Jedro

Po določbi 81. člena ob sojenju na prvi in drugi stopnji veljavnega ZZZDR, je bilo mogoče prisoditi nepreskrbljenemu zakoncu na njegovo zahtevo preživnino pod pogoji iz navedene zakonske določbe le s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže. Tedanja sodna praksa je izjemoma sicer dopuščala uveljavljanje preživninskega zahtevka na podlagi 81. člena ZZZDR tudi po razvezni sodbi, vendar le, če ga zakonec ni uveljavil v razveznem postopku iz upravičenih razlogov in ob izpolnjenih nadaljnjih pogojih, da ga je uveljavljal takoj po tem, ko je bil razvezni postopek končan in da so okoliščine, na katere se opira zahtevek, obstajale že v času sodbe o razvezi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica v tem postopku terjala od toženca kot nekdanjega zakonca (po tem, ko je bila njuna zakonska zveza že razvezana s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 1.10.2001, opr. št. P 428/2001 in ki je postala pravnomočna 23.11.2001) plačevanje preživnine od 1.5.2003 dalje po 30.000 SIT mesečno, tožnici pa naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 62.550 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Kot revizijska razloga uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku in zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica graja ugotovitev sodišč prve in druge stopnje o zadostnosti njenih dohodkov za lastno preživljanje in iz tega izpeljano materialnopravno sklepanje obeh sodišč, da tožnica ni "nepreskrbljeni zakonec" v pomenu pravnega standarda iz določbe 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Sodišči obeh stopenj sta namreč ugotovili, da tožnici mesečna pokojnina glede na njeno višino ne zagotavlja preživljanja, pri tem pa napačno sklepali na možnost pridobivanja dodatnih sredstev za tožničino preživljanje iz dohodkov pravdnima strankama skupnih oziroma solastnih nepremičnin, ki so predmet delitve v še odprtem nepravdnem postopku. Meni, da ni korektno očitati ji pasivnost, če želi iz skupnega premoženja pridobiti, kar ji pripada in če ne pristaja vselej zgolj na toženčeve predloge. Tožnica je po njenem mnenju dokazala, da ji dohodki iz naslova pokojnine zadoščajo za kritje le najnujnejših stroškov za hrano, zdravila in za plačilo mesečnih položnic, medtem ko ji za obleko in obutev že zmanjka denarja. O tožničinih stroških preživljanja pa se sodišči prve in druge stopnje sploh nista izrekli in sta zato sodbi obeh sodišč v tem delu po mnenju tožnice tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč razpravljali le o stroških vzdrževanja hiše in o s tožničinim bivanjem v njej povezanih stroških, medtem ko se o tožničinih siceršnjih stroških za kritje njenih potreb nista izrekli, čeprav jih je tožnica v postopku jasno opredelila. Ker sodišči tožničinih potreb nista ocenili, tudi nista imeli podlage za ugotovitev, da jih lahko pokrije z dohodki iz pokojnine in premoženja. Tožnica predlaga razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Kot revizijski razlog uveljavljano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP utemeljuje tožnica z očitkom sodiščema obeh stopenj, da se v razlogih njunih sodb nista izrekli o tožničinih stroških preživljanja in da sta zato sodbi v tem delu tako pomanjkljivi, da ju ni mogoče preizkusiti, saj v dosedanjem postopku ni bila ocenjena tožničina možnost zadovoljevanja tistih njenih potreb, ki niso zajete v upoštevanih potrebnih stroških tožnice (le) za hrano, za zdravila in za vzdrževanje hiše oziroma z bivanjem v njej povezanih stroških. Temu tožničinemu očitku ni mogoče pritrditi že iz razloga, ker sta sodišči prve in druge stopnje tožničine opredeljeno zatrjevane stroške njenega preživljanja, ki jih je tudi denarno ovrednotila, pri odločitvi upoštevali; po opravljeni primerjalni oceni teh sta s sklepom dejanske narave ugotovili, da za njihovo pokritje zadošča tožničina mesečna pokojnina v znesku 67.278 SIT (ki po oceni sodišč prve in druge stopnje resda ni visoka, vendar ne odstopa v škodo tožnice od njene mesečne plače, ki jo je prejemala ob razvezi zakonske zveze v višini okrog 60.000 SIT). Tožnica je v postopku na prvi in drugi stopnji sicer zatrjevala, da tako upoštevani stroški niso njeni edini stroški za zadovoljevanje vseh njenih potreb (glede teh preostalih denarno neopredeljeno), vendar sta sodišči prve in druge stopnje sklep o tem, da tožnica ni "nepreskrbljeni zakonec", oprli na ugotovitve, da lahko tožnica ob redni mesečni pokojnini pridobiva še dodatni dohodek s tem, da oddaja stanovanjske prostore in zemljišča v najem - in kar dejansko že počne (glej obrazložitev v ustreznem odstavku na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje) ter da ji toženec prepušča v uporabo vsa zemljišča v L. (glej zadnji stavek v četrtem odstavku na 4. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Gre za dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče spričo določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Pri tem pa v zvezi z vprašanjem tožničine preskrbljenosti ni odveč pripomba, da jo je toženec zatrjeval že v pravdi zaradi razveze zakonske zveze (tedaj kot tožnik) in da tožnica (tedaj kot toženka) temu ni ugovarjala.

Predvsem pa je pomembno, da je bilo po določbi 81. člena ob sojenju na prvi in drugi stopnji veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/76, 30/86 - ZNP, 1/89, 14/89 in Ur. l. RS, št. 13/94 - ZN, 82/94, 29/95 - ZPDF, 26/99 - ZPP, 60/99 - odl. US, 70/2000 - ZZNPOB, 64/01, 110/02 - ZIRD in 42/03 - odl. US; ZZZDR) mogoče prisoditi nepreskrbljenemu zakoncu na njegovo zahtevo preživnino pod pogoji iz navedene zakonske določbe le s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže. Tedanja sodna praksa je izjemoma sicer dopuščala uveljavljanje preživninskega zahtevka na podlagi 81. člena ZZZDR tudi po razvezni sodbi, vendar le, če ga zakonec ni uveljavil v razveznem postopku iz upravičenih razlogov in ob izpolnjenih nadaljnjih pogojih, da ga je uveljavljal takoj po tem, ko je bil razvezni postopek končan in da so okoliščine, na katere se opira zahtevek, obstajale že v času sodbe o razvezi. Tožnica je v tem postopku zatrjevala kot upravičen razlog za neuveljavljanje preživninskega zahtevka že v razveznem postopku tedanji dogovor pravdnih strank, po katerem naj bi toženec obljubil tožnici, da ji bo pomagal pri vzdrževanju hiše in pri delu na njivi (ter da pozneje ni ostal zvest dani obljubi). Vendar sta sodišči prve in druge stopnje izrecno ugotovili, da tožnica obstoja takega dogovora pravdnih strank ni izkazala - niti kot verjetnega (glej obrazložitev v zadnjem odstavku na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje in v prvem odstavku na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Ob nujnem upoštevanju vezanosti revizijskega sodišča na neizpodbojne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) pa to pomeni, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen niti prvi izmed pogojev, izjemoma predvidenih po tedanji sodni praksi za možnost uveljavljanja preživninskega zahtevka tudi še po izdaji sodbe, s katero je bila zakonska zveza razvezana.

Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni podan in ker velja enako tudi glede uveljavljanega in po uradni dolžnosti upoštevnega revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.