Jedro

Davčna obveznost je nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril davek na promet nepremičnin od davčne osnove 38.756,76 EUR po stopnji 2% v znesku 775,14 EUR. Odmerjeni davek poplača pristojno sodišče iz kupnine s prodajo nepremičnine na javni dražbi na podlagi sklepa o poplačilu. V primeru, da davka ni mogoče poplačati iz kupnine, se bo začela davčna izvršba. Iz izreka izpodbijane odločbe še izhaja, da posebni stroški v tem postopku niso nastali ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bil prvostopenjskemu organu predložen pravnomočni sklep o domiku In 200/2011-50 v izvršilni zadevi zoper tožnika. Iz sklepa je razvidno, da je bila nepremičnina: stavba z enim delom stavbe oziroma del stavbe, s podatki, ki jih navaja, v lasti tožnika, prodana na javni dražbi za znesek 39.531,90 EUR in domaknjena kupcu. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 195. členu določa, da sodišče poplača upnike po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Iz 197. člena ZIZ izhaja, da se iz zneska, dobljenega s prodajo, poplačajo najprej stroški izvršilnega postopka, nato davek na dodano vrednost oziroma davek na promet nepremičnin. Pri odplačnem prenosu lastninske pravice na navedeni nepremičnini je določena obveznost plačila davka na promet nepremičnin v skladu s 1. členom in 3. členom Zakona o davku na promet nepremičnin (v nadaljevanju ZDPN-2). Zavezanec za davek na promet nepremičnin je po 5. členu ZDPN-2 prodajalec nepremičnine. Davčna osnova pa je v skladu s 14. členom ZDPN-2 v izvršilnem postopku dosežena prodajna cena, zmanjšana za davek na promet nepremičnin, vračunan v ceno. Na podlagi navedenega je davčni organ ugotovil davčno osnovo ter odmeril davek na promet nepremičnin in ga naložil v plačilo v znesku, ki je razviden iz izreka izpodbijane odločbe.

Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je zavrnilo Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Pri tem se sklicuje na davčno in sodno prakso, v kateri je sprejeto enotno stališče, da predstavlja prodaja nepremičnine na javni dražbi, ki jo opravi sodišče zaradi poplačila terjatev upnikov, odplačni prenos lastninske pravice na nepremičnini, pri katerem ima v smislu določb ZDPN-2 dolžnik v izvršilnem postopku položaj prodajalca nepremičnine. Presoja pravilnosti odločitve, ki bo predmet odločanja na Ustavnem sodišču RS, na podlagi ustavne pritožbe, ki jo je vložil tožnik, na postopek odmere davka v tej fazi ne more vplivati. Davek se namreč odmeri na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, kar pomeni, da je zakonska podlaga za odmero davka podana. V primeru, da bi bila na Ustavnem sodišču RS sprejeta odločitev v prid tožnika, je takšna odločitev lahko podlaga za uporabo izrednega pravnega sredstva – obnove postopka.

Tožnik v tožbi meni, da je z izpodbijano odločbo prekršen materialni zakon, to je v danem primeru ZDPN-2 in ZIZ, hkrati pa prekršene tudi temeljne človekove pravice in svoboščine, ki jih določa Ustava RS. Tožbo vlaga na Upravno sodišče v Ljubljani, skladno s pravnim poukom iz drugostopenjske odločbe, čeprav meni, da je v skladu z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) za obravnavani primer pristojno Upravno sodišče RS, Oddelek v Maribor, glede na tožnikovo stalno prebivališče, ki je v območju sodišča v Mariboru. Tožnik navaja, da je nepravilna navedba tožene stranke, da je bila s pravnomočnim sklepom o domiku Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah (pravilna navedba bi se glasila Okrajnega sodišča v Murski Soboti) upniku A. domaknjena nepremičnina na parc. št. 1650/0 k.o. …, za kupnino 39.531,90 EUR. Tožnik meni, da je odločitev o predmetni tožbi odvisna od ključnega vprašanja: ali davek bremeni neposredno znesek, dobljen s prodajo nepremičnine in ali je dopustno uporabiti določbe ZDPN-2 na način, kot si to razlaga tožena stranka. Tožnik navaja, da zadevne nepremičnine ni prodajal (prodajalo jo je na dražbi sodišče), saj ni več lastnik nepremičnine, temveč je to A.. Poleg tega pa z nepremičnino, zarubljeno v postopku izvršbe, ni smel več razpolagati.

