Jedro

Glede posledic sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja v pravni teoriji in sodni praksi načeloma velja, da v predpisani obliki sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in delitve tega premoženja, ampak nujno (implicitno) vsebuje tudi soglasje zakoncev o obsegu skupnega premoženja.

Ker sta pravdni stranki sklenili veljaven sporazum o delitvi skupnega premoženja, je podana ovira za sojenje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je tožbo zavrglo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavanim sklepom zavrglo tožbo glede prvega in drugega podrednega zahtevka, s katerima je tožnica zahtevala: da se ugotovi obseg skupnega premoženja pravdnih strank, ki obsega nepremičnine in premičnine, navedene v I/1 točki izreka sklepa ter na njem enak delež pravdnih strank; izstavitev primerne listine, sposobne za vpis v zemljiško knjigo tožničinega solastniškega deleža na nepremičninah; da ji je toženec dolžan plačati 509.559,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2020 dalje do plačila. Odločilo je, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Tožnica se zoper sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ter predlaga razveljavitev sklepa in ponovno sojenje. Navaja, da ni mogla odgovoriti na zadnjo vlogo tožene stranke, saj je sodišče zadevo zaključilo s sklepom o zavrženju tožbe z dne 25. 11. 2020. Sklep o zavrženju pomeni zanjo sodbo presenečenja, saj ji je bila odvzeta možnost, da bi pojasnila in s pričami dokazala, kdaj je izvedela za najemnike in dejansko višino najemnin, ki jih je toženec prejemal od najemnikov in so predstavljale skupno premoženje pravdnih strank. Pravdni stranki sta v točki "Petič" notarskega sporazuma res zapisali, da sta si razdelili vse svoje skupno premoženje, ki sta ga pridobili tekom trajanja zakonske zveze. Vendar sodišče spregleda, da sta pravdni stranki v točki "Prvič" zapisali podatke za pet nepremičnin ter v točki "Drugič", da sta tekom zakonske zveze pridobila kot skupno premoženje številne premičnine, ki sta jih že pred podpisom sporazuma med seboj sporazumno razdelila, nista pa v notarskem sporazumu zapisali ali navedli skupnega premoženja, katerega v tej pravdi tudi zahteva tožnica, to je življenjskega zavarovanja, posojil A. A. in B. B. in najemnin za stanovanja in lokale, kot seveda tudi drugega premoženja, ki ga je toženec tekom trajanja zakonske zveze skril pred tožnico in katerega delitev bi tožnica zahtevala v tej pravdi, v kolikor bi se nadaljevala. Navedeno premoženje ne more prestavljati "vse skupno premoženje", o njem ni soglasja volje ali dogovora in bi bil tak dogovor ničen v skladu s 35. členom Obligacijskega zakonika. Utemeljeno je bilo sklicevanje tožnice na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 19/2016, saj je toženec velik del skupnega premoženja pravdnih strank uporabljal sam, od njega pobiral plodove, ga tožnici zamolčal ali ga pred njo skril. Dosedanji postopek je pokazal, da je bila tožnica v zakonski zvezi s tožencem v podrejenem odnosu, v katerem je z vsem skupnim premoženjem upravljal toženec, njej pa odrekal vsako pravico do premoženja. Z zaslišanjem vseh najemnikov, ki jim je toženec oddajal skupne nepremičnine ter posojilojemalk, katerim je toženec posojal skupni denar, bi se lahko ugotovilo, koliko skupnega premoženja je toženec zadržal ali skril tekom trajanja zakonske zveze. V skladu z načelom pravičnosti in ustavno pravico do premoženja pa ravnanje toženca ne more biti nagrajeno z ugotovitvijo, da vse opisano skupno premoženje pripada tožencu zgolj zato, ker je v notarskem sporazumu zapisano, da sta stranki razdelili vse skupno premoženje, ki sta ga pridobili tekom trajanja zakonske zveze.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo zahteva ugotovitev obsega skupnega premoženja, kamor po njenih trditvah sodijo nepremičnine in premičnine, navedene v izreku izpodbijane sodbe ter ugotovitev, da sta deleža pravdnih strank na navedenem skupnem premoženju polovična oziroma enaka in plačilo 509.559,50 EUR z obrestmi (kar predstavlja polovico skupnih denarnih sredstev v višini 1.019.119,00 EUR)1. 6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi upoštevalo, da sta tekom trajanja tega postopka tožnica in toženec sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja v obliki notarskega zapisa (notarski zapis opr. št. SV 000/2018 z dne 18. 12. 2018, sestavljen pri notarju C. C. v kraju ...). V notarskem zapisu sta razdelila nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka ter motorna vozila, glede ostalih številnih premičnin pa sta ugotovila, da sta jih že pred podpisom sporazuma med seboj sporazumno razdelila tako, da imata v posesti vsak svoje premičnine, ki so s tem njuna izključna last. Sporazum vsebuje tudi dogovor, da se toženec zaveže zaradi izravnave razlike v vrednosti nepremičnin tožnici izplačati še znesek 90.000,00 EUR, in sicer 35.000,00 EUR ob podpisu sporazuma, ostalo do 18. 6. 2019. Pravdni stranki sta se nadalje dogovorili, da bo toženec zaradi izravnave vrednosti deležev tožnici izročil tudi stanovanje s parkirnim mestom v Nemčiji ter nadomestno izpolnitev s plačilom 100.000,00 EUR v primeru neizročitve listin za vpis lastninske pravice na tem stanovanju in na stanovanju v B. Sporazum vsebuje nadalje izrecno izjavo pravdnih strank, da sta s tem razdelila vse svoje skupno premoženje, ki sta ga pridobili tekom trajanja zakonske zveze ter zavezo tožnice, da umakne tožbo v obravnavani pravdni zadevi.

