Jedro

Sodišče v nepravdnem postopku na predlog ni vezano, tako kot je vezano na zahtevek v pravdnem postopku, v nobenem primeru pa ni vezano na materialnopravno kvalifikacijo nastalega razmerja.

Zmotno materialnopravno stališče, da nastale situacije ni mogoče rešiti drugače kot z določitvijo odškodnine, je predlagatelja vodilo, da je predlog za ureditev nastale situacije formuliral tako, da je podal „predlog za določitev odškodnine“, vendar je iz opisa dejanskega stanja in njegovih navedb na naroku jasno razvidno, da želi v tem postopku predvsem urediti nastala razmerja glede v last vrnjenega kompleksa nepremičnin, pri čemer izrecno omenja tudi mesečno najemnino, podane pa so prav tako navedbe o tem, kaj predlagatelj ocenjuje, da je primerna „odškodnina“ oziroma višina odmene za uporabo njegovih zemljišč.

Obrazložitev

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

O b r a z l o ž i t e v : Z uvodoma navedenim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je predlog predlagateljev za določitev odškodnine, zaradi omejitve lastninske pravice, po temelju utemeljen.

Zoper takšno odločitev sta se po svojih pooblaščencih pravočasno pritožila nasprotna udeleženca Republika Slovenija (v nadaljevanju prva nasprotna udeleženka) in družba G. d.o.o. (v nadaljevanju tretja nasprotna udeleženka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl., v nadaljevanju ZNP), ter predlagala, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zahtevek predlagateljev zavrne.

Prva nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da je sklicevanje oziroma utemeljevanje zahtevka s 109. členom Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 in nasl., v nadaljevanju ZUreP-1) napačno oziroma glede na listinsko dokumentacijo v spisu preuranjeno. V konkretnem primeru ni namreč iz ničesar razvidno, da bi bilo na način in po postopku, ki ga ureja ZUreP-1, že meritorno odločeno o uveljavitvi omejitve lastninske pravice, kot jo za potrebe izvajanja rudarske pravice predvideva Zakon o rudarstvu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl., v nadaljevanju ZRud). Prva nasprotna udeleženka izrecno opozarja, da tudi sicer v konkretni zadevi ni izkazana javna korist v smislu 35. člena ZRud v povezavi z 32. členom ZRud, ki je predpogoj za začetek razlastitvenega postopka na način kot ga določa ZUreP-1. Posledično naj tudi ne bi bilo podlage za določitev odškodnine po ZNP. Glede na dejstvo, da tretja nasprotna udeleženka na podlagi koncesijske pogodbe s prvo nasprotno udeleženko in na zemljiščih, ki so bili v denacionalizacijskem postopku vrnjeni predlagateljem (oziroma njihovem pravnem predniku) opravlja dejavnost izkoriščanja rudnin, tudi prva nasprotna udeleženka meni, da je lastninsko-pravna razmerja v konkretnem primeru vsekakor potrebno urediti. Skladno s 33. členom ZRud bi se morala razmerja z lastniki urediti primarno s pravnim poslom, v kolikor pa do tega ne pride, pa z uveljavitvijo ukrepov, kot jih določa 32. oziroma 34. in 36. člen ZRud. S prehodom predmetnih zemljišč iz prve nasprotne udeleženke je po oceni prve nasprotne udeleženke prenehala obstajati domneva o soglasju iz 4. odstavka 34. člena ZRud. Prva nasprotna udeleženka zato meni, da mora koncedent urediti razmerja z novim lastnikom zemljišč, bodisi civilno-pravno bodisi z oblastno intervencijo in ukrepi, ki jih daje na razpolago ZRud ter po postopku, ki ga določa ZUreP-1. Del ureditve teh razmerij pa je vsekakor tudi vprašanje odškodnine. V skladu s 13. členom koncesijske pogodbe mora koncesionar (tretja nasprotna udeleženka) v roku 5 let po podpisu koncesijske pogodbe prilagoditi svoje delovanje določbam ZRud, med drugim tudi z določbo 33. člena ZRud.

