Jedro

Na podlagi 17. člena ZOdv se je mogoče dogovoriti za plačilo 15 % deleža le od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki, torej od tistega dela zahtevka, s katerim je stranka uspela v postopku.

Če sodišče zamudne sodbe ne izda, kljub obstoju pogojev zanjo, gre lahko le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, če je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je od tožencev zahtevo plačilo odvetniških storitev, ki jih je opravljal zanju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zoper oba toženca zavrnilo. Ugotovilo je, da je prvi toženec vse obveznosti že plačal, drugi toženec pa ni pasivno legitimiran za plačilo odvetniških storitev, ker je te naročal v imenu prvega toženca kot njegov direktor. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in da se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče spregledalo, da se je tožnik skliceval na prevaro. V dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da sta toženca s podpisom listine o poravnavi medsebojnih obveznosti z dne 21. 5. 2003 izigrala tožnika. Prevaro tožencev je prvostopenjsko sodišče celo smiselno potrdilo, saj je ugotovilo, da so ostale obsežne odvetniške storitve neplačane. Tožnik je dokazal, da se je za plačilo dogovarjal v procentih. Sodba sodišča druge stopnje nima jasnih razlogov oziroma sploh nima razlogov o pritožbenih navedbah, da je sodišče prve stopnje zlonamerno in žaljivo pojasnilo, da tožniku ne verjame, saj je vendarle zadevo pregledno, skladno in logično pojasnil. Razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v spise so nejasni, brez obrazložitve in se jih ne da preizkusiti. Sodišče je ravnalo v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zavrnilo izvajanje dokazov, ki so potrebni za ugotovitev spornih dejstev. Obstaja protislovje med razlogi napadene sodbe, saj pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da ni odločilno, da je drugi toženec nastopal v postopkih kot fizična oseba, nato pa se spušča v presojo navedenega razmerja, ko potrjuje prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu glede drugega toženca. Prvostopenjska sodba je tudi povsem nesklepčna, ko razloguje zakaj ni bila izdana zamudna sodba, saj so bili pogoji zanjo izpolnjeni.

3. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil v času, ko je tožnik opravljal storitve za toženo stranko, drugi toženec zakoniti zastopnik (direktor) prvega toženca. Tožnik in prvi toženec sta 21. 5. 2003 podpisala izjavo o medsebojni poravnavi obveznosti. Prvi toženec se je ob podpisu te izjave zavezal plačati še en račun za opravljene odvetniške storitve, kar je nato tudi storil. Po 21. 5. 2003 je pooblastilno razmerje med prvim tožencem in tožnikom prenehalo v vseh pravdnih zadevah.

6. Tožnikove trditve, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so ostale obsežne odvetniške storitve neplačane ter da je pritožbeno sodišče spregledalo, da se je tožnik skliceval na prevaro, ne držijo. Ugotovitve sodišča prve stopnje so ravno nasprotne, in sicer, da so vse obveznosti med tožnikom in prvim tožencem poravnane. Trditve v reviziji so torej v nasprotju z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, potrjeno s strani pritožbenega sodišča, in izpodbijajo dejansko stanje, kar ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Poleg tega bi moral tožnik, če bi želel, da izjava o poravnavi medsebojnih obveznosti z dne 21. 5. 2003 nima učinka zato, ker je bil ob njenem podpisu prevaran, to izjavo izpodbiti. Pri prevari gre namreč za napako volje (49. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), ki se lahko uveljavlja le z razveljavitvenim zahtevkom (94. člen OZ). Ker takega zahtevka tožnik ni postavil, sodišče pa v pravdi odloča le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zgolj sklicevanje na prevaro oziroma njeno uveljavljanje z ugovorom ne zadošča. 7. Tudi navedbe o tem, da je tožnik dokazal, da se je za plačilo dogovarjal v procentih, izpodbijajo dejansko stanje. Enako velja za trditve, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o tožnikovih navedbah, da je sodišče prve stopnje zlonamerno in žaljivo pojasnilo, da tožniku ne verjame, saj je zadevo pregledno, skladno in logično pojasnil. S temi navedbami tožnik pod navideznim uveljavljanjem revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka skuša izpodbiti dejansko stanje, kar je nedovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Nadalje ne drži očitek, da so razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga za vpogled v spise nejasni, brez obrazložitve in da se jih ne da preizkusiti ter da je sodišče ravnalo v nasprotju z določbami ZPP, ker je zavrnilo izvajanje dokazov, ki so potrebni za ugotovitev spornih dejstev. Sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne (drugi odstavek 213. člena ZPP). Samo dejstvo, da sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Poleg tega izpodbijanje razlogov o zavrnitvi dokaznega predloga posega v dejansko stanje, kar, kot je že bilo pojasnjeno, ni dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kot zmotno navaja tožnik, temveč za poseg v dokazno presojo sodišča, ki sodi v sfero dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana, če sodišče razumno pojasni nepotrebnost predlaganega dokaza (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča II Ips 431/2003 z dne 21. 10. 2004). Tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče sta pojasnili, zakaj izvedba predlaganih dokazov ne bi pripomogla k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da njegova izvedba ne bi pripomogla k razčiščevanju dejanskega stanja, saj sta tožnik in prvi toženec podpisala izjavo, s katero sta poravnala vse medsebojne obveznosti. Sodišče druge stopnje je tem razlogom pritrdilo (zadnji odstavek na 2. strani sodbe pritožbenega sodišča).

