Jedro

Z negatorno tožbo po 75. členu SPZ v zvezi z 99. členom SPZ se zagotavlja zaščita pred protipravnim vznemirjanjem lastnika (lahko pa tudi neposrednega posestnika) nepremičnine. Subjekt zaščite je torej lastnik prostorsko opredeljene nepremičnine, zato mora biti kot takšen tudi opredeljen v samem tožbenem zahtevku in izreku sodbe. Ta zahteva po prostorski opredelitvi pa ne velja tudi za toženca, ki je pri negatorni tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice iz 99. člena SPZ lahko vsakdo, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika) v izvrševanju njegove lastninske pravice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožencev, da bi morala biti v izreku izpodbijane sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava tudi toženca prostorsko opredeljena (z navedbo pravno relevantne prostorske povezave med tožencema in nepremičnino, iz katere prihaja imisija).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženi stranki sami trpita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III.Toženi stranki sta dolžni solidarno v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožečima strankama povrniti 274,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka toženima strankama naložilo, da nemudoma prenehata z vznemirjanjem lastninske pravice tožečih strank na nepremičnini z ID znakom: parcela ... 336, in opustita predvajanje, vklapljanje zvočnih signalov elektronske naprave ob zaznavanju prisotnosti in gibanja oseb na navedeni nepremičnini tožečih strank, pod točko II. izreka je toženima strankama nadalje prepovedalo bodoče vznemirjanje lastninske pravice tožečih strank na nepremičnini z ID znakom: parcela ... 336 s predvajanjem zvočnih signalov elektronskih naprav ob zaznavanju prisotnosti in gibanja oseb na navedeni nepremičnini tožečih strank in s podobnimi ravnanji in pod točko III. izreka toženima strankama kot solidarnima dolžnikoma naložilo, da v roku 8 dni tožečima strankama povrneta 1.171,75 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti do plačila.

2.Zoper to sodbo sta se pritožili toženi stranki (v nadaljevanju: toženca), ki sodbo izpodbijata v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlagata, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnikoma) pa naloži povrnitev pravdnih stroškov, podredno pa, da njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi najprej povzameta bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa izpostavljata, da tožbeni izrek zahteva od tožencev, da prenehata vznemirjati lastninsko pravico tožnikov na nepremičnini parcela ... 336 in opustita izvajanje določenih aktivnosti. Glede na to, da dva dela stavka povezuje besedica in, gre za priredje. V priredju so stavki v enakovrednem razmerju. Vsak od stavkov, ki sestavljajo poved, bi lahko stal samostojno, zato je po njunem mnenju prva obveznost, naložena tožencema, pavšalna in nedorečena. Z njo ni prepovedana neka konkretna aktivnost tožencema, ki jima s tako nedorečenostjo tožbenega zahtevka preprečuje pravico do izjave, tako izrečena prepoved s strani sodišča pa predstavlja nedoločen obseg dejanj, ki naj bi predstavljala vznemirjanje lastninske pravice tožnikov in naj bi bila prepovedana tožencema, ki je ostal povsem neobrazložen. V pritožbi toženca izpostavljata še nadaljnji izrek izpodbijane sodbe, s katerim se od njiju zahteva, da opustita predvajanje, vklapljanje zvočnih signalov elektronske naprave ob zaznavanju in gibanju oseb na nepremičnini tožnikov. Tudi za ta del izreka toženca menita, da je nedorečen, da jima s sodbo sodišče nalaga, da se vzdržita vsakršnemu proizvajanju zvokov iz elektronskih naprav ob zaznavanju prisotnosti in gibanja oseb na nepremičnini tožečih strank. Po njuni oceni je s takšnim izrekom z izpodbijano sodbo tožencema prepovedano tudi poslušanje glasbe s prenosnega telefona, kadar sta tožnika ali druge osebe na nepremičnini tožnikov, ne glede na glasnost glasbe, ki se predvaja. Za prepoved take in številnih drugih možnih ravnanj tožencev, ki so povezani z uporabo elektronskih naprav, ki proizvajajo zvok, ni podlage niti v navedbah tožbe niti v zbranih dokazih. Toženca menita, da je iz navedenih razlogov izpodbijana sodba obremenjena z absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339 člena ZPP. Sodišču prve stopnje pa očitata tudi zmotno uporabo materialnega prava. Pri tem pa poudarjata, da Stvarnopravni zakonik ureja odnose med posamezniki v zvezi z nepremičninami, v konkretnem primeru pa sta prostorsko opredeljena le tožnika, ne pa tudi toženca, prav tako je tudi izrecno izpostavljena kot pravno relevantna le prostorska povezava med tožnikoma in nepremičnino, ne pa tudi med tožencema in nepremičnino, zato se po mnenju pritožbe na zatrjevano dejansko stanje ne nanaša 75. člen SPZ oz. je utemeljen ugovor tožencev, da po tem materialnem predpisu nista pasivno legitimirana v tem sporu. Omejevanje tožencev pri vsakršni uporabi elektronskih naprav za proizvajanje zvokov po njunem mnenju nima podlage v nobenem predpisu. Vsaka uporaba elektronskih naprav, ki je za drugega moteča, še ne predstavlja pravno relevantnega ″motenja″. Toženca izpostavljata, da sta ves čas opozarjala, da tožnika ne dokazujeta jakosti hrupa, ki naj bi ju motil, niti njegovega trajanja. Sodišču prve stopnje pa še očitata, da je obravnavalo dokaze o zatrjevanem motenju po dokaznem predlogu, ki je povsem nesubstanciran, saj tožnika nista navedla, kaj s predlaganimi posnetki dokazujeta, niti pojasnila časovnih in krajevnih okvirov posnetkov, da bi se o njih toženca lahko izjavila. Ob koncu pritožbe še opozarjata, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku zoper oba toženca. Ker naj bi odgovornost tožencev izhajala iz njunega ravnanja, ne njune povezanosti z nepremičnino, bi morala tožnika po mnenju tožencev že v navedbah opisati in nato dokazovati ravnanje vsakega od tožencev posebej. Navedbe tožnikov o ravnanju tožencev so po njuni oceni pavšalne in ne ponujajo dejanskega okvira tožbenemu zahtevku, tožencema pa onemogočajo izjavo. Zaradi vsega navedenega toženca sodišču prve stopnje očitata kršitve iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3.Tožnika sta na pritožbo tožencev odgovorila, v odgovoru se zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata še stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba tožencev ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.V tej pravdni zadevi sta tožnika zoper toženca vložila tožbo zaradi vznemirjanja njune lastninske pravice in zahtevala, da toženca prenehata vznemirjati in da se jima v bodoče prepove vznemirjati njuno lastninsko pravico, da opustita in v prihodnosti ne predvajata in vklapljata zvočnih signalov elektronske naprave ob zaznavanju prisotnosti gibanja oseb na nepremičnini tožnikov. Trdila sta, da imata v solasti nepremičnino z ID znakom parcela ... 336, na kateri stoji stanovanjska hiša na naslovu ..., v kateri živita skupaj s svojim mladoletnim otrokom. Od leta 2019 dalje pa toženca, ki sta neposredna soseda tožnikov, vznemirjata lastninsko pravico na nepremičnini tožnikov na način, da skoraj vsakodnevno vključujeta zvok, ko zaznata, da tožnika izstopita iz hiše ali se gibata na svoji nepremičnini v okolici stanovanjske hiše, pri čemer je edini namen vključevanja zvočnega signala motenje tožnikov. Vključevanje zvočnega signala po trditvah tožnikov ni omejeno le na zaznavo tožnikov, temveč tudi na zaznavo gibanja obiskovalcev ali mladoletnega otroka tožnikov. S takšnim ravnanjem po navedbah tožnikov toženca onemogočata tožnika in nemoteno uživanje njima lastne nepremičnine, ki se nahaja na podeželju, za katerega je značilno tišje in mirnejše okolje, nikakor pa ni značilno za to okolje, da tulijo zvočni signali vedno, ko zapustiš, ali se gibaš na svoji nepremičnini. Trdila sta še, da je zvok, ki ga predvajata toženca dobro slišen, moteč, tako zaradi same narave zvoka in glasnosti kot samega sporočila, ki ga pošiljata toženca, in sicer da tožnikoma ne bosta dopuščala mirnega uživanja njune lastninske pravice. Početje tožencev povzroča pri tožnikih občutke živčnosti in nemira ter ju onemogoča pri mirnem in sproščenem uživanju nepremičnine, saj onemogoča pogovore zunaj stanovanjske hiše in nemoteno druženje z drugimi zunaj stanovanjske hiše, kar je še posebej moteče v toplejših mesecih, ko bi se v normalnih okoliščinah intenzivno uporabljala okolica hiše za druženje, posedanje na prostem in igranje, kar pa tožnika ne moreta početi zaradi ravnanja tožencev.