Tretja nasprotna udeleženka v pritožbi navaja, da so sicer pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da razpolaga z rudarsko pravico, ima s prvo nasprotno udeleženko podpisano koncesijsko pogodbo in da je bila glede določenega dela nepremičnin izdana denacionalizacijska odločba, na podlagi katere se zemljišča vrnejo v last predlagateljem. Po mnenju tretje nasprotne udeleženke pa denacionalizacijska odločba, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice, molči o posesti. Posest in uporaba se izvaja na podlagi veljavne koncesijske pogodbe in rudarske pravice, ki je bila tretji nasprotni udeleženki podeljena z uredbo vlade. Ker gre za trajno pogodbeno razmerje za določen čas, ki ga je tretja nasprotna udeleženka pridobila na podlagi pravnega posla, je njena uporaba zakonita in ji iz vidika pravnega dela pravice do uporabe zemljišča ni mogoče nič očitati. Brez odločbe oblastvenega organa sodišče ne more po analogiji uporabiti določbe ZRud, v konkretni zadevi pa tudi ni akta, ki bi izkazal javno korist in odprl možnosti razlastitve oziroma omejevanja lastninske pravice. Sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da gre za specifično dejansko situacijo, kar pa je z vidika pravnega tehtanja celotne zadeve pravno netočno. Dejanska situacija po oceni tretje nasprotne udeleženke v predmetni zadevi ni prav nič drugačna kot v drugih primerih, ki so posledica vodenja denacionalizacijskega postopka. Ne gre torej za prav nikakršen specifikum te zadeve, le materialni temelj na strani predlagatelja je zgrešen. Določbe ZUreP-1 in ZRud predvidevajo specifičen postopek, ki se nanaša na razlastitev, kar je povsem druga pravna podlaga kot pa dejansko stanje, ko so bile z denacionalizacijsko odločbo predlagateljem zemljišča vrnjena zgolj v last. Glede na navedeno in glede na izrecno zahtevo predlagateljev po vodenju tega postopka, bi moralo torej sodišče predlog predlagateljev zavreči iz procesnih razlogov in tudi materialnih. Sodišče prve stopnje po mnenju tretje nasprotne udeleženke še samo ni prepričano v svojo odločitev glede na zapis v obrazložitvi „če je stališče sodišča pravilno“. Obrazložitev izpodbijanega sklepa si prihaja tudi sama s seboj v nasprotje, saj pravilno ugotavlja, da javna korist ni izkazana, kar pomeni, da manjka prva predpostavka (za razlastitveni postopek in posledično določitev odškodnine v ZNP). Tretja nasprotna udeleženka odškodnine po temelju ni nikoli pripoznala in jo, izhajajoč iz dejanj v tem postopku, izrecno zavrača in izpostavlja, da morajo sodišča soditi po postopku in po materialnem zakonu, ki je podlaga za vodenje postopka in ne po prostem preudarku, še manj pa po pravni analogiji, ki za ta primer ni in ne more biti pravno upoštevna.

Predlagatelj v svojih odgovorih na vročeni pritožbi predlaga, da naj ju sodišče druge stopnje zavrne s stroškovno posledico Pritožbi sta utemeljeni.

Iz obrazložitve izpodbijanega vmesnega sklepa izhaja, da so bila zemljišča, glede katerih se urejajo razmerja v tem postopku, vrnjena predlagateljem (oziroma njihovi pravni prednici) v last z odločbo o denacionalizaciji, ki jo je izdala Upravna enota Domžale pod šifro 32100-302/92-2/A dne 29.8.2006 in je pravnomočna od 19.10.2007 (priloga A7). Kompleks nepremičnin je bil predlagateljem vrnjen v last, ne pa v posest, saj ga tretja nasprotna udeleženka na podlagi koncesijske pogodbe št. 354-14-241/01 (priloga B3), ki jo je sklenila s prvo nasprotno udeleženko, in pridobljene rudarske pravice uporablja za izkoriščanje kamnoloma. Glede uporabe tega kompleksa nepremičnin civilnopravna razmerja do sedaj še niso bila urejena.

Na podlagi zgoraj navedenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje ocenilo, da gre za specifično dejansko situacijo, ki narekuje analogno uporabo določil ZUreP-1 o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice, pri čemer je potrebno v predmetnem nepravdnem postopku odločiti o odškodnini, ki obsega zmanjšanje vrednosti nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. Predlagatelji namreč niso mogli biti pozvani na sklenitev sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu v smislu ZUreP-1, ZDen pa tega ne zahteva.

Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je analogna uporaba določb o razlastitvi in posledično določb ZNP o določitvi odškodnine, ob konkretnem dejanskem stanju, napačna. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da predlog za določitev odškodnine, zaradi omejitve lastninske pravice po temelju sicer res ni utemeljen, vendar pa po drugi strani sam predlog za ureditev razmerij v nepravdnem postopku prav tako ni preuranjen ali neutemeljen, kot trdita pritožbi. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju sporna razmerja urediti v tem nepravdnem postopku, in sicer v smeri ureditve najemnega razmerja (ne pa v smeri določitve odškodnine, kot izhaja iz vmesnega sklepa), kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

Zmotno materialnopravno stališče, da nastale situacije ni mogoče rešiti drugače kot z določitvijo odškodnine, je predlagatelja vodilo, da je predlog za ureditev nastale situacije formuliral tako, da je podal „predlog za določitev odškodnine“, vendar je iz opisa dejanskega stanja in njegovih navedb na naroku z dne 22.1.2009 jasno razvidno, da želi v tem postopku predvsem urediti nastala razmerja glede (zgolj) v last vrnjenega kompleksa nepremičnin, pri čemer izrecno omenja tudi mesečno najemnino (glej zapisnik o naroku z dne 22.1.2009, str. 2, listovna številka 41), podane pa so prav tako navedbe o tem, kaj predlagatelj ocenjuje, da je primerna „odškodnina“ oziroma višina odmene za uporabo njegovih zemljišč (glej „Predlog za določitev odškodnine“ z dne 11.3.2008, točka V.).

