Jedro

Sodna odločba zaradi smrti stranke ni neizvršljiva.

Bistveno je, da je odločitev o izvedenih dokazih preverljiva, to pa je mogoče tudi z oznako posamezne priloge in ne zgolj s popisom vsake posamične listine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženca krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na preklic darilne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili kot navidezno darilno pogodbo in s katero je tožnik kot darovalec tožencema kot obdarjencema podaril garsonjero št. 30, v 6. nadstropju, stopnišče 1, na A. 1, ID znak 0000-127, in nepremičnino ID znak 0000-166, ki v naravi predstavlja garažo št. 212 v drugi kleti, na B. 2, ter ugotovilo, da je s tem darilna pogodba razvezana (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta v roku 15 dni dolžna izstaviti ustrezno listino za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice teh nepremičnin na tožnika, sicer bo takšno listino nadomestila sodba (II. točka izreka) in da sta mu po enakih delih dolžna povrniti pravdne stroške, ki jih bo odmerilo s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlagata laično pritožbo toženca iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Uvodoma navajata, da gre glede na znesek obračunane sodne takse za spor majhne vrednosti, zato ga obravnava stvarno nepristojno sodišče. Opozarjata, da sta med postopkom svojo odsotnost vedno pravočasno opravičila, pri čemer še posebej izpostavljata narok 17. 9. 2019. Ker sodišče obravnave ni preložilo, jima je kršilo pravico do udeležbe in sodnega varstva ter pravico do izjave. Takšna odločitev je bila ob novo vloženih dokazih na škodo dokaznega postopka. O nameri, da predlogu za preložitev ne bo ugodeno, bi morala biti obveščena.

Sodišče je zadevo v ponovljenem postopku zaključilo brez naroka, za kar niso bili izpolnjeni pogoji. Prikrilo je, da priče, na katere se sklicuje, sploh niso bile zaslišane. Vrhovno sodišče je v sodbi II Ips 322/2017 prekoračilo procesno vodstvo in kogentne določbe, saj je tožnik glede preklica darila tožbo umaknil. Zato nima pravnega interesa za obravnavanje podrednega zahtevka, saj ni pravočasno predlagal dopolnitve prvostopne sodbe P 2235/2013-I. Napačno je ravnanje sodišča, ki v ponovljenem sojenju spis vodi pod drugo opravilno številko. V zadevi bi moral odločati senat in ne sodnik posameznik. Sodba je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče sprejelo povsem drugačen dokazni zaključek kot v prvotnem sojenju.

Sodišče je kršilo načelo ne bis in idem, ker je odločalo o istem vprašanju, glede katerega je bil tožbeni zahtevek že zavrnjen. Tožnik v podrednem zahtevku ni opredelil dogodka, na katerega se velika nehvaležnost nanaša, o dogodku s 6. 3. 2013 pa je bilo že pravnomočno odločeno. Zato bi bilo treba tožbo zavreči. Napačna je odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov, ker je tožnik uspel le z 20 % zahtevka. Za štiri vložene vloge priglašata 80 EUR, tožnik jima je dolžan povrniti tudi stroške, ki jih je priglasil njun odvetnik v prvem postopku.

Toženec je oktobra 2021 umrl, sodnica pa je s hitenjem in lažnim antidatiranjem želela prehiteti njegovo smrt. Nadaljevanje postopka bi bilo mogoče šele po zaključeni zapuščinski obravnavi, če bi dedič vstopil v pravdo. Sodba je neizvršljiva, saj morata toženca izdati zemljiškoknjižno dovolilo mrtvi osebi.