7.Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnikov je sodišče prve stopnje glede na podano trditveno podlago v tej zadevi izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 75. in 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki urejajo prepovedane imisije in zaščito pred vznemirjanjem. Tako mora v skladu s 1. odstavkom 75. člena SPZ lastnik nepremičnine pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija). Pri čemer je v skladu z 2. odstavkom tega zakonskega določila brez posebnega pravnega naslova prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi napravami. V skladu s 1. odstavkom 99. člena SPZ pa lahko lastnik oziroma domnevni lastnik, če kdo tretji protipravno vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika, in sicer kako drugače, ne pa z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje.

8.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo in zaključilo, da je podana pasivna legitimacija tožencev, da sta toženca neposredna posestnika nepremičnine na naslovu ..., da z napravo povzročata zvočne imisije z izključnim namenom šikaniranja tožnikov vselej, ko zaznata, da se tožnika ali njuni obiskovalci nahajajo zunaj hiše na naslovu ..., da zvok vključujeta prav toženca, da se zvok vključuje le v primeru, če tožene stranke zaznajo, da se tožeče stranke ali obiskovalci nahajajo zunaj hiše, da gre za piskajoč zvok, ki ga lahko primerjamo z zvokom alarmnih naprav, ki je zelo moteč, moti pa tako tožnika kot tudi njune obiskovalce, ko so zunaj njune hiše. Čeprav sicer sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kakšna naprava povzroča ta hrup, pa je ugotovilo, da ga povzroča posebna naprava, saj takšnega zvoka ne more proizvesti človek, žival ali narava. Ker se zvok (imisija) povzroča s posebno napravo, povzročanje konkretnih (ugotovljenih) zvočnih imisij pa nima pravne podlage, je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi uporabilo določilo 2. odstavka 75. člena SPZ, v skladu s katerim je brez posebnega pravnega naslova prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi napravami in tožbenemu zahtevku tožnikov posledično tudi v celoti ugodilo.

9.Neutemeljeni so očitki tožencev, da je tožbeni zahtevek, posledično pa tudi izrek izpodbijane sodbe, nedorečen oziroma nedoločen.

10.Čeprav je tožbeni zahtevek, tako pa se sedaj glasi tudi izpodbijana sodba, v točki I. izreka oblikovan tako, da je med prvim delom stavka, ki glasi: ″Toženi stranki sta dolžni nemudoma prenehati z vznemirjanjem lastninske pravice tožečih strank na nepremičnini z ID znakom: parcela ... 336″ in njegovim drugim delom, ki glasi: ″opustiti predvajanje, vklapljanje zvočnih signalov elektronske naprave ob zaznavanju prisotnosti in gibanja oseb na navedeni nepremičnini tožečih strank″ vstavljena vejica in veznik ″in″, pa tudi iz tako oblikovanega zahtevka nedvomno izhaja, da drugi del tega stavka konkretizira prvi del le-tega in določno opredeljuje ravnanje tožencev, ki ga morata opustiti z namenom, da se preneha vznemirjanje lastninske pravice tožnikov na njuni nepremičnini in ne gre za takšno slovnično priredje, kot ga v pritožbi prikazujeta toženca, zato so neutemeljeni očitki tožencev, da je glede prvega dela stavka v točki I. izreka izpodbijana sodba nedorečena in neobrazložena, posledično pa iz tega razloga tudi ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S takšnim oblikovanjem izreka izpodbijane sodbe pa ni podana niti absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožencema s tem pravica do izjave ni bila kršena, ker sta bila s tako oblikovanim tožbenim zahtevkom seznanjena že vse od vročitve tožbe dalje in sta se lahko do tako oblikovanega zahtevka tudi jasno in konkretizirano opredelila.