7. Tožnica tožbe ni umaknila, ampak je v zvezi z navedenim sporazumom zoper toženca vložila tožbo na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa z dne 18. 12. 2018. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožnice obravnavalo kot primarnega in ga z delno sodbo P 1902/2018-II z dne 30. 9. 2019 zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo tožnice zoper to sodbo zavrnilo s sodbo II Cp 1002/2020 z dne 3. 9. 2020 in delno sodbo potrdilo.

8. Glede posledic sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja v pravni teoriji in sodni praksi2 načeloma velja, da v predpisani obliki sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja ne pomeni le sporazumne določitve deležev na skupnem premoženju in delitve tega premoženja, ampak nujno (implicitno) vsebuje tudi soglasje zakoncev o obsegu skupnega premoženja. Zato ni mogoče v pravdi naknadno ugotavljati, ali neko premoženje, ki je bilo sicer pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, ni pa bilo zajeto v sporazumni delitvi skupnega premoženja zakoncev, čeprav sta razvezana zakonca ob sklenitvi sporazuma zanj vedela, spada v skupno premoženje. Naknadno ugotavljanje obsega skupnega premoženja je tako možno samo v primeru uspešnega izpodbijanja sporazuma o obsegu skupnega premoženja3. 9. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče med ostalim ugotovilo, da je tožnica tudi za obstoj denarnih sredstev, katerih plačilo je uveljavljala kasneje s spremembo tožbe, nedvomno vedela že pred sklenitvijo sporazuma zakoncev o delitvi skupnega premoženja z dne 18. 12. 2018, saj je že v vlogi z dne 14. 12. 2018 navedla in opredelila vse zahtevke, ki se tičejo denarnih sredstev, ki naj bi jih potrditvah tožnice toženec pred njo skril (izplačilo življenjskega zavarovanja, gotovina v sefu, posojila in najemnine). Dejstvo, da v notarskem sporazumu zakonca nista omenjala navedenih denarnih zneskov, glede na povzeto stališče sodne prakse, ni pomembno. Neustrezno je tudi sklicevanje pritožbe na razloge sodbe VS RS II Ips 19/2016, saj gre za drugačno in neprimerljivo zadevo v pravnem in dejanskem pogledu4. 10. Izpodbijani sklep za tožnico ne pomeni "sklepa presenečenja", saj odločitev sodišča zanjo ni mogla biti nepričakovana in bi jo ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Tožnica je imela tudi po pravnomočnosti delne sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka na ničnost notarskega sporazuma možnost podati svoje predloge in utemeljiti svoje ugovore (pripravljalna vloga pritožnice z dne 1. 11. 2020) in ji v tem pogledu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožbeno sodišče glede na vse obrazloženo tudi ne vidi okoliščin, ki bi kazale na kršitev tožničine ustavne pravice do premoženja.