Dokazna ocena je zmotna, saj priči C. C. in D. D. nista verodostojni. E. E. je zanikala potvorjena uradna zaznamka F. F. in C. C. Sodišče ni razjasnilo bistvenih navedb tožnika, ki je trdil, da mu je bila odtujena škatla rdeče barve in za odtujitev obtožil policiste. Navedeno postavi njihove uradne zaznamke v drug kontekst, saj iz prič postanejo osumljenci kaznivega dejanja. Sodišče je kot dokaz neutemeljeno upoštevalo potvorjene izjave F. F. in reševalcev. Ker tožnik ni uspel z zahtevkom za vračilo 56.000 EUR, bi glede na izpoved tožencev in priče E. E. moralo odločiti drugače. Priče bi moralo tudi medsebojno soočiti. V sodbi niso navedene listine iz kazenskih postopkov, ki potrjujejo, da sta imela dovolj denarja za nakup stanovanja, medtem ko tožnik obstoja denarnih sredstev ni izkazal. Iz predloženih dokazov izhaja, da je do leta 2011 porabil ves privarčevani denar, s tem ko je plačeval zakoncema G. 500 EUR za vsak obisk, 200 EUR za lažne štipendije itd. Dogodek, kot ga je opisal tožnik, se ni nikoli zgodil in je bil insceniran s strani zakoncev G. Tožnik in G. G. sta namreč 15. 10. 2018 sklenila preužitkarsko pogodbo, iz katere je razviden protipravni nagib in motiv tožnika za podpisan zapisnik o kazenski ovadbi in za lažno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, po kateri naj bi ga G. G. preživljala in v zameno pridobila lastninsko pravico na stanovanju. Za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bi moralo sodišče ponovno zaslišati toženca, prvič zaslišati oba reševalca, ugotoviti identiteto zdravnika in ga zaslišati, zaslišati policista F. F. ter taksativno navesti vse listine iz kazenskega postopka, ki jih je vpogledalo.

Toženka je bila 19. 5. 2019 seznanjena s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi s 30. 9. 2009, kar ji je MNZ prikrivalo. Ker je sodišče v tem postopku upoštevalo tudi sodbo I Pd 1087/2013, za ta postopek pa delodajalec glede na predhodno odpovedano pogodbo o zaposlitvi ni imel pravnega interesa, ji je nastala škoda. Poleg tega je sodišče iz omenjenega postopka kot dokaz upoštevalo uradne zaznamke policista F. F., ki jih je zbral z zlorabo pooblastil z izrabljanjem identifikacijskih podatkov organa v delovno pravnem postopku. Toženca sta v postopku že navedla, da se je sodišče oprlo na nedovoljen dokaz z vpogledom v uradni zaznamek o razgovoru z E. E., kar je bilo v postopku prezrto. Delovanje policista F. F. je bilo znano tudi posebnemu oddelku tožilstva in policistu C. C., ki je napisal drugi uradni zaznamek s to pričo, a okoliščin sprejema izjave ni znal pojasniti, priča pa je zapisano ob zaslišanju ovrgla.

Tožnik ni nikoli izpodbijal prejete kupnine v višini 82.000 EUR, ampak je lažno zatrjeval, da je ta znesek sam izročil tožencema. Sodišče je združilo dva pravna posla, in sicer darilo 82.000 EUR in prodajno pogodbo za stanovanje in garažo. Toženca predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. Priglašata pravdne stroške ponovljenih postopkov v višini 100 EUR.

3. Tožnik na pravilno vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi pritožbeno sodišče odloča tretjič. V dosedanjem postopku je bilo že pravnomočno odločeno, da so določbe prodajne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama 14. 2. 2011, ki se nanašajo na kupnino, brez pravnega učinka1, da prodajna pogodba prikriva darilno pogodbo2 in zavrnjen zahtevek tožnika na plačilo zneska 56.000 EUR3. Predmet tokratnega pritožbenega odločanja je zahtevek na preklic darila in posledično na vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, zato se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki zanikajo (že ugotovljeno) navideznost kupoprodajne pogodbe, opozarjajo na dvojnost posla, izpostavljajo obstoj denarnih sredstev za plačilo kupnine in izpodbijajo predhodne dokazne zaključke o tem, da je tožnik tožencema sporno nepremičnino podaril. _O izpostavljenih procesnih kršitvah:_

6. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik na dan izdaje sodbe umrl. Ker je v pravdi imel pooblaščenca, sodišču postopka ni bilo treba prekinjati in čakati na izid zapuščinskega postopka (1. točka 205. člena ZPP v zvezi s 100. členom ZPP), prav tako tudi ni imelo razloga za antidatiranje odločbe ter so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Sodna odločba zaradi smrti stranke ni neizvršljiva, tožnik pa je od preklica darila dalje utemeljeno zahteval vrnitev darila, torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kar bo v primeru neprostovoljne izpolnitve obveznosti nadomeščeno s sodbo.