Tožnik meni, da domika nepremičnine v izvršilnem postopku ni mogoče šteti za pravni posel, pač pa za pridobitev lastninske pravice na originaren način. Tožena stranka je napačno uporabila materialno pravo, saj tožnika ni mogoče šteti za prodajalca. Tožena stranka se z navedenim relevantnim vprašanjem sploh ni ukvarjala, temveč zgolj z obveznostjo plačila davka na promet nepremičnin. Že zato tožnik meni, da gre za kršitev pravil postopka, nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo. Tožnik meni, da je tožena stranka storila bistveno kršitev določb postopka, saj pred izdajo izpodbijane odločitve ni rešila predhodnega vprašanja in sicer vprašanja ali davek bremeni neposredno zneske, dobljen s prodajo nepremičnine, niti vprašanja lastništva nepremičnine. Tožena stranka v odločbi zgolj ugotovi, da je sklep o domiku pravnomočen in hkrati, da je tožnik formalni lastnik nepremičnine, ne spušča pa se v bistveno vprašanje za določitev zavezanca za plačilo davka, torej vprašanje dejanskega lastništva nepremičnine. Tožnik namreč nikakor ne more biti formalni lastnik. Lastnik je nesporno kupec in ne tožnik. Tožnik zato ni zavezanec za davek na promet nepremičnin in navedeni davek bremeni neposredno znesek, dobljen s prodajo nepremičnine. Tožnik uveljavlja kršitve z ustavo zajamčene človekove pravice oz. temeljne svoboščine in opozarja na sporna določila ZDPN-2, na podlagi katerih je izdana izpodbijana odločba. Sklicuje se tudi na kršitev ustavnih pravic (25. člena, 14. člena, 15. člena, 22. člena, 67. člena, 147. člena in 153. člena Ustave RS) ter na kršitev 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in na kršitev 1. člena Protokola. Tožniku je odvzeta zasebna lastnina, neutemeljeno in brez ustreznih postopkov pa mu je naloženo plačilo davka. Tožnik se sklicuje, da je diskriminiran, je namreč brez zaposlitve, brez prihodkov, pred nezakonitim odvzemom je imel vsaj še streho nad glavo, sedaj pa nima ničesar. Zaradi izpodbijane odločbe in morebitne njene izvršitve je ogrožana tožnikova osebna integriteta in tožnikovo golo preživetje. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podrejeno razveljavi, od tožene stranke pa zahteva tudi plačilo stroškov postopka. Ker gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja tožnik predlaga prednostno reševanje zadeve.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnik, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine. Takšno stališče dodatno potrjujejo določbe 14. člena ZDPN-2, na katerega se pravilno sklicujeta tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ, iz katerih izhaja, da ne glede na 11. člen tega zakona, zavezanec, katerega nepremičnina je bila prodana na javni dražbi v izvršilnem postopku, ne vloži davčne napovedi. Davek davčni organ odmeri po uradni dolžnosti v 30 dneh po prejemu pravnomočnega sklepa o domiku, ki ga sodišče pošlje davčnemu organu na območju, kjer leži nepremičnina. Prav to pa je bilo, kot nesporno sledi iz upravnih spisov, storjeno v konkretnem primeru. Davčna obveznost je po povedanem nastala na podlagi pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine, ki ga je izdalo pristojno sodišče in sicer v višini 2% od davčne osnove, kot to določa 9. člen ZDPN-2. Drugostopenjski organ pa je pravilno pojasnil tožniku, da bi morebitna ugoditev tožnikovi ustavni pritožbi bila razlog za obnovo postopka, sicer pa na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva.

Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne more vplivati nepravilna navedba tožene stranke v odločbi drugostopenjskega organa, da je bil v konkretni zadevi izdan pravnomočen sklep o domiku Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah, namesto pravilno Okrajnega sodišča v Murski Soboti. Navedena nepravilnost oz. pomota tožene stranke ne vpliva na sicer pravilno odločitev prvostopenjskega organa. Neutemeljeni so tudi tožnikovi ugovori, da so mu z izpodbijano odločitvijo kršene ustavne pravice in da gre za kršitve EKČP. Sodišče prav tako zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na krajevno pristojnost Upravnega sodišča RS. Iz šestega odstavka 9. člena ZUS-1 namreč izhaja, da v davčnih zadevah sodi upravno sodišče na sedežu sodišča. Iz pojasnjenih razlogov je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zaradi česar je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Glede na dejanske okoliščine obravnavane zadeve, ki niso sporne in so podlaga za izpodbijano odločbo, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.

Izrek o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.