9. Glede zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi po mnenju tožnika obstajalo protislovje med razlogi drugostopenjske sodbe, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevano nasprotje ni podano. Pritožbeno sodišče je pri obrazložitvi, zakaj je prvostopenjsko sodišče zavrnilo dokazne predloge za vpogled v spise Okrožnega državnega tožilstva na Ptuju Kt 763/2003, Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu P 111/99, Delovnega in socialnega sodišča v Mariboru, Oddelka na Ptuju Pd 331/97 in Pd 133/2001 in Okrajnega sodišča na Ptuju I 911/2001, pritrdilo stališču sodišča prve stopnje. To je navedene dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne, ker je ugotovilo, da so na podlagi izjave o medsebojni poravnavi obveznosti vse odvetniške storitve, ki jih je tožnik opravljal za prvega toženca, poplačane in da zato izvedba predlaganih dokazov ne bi prispevala k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Poleg tega je pritožbeno sodišče pojasnilo še, da za razmerje med pravdnima strankama ni pomembno, kako so se končali pravdni postopki, v spise katerih je tožnik predlagal, da se vpogleda. Oba opisana razloga, s katerima je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je zavrnitev dokaznega predloga s strani prvostopenjskega sodišča pravilna, držita in z njima je pritožbeno sodišče tudi zadostilo standardu, ki je potreben za obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga. Zato ni pomembno, ali je sodišče druge stopnje pravilnost zavrnitve dokaznih predlogov obrazložilo tudi s tem, da ni pomembno, da je v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem na Ptuju P 328/2001, drugi toženec nastopal kot fizična oseba, medtem ko je v postopku pred Okrožnim sodiščem P 59/2000 nastopal prvi toženec kot pravna oseba.

10. Pravilna je tudi odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugega toženca, saj tožba glede dela, ki se nanaša nanj, ni sklepčna. Gospodarsko družbo namreč zastopa direktor kot njen zakoniti zastopnik (32. člen v zvezi s prvim odstavkom 449. člena Zakona o gospodarskih družbah). Deluje v njenem imenu in na njen račun. Ker je drugi toženec odvetniške storitve naročal v imenu pravne osebe (prvega toženca), sam ne more biti pasivno legitimiran za plačilo teh storitev. Tožnik je v tožbi navedel, da je drugi toženec večino odvetniških storitev naročal v imenu prvega toženca, zato v delu, v katerem se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo teh storitev, tožba ni sklepčna. Da je drugi toženec storitve naročal v svojem imenu, torej kot fizična oseba, je tožnik navedel le glede dogovora o 15 % nagradi od vsote, ki bi jo prvi toženec prejel v primeru uspeha v postopku pred Okrožnim sodiščem na Ptuju P 59/2000, glede odvetniških storitev, ki jih je tožnik opravljal v postopku P 328/2001, ki je prav tako tekel pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, ter glede dogovora o 15 % nagradi od izterjane vsote v tem istem postopku. Na podlagi 8. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 7/95 in 49/00), ki je veljala v času dogovorov med pravdnima strankama, sta se odvetnik in njegova stranka lahko dogovorila za plačilo storitev in opravil v pavšalnem znesku. Dogovor je moral biti sklenjen v pisni obliki in ni smel biti v nasprotju s 17. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Ta je v tretjem odstavku določal, da se odvetnik v premoženjskopravnih zadevah lahko dogovori s stranko za plačilo tako, da si namesto plačila za delo po odvetniški tarifi izgovori največ 15-odstotni delež od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki. Dogovor je moral biti sklenjen v pisni obliki. Tožnik v tožbi za zastopanje tožene stranke v zadevah P 59/2000 in P 328/2001, ki sta tekli pred Okrožnim sodiščem na Ptuju, zahteva tako plačilo za delo po Odvetniški tarifi, kot tudi plačilo 15 % deleža od izterjanega zneska. Vendar pa iz 17. člena ZOdv izhaja, da dogovor o 15 % nagradi izključuje plačilo odvetniških storitev po Odvetniški tarifi, saj navedeni člen tak dogovor predvideva namesto plačila po tarifi. Zahtevek za plačilo odvetniških storitev od M. V. v zadevi P 328/2001 je torej iz tega razloga neutemeljen. Prav tako ni utemeljen del zahtevka, ki se nanaša na plačilo nagrade v višini 15 % od izterjanega zneska v zadevah P 59/2000 in P 328/2001. Na podlagi 17. člena ZOdv se je mogoče dogovoriti za plačilo 15 % deleža le od zneska, ki ga sodišče prisodi stranki, torej od tistega dela zahtevka, s katerim je stranka uspela v sodnem postopku. V konkretnem primeru iz tožbe izhaja, da sta prvi oziroma drugi toženec v obeh pravdnih zadevah z nasprotno stranko sklenila izvensodno poravnavo, zaradi česar sta bila pravdna postopka ustavljena. Postopka se torej nista končala z izdajo meritorne sodne odločbe, s katero bi sodišče stranki, ki jo je zastopal tožnik kot odvetnik, prisodilo kakršenkoli znesek, od katerega bi bil tožnik upravičen do plačila nagrade za svoje storitve. Tožba zato ni sklepčna.

11. V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti tožbe izdati zavrnilno sodbo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP. Gre za nepravo zamudno sodbo, to je sodbo, s katero sodišče zavrne tožbeni zahtevek. Na podlagi 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je izdaja zamudne sodbe v nasprotju z določili ZPP absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Če pa sodišče zamudne sodbe ne izda, kljub obstoju pogojev zanjo, pa gre lahko le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v kolikor je kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zaradi nesklepčnosti tožbe glede drugega toženca je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper njega pravilna, zato relativna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

12. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, s tem pa tudi tožnikov predlog za povrnitev revizijskih stroškov.