11.Prav tako tudi ni pritrditi tožencema, da je nedorečena oziroma nedoločena tudi zahteva v točki II. izreka izpodbijane sodbe, s katero se je tožencema prepovedalo bodoče vznemirjanje lastninske pravice tožečih strank na nepremičnini z ID znakom: parcela ... 336 s predvajanjem zvočnih signalov elektronskih naprav ob zaznavanju prisotnosti in gibanja oseb na navedeni nepremičnini tožečih strank in s podobnimi ravnanji. Kot izhaja iz konkretizacije prepovedanega ravnanja, je tožencema prepovedano zgolj predvajanje zvočnih signalov elektronskih naprav ob zaznavanju prisotnosti in gibanja oseb na navedeni nepremičnini tožečih strank in temu podobnih ravnanj, ne pa, kot to zmotno prikazujeta v pritožbi, vsakršno proizvajanje zvokov iz elektronskih naprav, vsakršna ravnanja tožencev, povezana z uporabo elektronskih naprav, tudi ne poslušanje glasbe s prenosnega telefona, kadar sta tožnika ali druge osebe na nepremičnini tožnikov, ne glede na glasnost glasbe, ki se predvaja. Glede na povedano tudi z izrekom izpodbijane sodbe v točki II. sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

12.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožencev, da za izrek takšne prepovedi sodišče prve stopnje ni imelo podlage niti v trditvah tožnikov niti v izvedenih dokazih, saj sta tožnika ves čas postopka trdila, da ju toženca od leta 2019 vznemirjata v njuni lastninski pravici na takšen način, da skoraj vsakodnevno, vedno ko zaznata, da tožnika izstopita iz hiše ali se gibata na svoji nepremičnini v okolici stanovanjske hiše, vključita zvok (zvočni signal), ki je dobro slišen in moteč tako zaradi same narave zvoka in glasnosti, kot tudi samega sporočila, ki ga toženca z njim pošiljata tožnikoma, t.j., da jima ne bosta dopuščala mirnega uživanja njune lastninske pravice, sodišče prve stopnje pa je vsa ta zatrjevana dejstva tudi prepričljivo in s potrebno zanesljivostjo ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je ustrezno dokazno ocenilo, upoštevaje pri tem tudi metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

13.Toženca tudi ne moreta uspeti s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje zatrjevano motenje ugotavljalo na podlagi nesubstanciranega dokaza s poslušanjem videoposnetkov, ki se nahajajo na USB ključku v prilogi A5. S to pritožbeno navedbo namreč toženca sodišču prve stopnje vsebinsko očitata kršitev razpravnega načela (t.j. 7. in 212. člena ZPP), saj iz njega izhaja tudi zahteva po substanciranem predlaganju dokazov za ugotavljanje zatrjevanih dejstev. To postopkovno kršitev, ki predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, in jo prvič uveljavljata šele v pritožbi, pa glede na to, da pri njej ne gre za nobeno od kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti tudi po uradni dolžnosti, uveljavljata prepozno. Iz določbe 1. odstavka 286b. člena ZPP namreč izhaja, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, pa se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Glede na to, da sta tožnika videoposnetke z dne 4., 7., 21. in 22. 6. 2020; z dne 20. in 22. 5. 2020; z dne 1., 3., 4., 5., 6., 12., 15., 20., 22. in 27. 4. 2020; z dne 6., 14., 18., 19., 22., 28., 29. in 31. 3. 2020; z dne 12., 23., 26. in 28. 12. 2019; z dne 10., 17., 18., 20., 22., 24. in 27. 2. 2020 in z dne 21. 1. 2020, ki se nahajajo na USB ključu (priloga A5) predlagala kot dokaz že v tožbi z dne 13. 7. 2020, vloženi dne 20. 7. 2020, v zvezi z dejstvi, navedenimi v točki I. svojih navedb, sodišče prve stopnje pa je ta dokaz izvedlo na naroku dne 16. 3. 2021, kot je to razvidno iz dokaznega sklepa zapisnika sodišča prve stopnje o pripravljalnem naroku in 1. naroku za glavno obravnavo z dne 16. 3. 2021, sta bila toženca najkasneje na tem naroku seznanjena s tem, da se bo (je) ta dokaz izvedel in bi zato morala to kršitev uveljavljati že pred sodiščem prve stopnje najkasneje na tem naroku, česar pa nista storila niti do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Tekom pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje toženca nikoli nista izjavila, da ne vesta, za ugotovitev katerih dejstev naj bi bil predlagan ta dokaz, nikoli nista ugovarjala nesubstanciranosti tega dokaznega predloga. Ker v pritožbi ne navajata nobenega razloga, zakaj tega ugovora in uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka brez svoje krivde nista mogla podati pravočasno, to kršitev v pritožbi uveljavljata prepozno in je zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati.

