Jedro

Tožnik je dokazal obstoj ustnega dogovora o plači v določeni višini za efektivno uro dela, zaradi česar je njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike med prejetimi zneski plače in na podlagi opisane postavke pripadajočimi zneski utemeljen - ne glede na vsebino pisne pogodbe o zaposlitvi, saj ZDR izrecno določa, da pisnost pogodbe o zaposlitvi ali njenih posameznih določb ni pogoj za veljavnost.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno razveljavi v 5. do 9. alinei 1. točke izreka (glede odločitve o tožbenem zahtevku za plačilo prikrajšanja pri plači za mesece od aprila 2000 do avgusta 2000 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti mesečnih zneskov, to je od 18. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, do plačila) ter se v tem obsegu tožba zavrže; - delno spremeni v preostalem delu 1. točke izreka glede obrestnega zahtevka tako, da zakonske zamudne obresti od prikrajšanj pri plači v neto zneskih za mesece april 1999, junij 1999, julij 1999, avgust 1999 ter ter za mesece od septembra 2000 do decembra 2000 ter od januarja 2001 do junija 2001 tečejo od zapadlosti mesečnih zneskov do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnice, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki prikrajšanje pri plači v neto zneskih za mesec april 1999, za mesece od junija do vključno avgusta 1999, od aprila 2000 do decembra 2000 ter od januarja 2001 do vključno maja 2001 v zneskih, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov (to je od 18. dne v mesecu za plačo prejšnjega meseca), do plačila, ter da je dolžna od bruto zneskov plače obračunati in odvesti vse predpisane davke in prispevke (1. točka izreka). Sklenilo je, da je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 229.680,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku ugodilo. Navaja, da tožnik ni prejel nobenega dokazila, da je prejel manjšo plačo, kot bi mu glede na pogodbo o zaposlitvi pripadalo. Neresnično je, da naj bi tožena stranka domnevno naknadno v pogodbo o zaposlitvi zapisala nižji znesek plače. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj izpodbijana sodba v nasprotju z določili ZDR priznava veljavnost ustno dogovorjene klavzule. Pogodba o zaposlitvi mora biti sklenjena v pisni obliki, če ni sklenjena, pa ima oškodovana stran pravico do tožbe na ugotovitev sklenitve takšne pogodbe, kar v predmetnem postopku ni bilo storjeno. Nedopustno je, da delavec sploh ne uveljavlja relativne neveljavnosti pogodbe in toži na obveznosti, ki naj bi bile v nasprotju s pogodbo dogovorjene ustno, v povsem drugačni višini. Pravno veljavna je pisna pogodba, ki derogira domnevno predhodno sklenjeno pogodbo v ustni obliki, sodišče prve stopnje pa je zavzelo drugačno stališče. Tožbeni zahtevek je v nasprotju z izvršenimi plačili, poleg tega pa tožnik ni vložil zahteve za varstvo pravic pri delodajalcu, ampak je neposredno vložil tožbo, kar je nedopustno. Sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o dokaznih predlogih tožene stranke, ki je predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker je ponovno odločalo o delu tožbenega zahtevka, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, sicer pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Prvostopenjsko sodišče je sicer, glede preostalega dela tožbenega zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: V obravnavanem individualnem delovnem sporu je sodišče tokrat odločalo drugič. S prvo sodbo, opr. št. Pd 663/2001 z dne 11.2.2004, je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti - toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača razlike v plači za posamezne mesece v času od aprila 1999 do junija 2001 z zamudnimi obrestmi (1. točka izreka), regres za malico, potne stroške oz. razliko potnih stroškov za obdobje od marca do maja 2001 (2. točka izreka), regres za letni dopust za leti 2000 in 2001 (3. točka izreka) ter da ji povrne stroške postopka (4. točka izreka). Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče delno razveljavilo izpodbijano sodbo v 1. točki izreka, razen glede povrnitve razlike v plači za obdobje od aprila 2000 do avgusta 2000 (od 5. do 9. alinee 1. izreka sodbe) in v 4. točki izreka (glede stroškov postopka) ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v 2. točki izreka pa je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in znižalo prisojene zneske v 1. in 2. alinei 2. točke izreka, višji tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov prehrane ter stroškov za prevoz za marec 2001 z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je v ostalem pritožbo zavrnilo in v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (5. do 9. alinea 1. točke izreka, delno 1. in 2. ter 3. in 4. alinea 2. točke izreka ter 3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Iz navedenega izhaja, da je bilo v tem individualnem delovnem sporu s pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 663/2001 z dne 11.2.2004 v zvezi s sodbo in sklepom VDSS opr. št. Pdp 868/2004 z dne 16.2.2006 pravnomočno odločeno o delu tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za obdobje od aprila 2000 do avgusta 2000 v zneskih, ki so razvidni iz izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (5. do 9. alinea 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki je bila s sodbo VDSS potrjena). Zato je prvostopenjsko sodišče ravnalo napačno in v nasprotju z določbami pravdnega postopka, ker je ponovno odločilo o istem zahtevku z izpodbijano sodbo. Ker je v tem delu prvostopenjsko sodišče ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 12. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem gre za res iudicata, ter tožbo v tem obsegu zavrglo (2. odstavek 354. člena ZPP).

Pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o dokaznih predlogih tožene stranke, niso utemeljene. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, če sodišče izrecno ne zavrne dokaznega predloga oz. tega v sodbi ne obrazloži. Če sodišče predlaganega dokaza ne izvede, ima to lahko za posledico nepopolno ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pa v obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Prvostopenjsko sodišče je v ponovnem postopku pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, pri čemer je v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu. Na tej podlagi je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, razen v delu, ki se nanaša na odločitev o obrestnem zahtevku od dolgovanih zneskov iz naslova plače za sporno obdobje. Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik ob sklenitvi delovnega razmerja s toženo stranko dogovoril, da bo prejemal plačo v višini 500,00 SIT neto za efektivno uro in da je pogodbe o zaposlitvi z dne 24.4.1999, 5.9.2000 in 1.1.2001 podpisal prazne, ne da bi bila v njih vpisana višina pripadajoče plače. Naknadno pa je ugotovil, da je delodajalec v pogodbe vpisal nižje zneske plače od dogovorjenih ob sklenitvi delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno dokazno ocenilo tožnikovo izpoved v zvezi z navedenim in verjelo tožniku, katerega izpoved je potrdila priča S.T., ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot poslovni sekretar in je pogodbe o zaposlitvi pripravila. Navedena priča je potrdila, da se je tožnik s toženo stranko dogovoril za plačilo 500,00 SIT neto za efektivno uro, ter da je podpisal pogodbe o zaposlitvi, v katerih ni bil vpisan podatek o višini plače, nato pa je priča sama naknadno vpisala znesek v pogodbo po nalogu direktorja, ki je odredil vpis zneskov zajamčene plače zaradi manjšega plačila prispevkov in davkov od plače. Zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati ustno dogovorjeno plačo, je pravilen, saj je tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazan obstoj dogovora o plači v višini 500,00 SIT za efektivno uro, ki toženo stranko zavezuje ne glede na vsebino pisne pogodbe o zaposlitvi. Pritožba zmotno meni, da naj bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker izpodbijana sodba v nasprotju z določili Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR) priznava veljavnost ustno dogovorjene klavzule. V 4. odstavku 15. člena ZDR je namreč določeno, da v primeru, če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 29. člena tega zakona, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. ZDR torej izrecno določa, da pisnost pogodbe ali njenih posameznih določb ni pogoj za njeno veljavnost. Izračun tožnika je izdelan ob upoštevanju ustno dogovorjene urne postavke za izračun plače ter 90 % nadomestila plače za čas odsotnosti zaradi bolezni, ob upoštevanju prejetih zneskov za sporno obdobje, ki so razvidni iz predloženih plačilnih list. Tožena stranka izračunu ni nasprotovala in ni predložila svojega izračuna, sodišče prve stopnje pa je lahko izračun samo preverilo, ker za to ni potrebno posebno strokovno znanje, zaradi česar ni bila potrebna postavitev izvedenca finančne stroke, ki ga je tožena stranka sicer res predlagala v odgovoru na tožbo, vendar zgolj pavšalno, saj je tožbenemu zahtevku ugovarjala po temelju. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo o tožbenem zahtevku za plačilo plače oz. razlike med pripadajočimi zneski in prejeto plačo za sporno obdobje tudi po višini.

Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi moral tožnik najprej uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu in da je nedopustno neposredno sodno varstvo. Skladno z določbo 4. odstavka 204. člena ZDR lahko delavec denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem in t.i. notranja pot, to je uveljavljanje pravic najprej pri delodajalcu, ni potrebna. Enako določbo so vsebovali tudi prej veljavni predpisi, to je Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) v 2. odstavku 83. člena.

Pri preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo pri odločanju o obrestnem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki nepravilno priznalo zamudne obresti od zapadlosti mesečnih zneskov prikrajšanja pri plači do plačila, in ni upoštevalo določbe 386. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS št. 83/2001) oz. prepovedi ultra alterum tantum. Skladno z določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001) so namreč obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnice. Ustavno sodišče je namreč z odločbo opr. št. U-I-300/04 z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006 odločilo, da se navedena določba uporablja tudi za terjatve, ki so zapadle že pred uveljavitvijo OZ, to je pred 1.2.2002, saj je določilo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred navedenim datumom, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki ni omejeval teka zamudnih obresti. Pri vseh terjatvah je torej potrebno upoštevati pravilo, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, ko dosežejo glavnico in sicer do dne 22.5.2007, ko je začel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A, Ur. l. RS, št. 40/2007), ki je v 1. členu črtal določbo 376. člena OZ, tako da prepoved "ultra alterum tantum" ne velja več za zakonske zamudne obresti, ampak le za pogodbene obresti (382.a člen OZ). Le od zneskov, ki so zapadli po 17.3.2002 in glede katerih do uveljavitve navedene novele OZ zakonske zamudne obresti še niso dosegle glavnice, je potrebno šteti, da zakonske zamudne obresti tečejo vse do plačila. Ker so bile z izpodbijano sodbo tožeči stranki prisojeni zneski, ki so zapadli v plačilo v času od maja 1999 do 18.7.2001, so zakonske zamudne obresti do 22.5.2007 (to je do uveljavitve navedene novele OZ-A) že dosegle glavnico, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da zakonske zamudne obresti tečejo do plačila, nepravilna. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano odločitev glede plačila zakonskih zamudnih obresti tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (tako, da tečejo od zapadlosti do dneva, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti dosegla glavnico).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oz. razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, delno podani, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno razveljavilo izpodbijano sodbo ter tožbo glede tožbenega zahtevka iz 5. do 9. alinee 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje (za plačilo plače v neto zneskih, navedenih v izreku, za čas od aprila 2000 do avgusta 2000, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila ter za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneskov) zavrglo. Glede obrestnega zahtevka je izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako kot izhaja iz izreka, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen, 2. odstavek 354. člena, 4. točka 358. člena ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo uspela v neznatnem delu, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

Ker v predmetnem sporu revizija ni že po zakonu dovoljena (384. in 367. člen ZPP, 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), je bilo potrebno v skladu z 32. členom ZDSS-1 odločiti, ali se revizija zoper odločitev pritožbenega sodišča dopusti ali ne. Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Ker v konkretnem primeru ne gre za nobenega izmed navedenih primerov, pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.