7. Tožnik je vrednost spora označil na 138.000 EUR, zato je v zadevi pravilno odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani po sodniku posamezniku (15. in 32. člen ZPP). Znesek odmerjene takse za pritožbo zoper sklep po tar. št. 30010 ZST-1 v višini 33 EUR na vrednost spora ne vpliva.

8. Ko je sodišče druge stopnje v tej zadevi odločalo drugič, ob (delni) razveljavitvi prvostopne odločbe sodišču prve stopnje ni naložilo oprave nove glavne obravnave, temveč mu je zadevo vrnilo le v novo izdelavo sodne odločbe. Sodišče prve stopnje je nato spis pravilno vpisalo pod novo opravilno številko v skladu z določbami Sodnega reda (222. člen in naslednji). Nov vpis ne vpliva na dokazni postopek v novem sojenju ter je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo znova izvesti do sedaj že izvedene dokaze. Trditve tožencev, da je sodišče odločilo brez izvedbe dokazov, so zato zmotne, pri čemer iz dokaznega sklepa (4. in 5. točka obrazložitve sodbe) podrobno izhaja, katere dokaze je sodišče izvedlo in tudi, zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo. Bistveno je, da je odločitev o izvedenih dokazih preverljiva, to pa je mogoče tudi z oznako posamezne priloge in ne zgolj s popisom vsake posamične listine.

9. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo v odločbi I Cp 1437/2020 s 15. 10. 2020 sodišče prve stopnje z izvedbo naroka 17. 9. 2020 v odsotnosti tožencev ni kršilo pravil postopka, ki omogočajo preložitev naroka iz upravičenih razlogov (115. člen ZPP). Toženca namreč nista izkazala nenadne in nepredvidljive bolezni ali poškodbe, zaradi katere se naroka ne bi mogla udeležiti. Izostanka tudi nista opravičila z zdravniškim potrdilom, izdanim v skladu z drugim odstavkom 115. člena ZPP. Ker sta svojo odsotnost že večkrat opravičila, ju je sodišče z dopisom s 6. 8. 2019 izrecno opozorilo, da bo narok preložen le v primeru izpolnjenih zakonskih pogojev, v primeru dolgotrajnega slabega počutja ali predvidljive odsotnosti pa imata možnost, da si sodelovanje v postopku zagotovita preko pooblaščenca. Hkrati ju je obvestilo, da bo zadevo zaključilo na podlagi zbranih dokazov, glede katerih sta že imela možnost izjave. Ker pravica do udeležbe ni absolutna, temveč mora sodišče skrbeti tudi za pravico do sojenja v razumnem roku (23. člen Ustave RS) in do sodnega varstva nasprotne stranke, pravica do izjave tožencema ni bila kršena. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi ju moralo sodišče o svoji odločitvi glede izvedbe naroka obvestiti, saj je na njuni strani skrbnost, da preverita, ali bo narok opravljen. Na tem naroku sodišče ni obravnavalo novih dokazov, zato so nerazumljive tudi pavšalne pritožbene navedbe o nujnosti preložitve iz tega razloga.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče odločalo o pravnomočno razsojeni zadevi in kršilo 274. člen ZPP. Pravnomočna zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneska 56.000 EUR ne predstavlja odločitve o zahtevku na preklic in vrnitev darila, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo, čeprav oba temeljita na dogodku s 6. 3. 2013. Tožnik je zahtevek večkrat prilagajal in spreminjal, sodišče pa je spremembe tožbe iz razloga smotrnosti dopustilo, saj so bile vseskozi usmerjene k prvotnemu cilju, t. j. odpraviti učinke pogodbe, ki sta jo stranki sklenili 14. 2. 2011. Ob tem nobeno od sodišč vseh treh stopenj ni prekoračilo tožbenega zahtevka, ki tudi ni nerazumljiv. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v primeru, kadar sodišče ugodi primarnemu zahtevku, o podrednem ne odloča (tretji odstavek 182. člena ZPP) in so zato neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tožnika morala predlagati dopolnitev sodbe, ker tega nista storila, pa sodišče o preklicu darila ne bi smelo odločati.