14.Dokazno podprte, temelječe predvsem na videoposnetkih z dne 4., 7., 21. in 22. 6. 2020; z dne 20. in 22. 5. 2020; z dne 1., 3., 4., 5., 6., 12., 15., 20., 22. in 27. 4. 2020; z dne 6., 14., 18., 19., 22., 28., 29. in 31. 3. 2020; z dne 12., 23., 26. in 28. 12. 2019; z dne 10., 17., 18., 20., 22., 24. in 27. 2. 2020 in z dne 21. 1. 2020, ki se nahajajo na USB ključu (priloga A5) ter na izpovedi tožnikov in prič A. A., B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H., so tako dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih toženca v pritožbi niti ne izpodbijata konkretizirano, da sta toženca neposredna posestnika nepremičnine na naslovu ..., da ravno toženca z napravo povzročata zvočne imisije z izključnim namenom šikaniranja tožnikov vselej, ko zaznata, da se tožnika ali njuni obiskovalci nahajajo zunaj hiše na naslovu ..., da se zvok vključuje le v primeru, če tožene stranke zaznajo, da se tožeče stranke ali obiskovalci nahajajo zunaj hiše, da gre za piskajoč zvok, ki ga lahko primerjamo z zvokom alarmnih naprav, ki je zelo moteč, moti pa tako tožnika kot tudi njune obiskovalce, ko so zunaj njune hiše.

15.Na tako ugotovljeno dejansko stanje in ob pritožbeno neizpodbijanem zaključku sodišča prve stopnje, da toženca zvočni signal (zvočne imisije) povzročata s posebno (elektronsko) napravo brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ki ga predstavljata določili 2. odstavka 75. člena SPZ in 99. člen SPZ, ko je zaključilo, da je podana pasivna legitimacija tožencev, saj sta kot neposredna posestnika nepremičnine, od katere se širi zvočna imisija, prav toženca tista, ki s posebno napravo povzročata zvok, ki predstavlja protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov, posledično pa je tudi pravilno v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov tako na prenehanje vznemirjanja kot tudi na prepoved bodočega vznemirjanja, saj je šlo pri ravnanjih tožencev za dalj časa (od leta 2019 dalje) kontinuirano vznemirjanje tožnikov v njuni lastninski pravici na nepremičnini, vse z namenom šikaniranja tožnikov.

16.Ker je v skladu z 2. odstavkom 75. člena SPZ brez posebnega pravnega naslova prepovedano kakršnokoli motenje s posebnimi napravami, so za odločitev v tej zadevi, v kateri je bilo ugotovljeno, to pa pritožbeno tudi ni konkretizirani izpodbijano, da toženca imisije povzročata s posebno napravo, pravno nepomembne pritožbene navedbe tožencev, v katerih izpostavljata, da tožnika nista dokazala jakosti hrupa in njegovega trajanja, saj so imisije po 2. odstavku 75. člena SPZ vselej prepovedane in pri njih ni potrebno ugotavljati, ali presegajo krajevno običajno mero ali povzročajo škodo.