Sodišče v nepravdnem postopku na predlog ni vezano, tako kot je vezano na zahtevek v pravdnem postopku, v nobenem primeru pa ni vezano na materialnopravno kvalifikacijo nastalega razmerja. Razlika med pravdnim postopkom in nepravdnim predlagalnim postopkom je v tem, da v pravdi sodišče odloča o utemeljenosti zahtevka, ki ga je postavila tožeča stranka, medtem ko v nepravdnem postopku ureja predvsem razmerja med prizadetimi osebami (prim. s sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 122/99 z dne 25.11.1999). Sodišče druge stopnje zato ugotavlja, da iz zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev izhaja, da je podana podlaga za ureditev nastale situacije v nepravdnem postopku v določbah Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/1991 in nasl., v nadaljevanju ZDen), ki predvideva, da se o spornih vprašanjih v dani situaciji odloči prav v nepravdnem postopku.

V skladu s prvim odstavkom 16. člena ZDen se denacionalizirano premoženje vrne z vrnitvijo v last in posest, z vrnitvijo lastninske pravice ali z vrnitvijo lastninskega deleža. V predmetni zadevi iz pravnomočne odločbe o denacionalizaciji z dne 29.8.2006 izhaja, da je bil kompleks nepremičnin vrnjen zgolj v last. Zakonska podlaga za pravnomočno(!) odločbo o denacionalizaciji je očitno 20. člen ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov. 21. člen ZDen sicer določa izjeme od navedenega pravila, med drugim v primeru, če je zavezanec oddal nepremičnino v najem, zakup ali drugo temu podobno razmerje za opravljanje dejavnosti, ki ni povezana z njegovo dejavnostjo, vendar, kot rečeno, je v tej zadevi relevantno dejstvo, da je bil s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji kompleks nepremičnin vrnjen zgolj v last. V takšni situaciji pa pridejo v poštev določbe 22. člena ZDen, kjer je med drugim določeno, da ima zavezanec še nadalje pravico uporabljati nepremičnino (v konkretni zadevi gre očitno za ekonomsko uporabo) iz 20. člena ZDen, najemno razmerje pa uredita upravičenec in zavezanec s pisno pogodbo. Četrti odstavek 22. člena ZDen nadalje določa, da če upravičenec (v konkretni zadevi predlagatelji) in zavezanec (v konkretni zadevi prva in druga nasprotna udeleženka) ne skleneta najemne pogodbe, se šteje, da je najemno razmerje nastalo po samem zakonu, o spornih vprašanjih pa na predlog upravičenca ali zavezanca odloči sodišče v nepravdnem postopku. Navedene določbe in ne določbe o določitvi odškodnine v primeru razlastitve so torej temelj in materialnopravna podlaga za vodenje tega nepravdnega postopka, kljub temu, da je predlagatelj svoj predlog za ureditev razmerij napačno poimenoval oziroma formuliral kot „predlog za določitev odškodnine“. Kljub napačni pravni kvalifikaciji podan predlog po oceni sodišča druge stopnje vsebuje navedbo bistvenih elementov za ureditev spornih vprašanj v nepravdnem postopku.

Upoštevajoč zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje na podlagi tretje točke 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP izpodbijani vmesni sklep razveljavilo v celoti, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava, ter zadevo vrnilo v nadaljnji postopek sodišču prve stopnje. Obstoj koncesijske pogodbe med prvo nasprotno udeleženko in tretjo nasprotno udeleženko, ki je imetnik rudarske pravice in dejanski uporabnik spornih nepremičnin (ter posledično oseba, katere interes utegne biti s sodno odločbo prizadet – stranka z interesom), dejansko in pravno vpliva tudi na položaj druge nasprotne udeleženke, ki je po denacionalizacijski odločbi zavezanka za vrnitev dela spornih nepremičnin, zato je mogoče nastalo situacijo po naravi pravnega razmerja rešiti samo na enak način, to je z ureditvijo spornih vprašanj najemnega razmerja. Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje v posledici ugoditve pritožbama prve in tretje nasprotne udeleženke se zato razteza tudi na drugo nasprotno udeleženko (196. člen ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje predlagatelja pozvati, da svoj predlog ustrezno prilagodi, glede na to, da se dejansko urejajo sporna vprašanja najemnega razmerja, izvesti predlagane dokaze glede višine odmene za uporabo zemljišč in nato z odločbo odločiti o predlogu predlagatelja za rešitev spornih vprašanj.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP.