznih varnostnih ukrepih sploh ni možno, že po jezikovni razlagi prvega odstavka 450.b člena ZKP, v odločbi o odvzemu predmetov že pojmovno ne more iti za dopolnjevanje volje strank sporazuma. Vendar tudi, če se sprejme naziranje pritožnice (usmerjeno v sklepanje po nasprotnem razlogovanju iz drugega odstavka 450.b člena ZKP), da je dogovor o neobveznem varnostnem ukrepu v sporazumu dopusten, pa je pri tem odločilno, da molka strank sporazuma o možnih, toda izostalih sestavinah dogovora, ni mogoče razlagati na način, kot ga ponuja pritožnica. Če bi bil med strankami sklenjen dogovor, da se obtožencu odvzem predmetov ne izreče, bi bilo treba to (z ustrezno negatorno klavzulo) v sporazumu jasno opredeliti. Če temu ni tako, kot v konkretni zadevi, sodišču ni mogoče zapovedati omejenega odločanja o vprašanjih, ki niso bila predmet dogovora, saj je (predvidljiva) zakonska podlaga za to v tretjem odstavku 450.b člena ZKP. V sodni praksi je bilo v primerljivi procesni situaciji že zavzeto stališče, da sodišče ni zagrešilo kršitve zakona, ko je odločilo, da se v sporazumu o priznanju krivde dogovorjena kazen zapora izvrši z delom v splošno korist (kar je lahko sestavina sporazuma, vendar v danem primeru ni bila). Volja strank sporazuma torej pravno učinkuje oziroma zamejuje polje sodnega odločanja le glede tistih vprašanj, ki so izrecno predmet sporazuma, odločanje o izostalih vprašanjih pa tudi v takšni procesni situaciji ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja volje strank. Posledično se pritožbenemu sodišču za odločitev v tej zadevi ni treba decidirano opredeliti, ali je sporazumevanje o neobveznih varnostih ukrepih dopustno ali ne.

7.Pritožba nadalje uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o sorazmernosti izrečenega varnostnega ukrepa odvzema telefona in obeh spominskih kartic, tj. predvsem glede nevarnosti, da bi obtoženi, z vrnjenim telefonom in karticam ponovil istovrstno kaznivo dejanje.

8.Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje (točki 7 in 8 razlogov sodbe), da je odvzem mobilnega telefona (skupaj z dvema SIM karticama) obtožencu, kljub temu, da gre za fakultativni varnostni ukrep po prvem odstavku 73. člena KZ-1, nujen in sorazmeren ukrep. Prvo sodišče je prepričljivo utemeljilo obstoj nevarnosti kot esencialne vsebine varnostnih ukrepov, tj. obstoj razumne bojazni, da bo mobilni telefon, ki je že bil uporabljen kot predmet izvrševanja kaznivega dejanja po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, ponovno uporabljen za izvršitev istovrstnega ali podobnega kaznivega dejanja. Ta nevarnost izhaja iz ugotovitve, da je obtoženi pri izvrševanju kaznivega dejanja deloval z neugotovljenimi sostorilci, ki so si za izvrševanje kaznivega podjema ustvarili skupino na aplikaciji WhatsApp, kar vse izhaja iz pregleda telefona in podatkov oziroma komunikacije med njimi, o čemer so izpovedovale tudi zaslišane priče, kriminalistični inšpektorici, ki sta telefon in podatke pregledovali. Pritožbeno sodišče se tako pridružuje oceni prvostopenjskega sodišča, da obstaja realna in konkretna nevarnost, da bi obtoženi po vrnitvi telefona in obeh kartic, zlahka vzpostavil kontakt z neznanimi sostorilci in se ponovno vključil v izvrševanje istovrstnega kaznivega dejanja.

9.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP). Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje (točka 9 sodbe) je obtoženca oprostilo plačila sodne takse, saj je brez zaposlitve in brez premoženja ter na prestajanju daljše zaporne kazni.

-------------------------------

1Državna tožilka je predlog za odvzem predmetov na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1, podan v besedi strank na naroku za izrek kazenske sankcije, napovedala že na predobravnavnem naroku in v ta namen predlagala izvedbo določenih dokazov (list. št. 446). Zagovornica se je z dokaznimi predlogi tožilstva v tej smeri strinjala.

2Npr. sodbi VS RS I Ips 25331/2013-119 z dne 2. 4. 2015 in I Ips 45480/2014 z dne 18. 5. 2017.

3Sodba VS RS I Ips 45219/2012-33 z 5. 3. 2015 (tč. 7 obrazložitve).

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 73, 73/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 450b, 450b/1, 450b/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.