11. Sodišče ni zagrešilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sprejelo drugačen dokazni zaključek kot v predhodnem sojenju. Sodba vsebuje vse bistvene razloge o odločilnih dejstvih, ki odločitev pojasnjujejo in jo je mogoče preizkusiti. Dokazna ocena je preverljiva, sodišče pa je navedlo tudi razloge za drugačen pristop presoje pogojev za preklic darila kot v prvotnem postopku, pri čemer je upoštevalo navodila pritožbenega sodišča. 12. Tožnik v aprilu 2016 ni umaknil podrednega zahtevka. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da sta toženca v pravdi v celoti uspela in bi jima moral tožnik plačati pravdne stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, ki jih specificirata v pritožbi.

_O dokazni oceni in pravilni uporabi materialnega prava:_

13. Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki sodbe podrobno povzelo pravno podlago za odločanje o zahtevku na preklic darila ter pojasnilo pravni standard velike nehvaležnosti, zato pritožbeno sodišče teh določb ponovno ne povzema. Pritožnika ne zatrjujeta njihove napačne uporabe, temveč izpodbijata dokazni zaključek sodišča o poteku dogodka 6. 3. 2013 ter vztrajata, da je bil ta insceniran s strani zakoncev G. 14. Pogodba o preužitku, sklenjena med zakoncema G. in tožnikom v letu 2018, torej pet let po dogodku v letu 2013 in vložitvi tožbe, ničesar ne pove o ravnanjih tožencev, ki predstavljajo podlago za preklic darila. Pavšalne pritožbene navedbe, s katerimi skušata pritožnika kazensko ovadbo tožnika prikazati kot del zarote zoper toženca, ki se je do konca uresničila s sklenitvijo pogodbe v letu 2018, pravilnosti dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne omajejo.

15. Toženca na več mestih zatrjujeta, da je sodišče odločitev oprlo na lažna uradna zaznamka policistov F. F. in C. C., katerih vsebina naj bi bila ovržena z izpovedjo priče E. E. Pri tem ne pojasnita, glede katerih odločilnih dejstev sta uradna zaznamka neresnična in v neskladju z izjavo priče, zato se sodišče do teh pritožbenih navedb ne more določneje opredeliti. Tožnik je ob zaslišanju res navedel, da so mu škatlo zasegli policisti, ni pa jih obdolžil kraje denarja, kot zavajajoče trdita pritožnika in s tem utemeljujeta namišljeno potvorjenost uradnih zaznamkov. Iz zapisnika o zaslišanju E. E., sicer matere toženke, pa med drugim izhaja, da jo je po spornem dogodku poklical tožnik z željo, da se oglasi, ker sta ga toženca okradla. Klicu se je odzvala in nato skupaj s policistko zamenjala ključavnico. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno, da glede na tožnikovo konsistentno vztrajanje, da sta mu toženca odtujila denar, ga zmerjala in mu grozila s psihiatrično bolnico, s čimer je takoj seznanil policiste in reševalce, kasneje pa še E. E. in zakonca G., upoštevajoč tudi njegovo visoko starost ter zaupen odnos s tožencema, ki sta ga obiskala nenapovedano, ni najti razlogov za dvom v verodostojnost njegovih trditev. Navedba drugačne barve škatle, v kateri je hranil denar, sicer lahko kaže na težave s spominom glede priklica posameznih detajlov dogodka, ne vpliva pa na prepričljivost celotne dokazne ocene ravnanja tožencev, v katerem je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo veliko nehvaležnost. 16. Pritožnika pravilnosti dokazne ocene ne omajeta niti s sklicevanjem na nepravilnosti v delovnopravnem sporu. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve ni oprlo zgolj na (sicer pravnomočno) sodbo delovnega sodišča ali na uradni zaznamek policista F. F., temveč je opravilo celovito in skrbno presojo vseh izvedenih dokazov, ki ji pritožbeno sodišče pritrjuje.

17. Po povedanem so pritožbene navedbe neutemeljene. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi dostavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sodba in sklep VS RS II Ips 331/2017, v kateri je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je navidezna prodajna pogodba prikrivala veljavno darilno pogodbo, ki je bila izpolnjena, zato so brez učinka le tista določila sporne prodajne pogodbe, v katerih se zapisana izjava ne ujema z voljo pogodbenih strank, to pa so določila o kupnini. 2 I. točka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 813/2019-I v zvezi s sodbo in sklepom VSL I Cp 1437/2020. 3 Tožnik zoper ta del sodbe prvostopnega sodišča z 12. 4. 2016 ni vložil pritožbe.