11. Pravdni stranki sta v sporazumu o delitvi skupnega premoženja z dne 18. 12. 2018 podali soglasje, da so vse njune obveznosti, ugotovljene v tej listin, ob zapadlosti neposredno izvršljive po določilih 4. člena Zakona o notariatu ter 17. in 20. a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), tako da s tem listina pridobi pravne posledice neposredno izvršljive notarske listine.

12. Po 20. a členu ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je izvršljiv notarski zapis primerljiv s sodno poravnavo in ta podobnost narekuje analogno uporabo določbe OZ o desetletnem zastaralnem roku, ki sicer velja za terjatve, ugotovljene s sodno poravnavo.5 V sodni praksi pritožbenih sodišč pa je sprejeto enotno stališče, da zaradi podobnosti med terjatvijo iz izvršljivega notarskega zapisa in terjatvijo, ki temelji na sodni poravnavi, pride v poštev tudi analogna uporaba določbe 274. člena ZPP, po kateri je sklenjena sodna poravnava ovira za sojenje, njen obstoj pa ima za posledico zavrženje tožbe6, ter s tem tudi analogna uporaba določbe 308. člena ZPP, po kateri mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali ne teče morda pravda o predmetu, o katerem je bila prej sklenjena sodna poravnava. Če to ugotovi, tožbo zavrže. 13. Ker sta pravdni stranki sklenili veljaven sporazum o delitvi skupnega premoženja, je na podlagi zgoraj navedenega podana ovira za sojenje. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko je tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP), saj ni ugotovilo pritožbenih razlogov, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

14. Odgovor na pritožbo po presoji pritožbenega sodišča glede na potek postopka in vsebino pritožbe ni bil potreben strošek postopka. Toženec zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Tožnica je med postopkom tožbeni zahtevek večkrat spremenila. Tako je z zadnjo pripravljalno vlogo ugotovitvenemu zahtevku dodala še denarnega, ta v razmerju do ugotovitvenega ni podredni zahtevek, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. A glede na odločitev o zavrženju obeh zahtevkov na pravilnost sklepa to ne vpliva. 2 Dr. Jasna Hudej, dr. Iztok Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik 11-12/2010 ter sodba in sklep VS RS II Ips 829/2008. 3 VS RS II Ips 829/2008. 4 V navedeni zadevi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo denarni zahtevek zaradi pomanjkljive trditvene podlage, iz razloga, ker tožnica ni zatrjevala, da bi kupnina od nepremičnin, ki naj bi jih toženec odsvojil brez njenega soglasja, ob razpadu skupnosti še obstajala kot čisti prihranek. Revizijsko sodišče je med ostalim poudarilo, da tožnica ni uveljavljala zahtevka za ugotovitev, da spada v skupno premoženje kupnina (kot prihranek) na določenem računu temveč denarni zahtevek oziroma zahtevo za civilno delitev skupnega premoženja. Ob taki obliki zahtevka pa ni pomembno, ali sredstva, pridobljena na podlagi nedovoljene prodaje skupnega premoženja, še obstajajo. Obstoj sredstev na računu (ob razpadu skupnosti) po stališču revizijskega sodišča v navedeni zadevi za odločitev ni bistven, saj se ne ugotavlja, kaj spada v skupno premoženje, temveč samo, do kakšnega zneska je upravičena tožnica zaradi zatrjevanega nedovoljenega razpolaganja (prodaje) nepremičnin bivšega moža. 5 VS RS II Ips 75/2006, II Ips 858/2006 in II Ips 479/2008. 6 VSL II Cp 327/2013, III Cp 1002/2016, I Cpg 1309/2015, II Cp 2294/2017.