Jedro

Podan pobotni ugovor v pravdi nima takega učinka kot izjava po 337. členu ZOR. V primeru pobotnega ugovora v pravdi sodišče odloči o prenehanju obveznosti, izjava po 337. členu ZOR pa učinkuje sama po sebi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo 49.087,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrstmi od 4.2.2004, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo vzdržalo v veljavi plačilni nalog Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. I PL 91/96 z dne 20.2.1996 in toženi stranki naložilo še plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 52.272,60 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.

Tožena stranka je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Predlogu tožene stranke, da se združita za skupno obravnavanje obravnavani spis IX Pg 496/97 in spis III P 5/99, ki se je vodil po tožbi K.G. zoper J.L. zaradi plačila tolarske protivrednosti 20.000,00 DEM, sodišče prve stopnje ni ugodilo, ker je spoznalo, da je v obravnavani zadevi potrebno uporabiti pravila postopka v gospodarskih sporih (2. točka prvega odstavka 481. člena ZPP). S pritožbenim vztrajanjem, da bi sodišče prve stopnje spisa moralo združiti, pritožbeno sodišče ne soglaša, ker v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje o tem, da niso bili izpolnjeni pogoji za združitev zadev po 300. členu ZPP.

Pritožba neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala prenehanja obveznosti. V skladu z določilom prvega odstavka 295. člena ZOR obveznost preneha, ko je izpolnjena, kot tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden izmed načinov prenehanja obveznosti po ZOR je pobot (kompenzacija). Gre za takoimenovano materialno pobotanje, do katerega pride z izjavo dolžnika upniku o pobotu terjatev (337. člen ZOR). Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni niti zatrjevala niti dokazala nobenega izmed načinov prenehanja terjatve po ZOR. Sklicevala se je zgolj na procesni ugovor pobota, ki ga je J.L. uveljavljal v zadevi III P 5/99. Podan pobotni ugovor v pravdi nima enakega učinka kot izjava po 337. členu ZOR. Zato s procesnim ugovorom pobota v zadevi III P 5/99 obveznost tožene stranke še ni prenehala. V primeru procesnega ugovora pobota namreč sodišče odloči o pobotnem ugovoru in posledično o prenehanju obveznosti zaradi pobota, izjava po 337. členu ZOR pa učinkuje sama po sebi. V začeti pravdi obveznost ne preneha že na podlagi podanega procesnega ugovora pobota, kot to velja po materialnem pravu pri predpravdnem pobotanju. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na pobotni ugovor, ki ga je nasprotna stranka podala v drugi pravdi. O tem pobotnem ugovoru sodišče prve stopnje v zadevi III P 5/99 v času izdaje obravnavane sodbe namreč še ni odločilo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni prišlo do prenehanja obveznosti.

Če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP). Tožeča stranka ni dokazala, da je sodišče v zadevi III P 5/99 pravnomočno odločilo o pobotnem ugovoru. Pri tem tožeča stranka v odgovoru na pritožbo tudi utemeljeno opozarja, da je pobotni ugovor v zadevi III P 5/99 umaknila, kar izhaja tudi iz priloženega spisa III P 5/99, v katerem je sodišče s pravnomočno sodbo odločilo o zahtevku K.G., umik pobotnega ugovora pa je vzelo na znanje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno zaključilo, da obveznost tožene stranke plačati tožeči stranki račun za opravljene mizarske storitve ni prenehala. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati terjatev iz računa, na podlagi katerega je bil izdan plačilni nalog, skupaj z zamudnimi obrestmi od 7.1.1995 do plačila (prvi odstavek 277. člena ZOR).

Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje kot pravilno in zakonito potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, ker sama s pritožbo ni uspela, tožeči stranki pa so z odgovorom na pritožbo nastali potrebni stroški. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki odmerilo priglašene stroške za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk po OT (vrednost točke 110,00 SIT) z 19% DDV, skupaj 49.087,50 SIT z zamudnimi obrestmi.