17.Z negatorno tožbo po 75. členu SPZ v zvezi z 99. členom SPZ se zagotavlja zaščita pred protipravnim vznemirjanjem lastnika (lahko pa tudi neposrednega posestnika) nepremičnine, saj tudi imisije predstavljajo eno izmed oblik vznemirjanja lastninske pravice. Subjekt zaščite je torej lastnik prostorsko opredeljene nepremičnine, zato mora biti kot takšen tudi opredeljen v samem tožbenem zahtevku in izreku sodbe. Ta zahteva po prostorski opredelitvi pa ne velja tudi za toženca, ki je pri negatorni tožbi zaradi vznemirjanja lastninske pravice iz 99. člena SPZ lahko vsakdo, ki vznemirja lastnika (ali domnevnega lastnika) v izvrševanju njegove lastninske pravice, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožencev, da bi morala biti v izreku izpodbijane sodbe ob pravilni uporabi materialnega prava tudi toženca prostorsko opredeljena (z navedbo pravno relevantne prostorske povezave med tožencema in nepremičnino, iz katere prihaja imisija) ter da že samo dejstvo, da nista prostorsko opredeljena, kaže na to, da po materialnem pravu nista pasivno legitimirana za ta spor.

18.Sodišče prve stopnje je v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, kar pritožbeno ni konkretizirano izpodbijano, je pa dokazno podprto, saj temelji predvsem na izpovedi priče C. C., ugotovilo, da zvok vključujeta prav toženca. Pritožbeno tudi niso konkretizirano izpodbijani zaključki sodišča prve stopnje, da v stanovanjski hiši na naslovu ..., iz katere prihaja zvok, živita toženca s svojim otrokom in da temu zaključku logično sledi zaključek, da sta toženca odgovorna za povzročanje zvoka. Prav tako toženca ne izpodbijata konkretizirano sklepanja sodišča prve stopnje, ko je glede na dejstvo, da se zvok vključi vedno, ko se nahajata tožnika ali njuni obiskovalci zunaj hiše, in da se zvok ugasne oziroma ne vključi, ko so v bližini stanovanjske hiše tožnikov policisti ali C. C., solastnik nepremičnine, v kateri živita toženca, zaključilo, da toženca ročno upravljata napravo, ki povzroča zvok. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah, iz katerih izhajajo konkretna ravnanja obeh tožencev, ki povzročajo vznemirjanje lastninske pravice tožnikov, pa se izkažejo za povsem neutemeljene tako njune pritožbene navedbe, da ob pravilni uporabi materialnega prava nista pasivno legitimirana za ta spor, kot tudi njune pritožbene navedbe, da tožnika nista zadostila svojemu trditvenemu bremenu, sodišče prve stopnje pa ni ugotavljalo in obrazložilo za vsakega toženca posebej ravnanj, ki predstavljajo protipravno vznemirjanje lastninske pravice tožnikov. Ker je sodišče prve stopnje ta ravnanja ugotavljalo v okviru podane trditvene podlage pravdnih strank in za vse tozadevne dejanske ugotovitve in pravne zaključke tudi navedlo dovolj in povsem ustrezne razloge, pa izpodbijana sodba tudi v tem delu ni obremenjena s pritožbeno zatrjevanima absolutnima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

19.Toženca odločitve o stroških pravdnega postopka ne izpodbijata konkretizirano, vežeta jo izključno na uspeh s pritožbo. Ker pa toženca s pritožbo nista uspela, je tudi njuna pritožba zoper stroškovno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljena.

20.Pritožba tožencev se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožencev zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

21.Toženca s svojo pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa morata tožnikoma nerazdelno povrniti vse njune potrebne pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tožnikoma ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje tega sklepa (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (Tar. št. 21/1 OT) in 49,50 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 274,50 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožnikoma v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

-------------------------------

1Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 4. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 75, 75/1, 75/2, 99, 99/1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti*

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.