Jedro

Ker dolžnik pri zakoniti subrogaciji ne sodeluje, se njegov pravni položaj varuje z določbo, da se zaradi prenosa terjatve njegov pravni položaj ne sme poslabšati. To pomeni, da lahko dolžnik proti izpolnitelju uveljavi vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavil proti prvotnemu upniku, vključno z ugovori, ki se nanašajo na obstoj cedirane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v I., III. in IV. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 43110/2012 z dne 30. 3. 2012 v prvem odstavku izreka za znesek glavnice 1.852,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). Citirani sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka za glavnico 425,09 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). V tretjem odstavku izreka je navedeni sklep o izvršbi obdržalo v veljavi za izvršilne stroške v višini 61,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 4. 2012 dalje, v presežku pa ga spremenilo tako, da je stroškovni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi 255,78 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper obsodilni del sodbe (I., III. in IV. točka izreka) se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo celotne toženčeve pravdne stroške. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o tem, da je tožbeni zahtevek na plačilo 1.852,98 EUR utemeljen, oprlo na določila o zakoniti subrogaciji (275. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Navedlo je, da je tožeča stranka imela pravni interes za izpolnitev obveznosti tožene stranke, zato je ob izpolnitvi nanjo po samem zakonu prešla upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami. Uporaba citirane določbe je pravilna. Pritožba pa utemeljeno izpostavlja, da v takšnih primerih prenos terjatve ne sme poslabšati dolžnikovega pravnega položaja. Ta namreč pri zakonski subrogaciji ne sodeluje. Ker ravnanja v breme tretjega nimajo pravnega učinka, se dolžnika varuje z določilom, da se zaradi prenosa terjatve njegov pravni položaj ne sme poslabšati. To med drugim pomeni, da lahko dolžnik proti izpolnitelju uveljavi vse ugovore, ki bi jih lahko uveljavil proti prvotnemu upniku.(1) Med takšne ugovore med drugim spadajo ugovori, ki se nanašajo na sam obstoj cedirane terjatve.(2) Takšen je tudi ugovor, da je prvotni upnik (A. d. o. o.) na avtomobilu opravil storitve, ki jih tožena stranka ni naročila, niti z njimi ni bila seznanjena, zaradi česar do njihovega plačila ni upravičen. Sodišče prve stopnje teh ugovorov ni presojalo. Zapisalo je zgolj, da je tožena stranka opustila dolžno skrbnost, ker vozila ob prevzemu ni pregledala. To pa ne pomeni avtomatično, da ugovor napačne izpolnitve ni utemeljen.

6. Višje sodišče tako ugotavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke: - da z opustitvijo pregleda stranka izgubi zgolj možnost uveljavljanja očitnih napak, - da storitve, ki so presegale naročilo tožene stranke (menjava žarnic, žarometov, meglenk) ne predstavljajo napak, ki bi jih zakoniti zastopnik tožene stranke ob skrbnem pregledu vozila lahko ugotovil (očitne napake), saj je vse navedeno pravilno delovalo že pred servisom, - da je prvotni upnik popravila opravil na lastno pest, ne da bi o tem toženo stranko sploh obvestil ali od nje zahteval odobritev ter - da opravljene storitve niso bile ne potrebne ne naročene.

Ker je dejstvo, da bi tožena stranka nasproti prvotnemu upniku takšne ugovore lahko uveljavila, jih ob upoštevanju določil o zakoniti subrogaciji, lahko uveljavi tudi nasproti tožeči stranki. Sodišče prve stopnje bi jih zato moralo presojati. Zgolj zaključek, da tožena stranka ni ravnala dovolj skrbno, ker vozila ni pregledala in ni zahtevala izstavitve računa, namreč ne zadošča za ugotovitev, da je dolžna plačati vse vtoževane storitve. Ob tem je napačen tudi zaključek, da bo lahko tožena stranka, po tem ko bo plačala račun tožeči stranki, uveljavila odškodninske zahtevke zoper prvotnega upnika. Dejstvo je, da bi zoper prvotnega upnika zgoraj povzete ugovore lahko podala prav v sporu, v katerem bi slednji od nje zahteval plačilo. Da se njen pravni položaj ne bi poslabšal, ji je tako potrebno dovoliti tudi njihovo uveljavitev nasproti tožeči stranki v obravnavanem postopku. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo (in ugovorov ni presojalo), je zmotno uporabilo materialno pravo (275. člen v zvezi s 421. členom OZ), posledično pa nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodbo je bilo zato v izpodbijani I. točki izreka potrebno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V ponovljenem postopku se bo slednje moralo opredeliti do zgoraj povzetih ugovorov in odgovoriti na vprašanje, ali bi tožena stranka v primeru, da do zakonite subrogacije ne bi prišlo, morala prvotnemu upniku plačati znesek, ki ga v tem postopku zahteva tožeča stranka.

7. Ker je pritožba utemeljena že iz zgoraj navedenih razlogov, se višje sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

8. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavilo tudi odločitev o izvršilnih in pravdnih stroških (III. in IV. točka izreka izpodbijane sodbe). Končni uspeh strank v postopku namreč še ni znan. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Čeprav v poglavju, ki ureja zakonito subrogacijo ni izrecnega določila glede prepovedi poslabšanja položaja dolžnika, je slednjega potrebno uporabiti, saj je zakonita subrogacija dejansko oblika zakonite cesije. Glej M. Juhart in drugi: Obligacijski zakoni komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 309. Op. št. (2): M. Juhart in drugi: Obligacijski zakonik komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 590.