Jedro

Pri določitvi vrednosti spora se upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti.

Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016 na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-42914-6981/2012-4-08-3221-03 z dne 7. 11. 2012, s katerim je prvostopenjski davčni organ pritožbi delno ugodil in nadomestil svoj sklep, št. DT 42914-6981/2012-1-08-3221-02 z dne 26. 9. 2012, ter ugotovil, da so knjigovodske evidence po stanju na dan 7. 11. 2011 izkazovale dolg davčnega zavezanca A. A., d. o. o. (v nadaljevanju izbrisana družba) v višini 51.648,60 EUR, ter odločil, da se zoper revidenta (kot aktivnega družbenika izbrisane družbe) opravi davčna izvršba dolga izbrisane družbe z rubežem denarnih sredstev skupaj v višini 49.258,72 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2012 dalje do plačila. Ministrstvo za finance je pritožbi zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa delno ugodilo in odpravilo izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na izterjavo glavnice v znesku 12.674,99 EUR in zamudnih obresti v znesku 9.918,28 EUR, oboje iz naslova DDV, ter v navedenem delu zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo.

2. Revident vlaga revizijo in njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, ter izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma naj zahtevku revidenta v skladu s 93. členom ZUS-1 ugodi in sodbo spremeni ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) ali pri obveznosti plačati določen znesek (prim. sklep Ustavnega sodišča RS U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več sklepih (prim. X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010, X Ips 301/2011 z dne 12. 10. 2011 in X Ips 199/2010 z dne 19. 1. 2012).

6. Revident v okviru razlogov za dovoljenost revizije navaja, da je višina spornega predmeta 26.665,45 EUR in da se sodba sodišča prve stopnje sklicuje na skupni davčni dolg v višini 49.258,72 EUR, kar po njegovem mnenju pomeni, da je revizija dovoljena po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vendar pa je prvostopenjski davčni organ v izreku sklepa z dne 7. 11. 2012 ugotovil, da so knjigovodske evidence po stanju na dan 7. 11. 2011 izkazovale dolg davčnega zavezanca (izbrisane družbe) v višini 51.648,60 EUR, od tega glavnica 28.385,51 EUR, zamudne obresti v višini 23.175,51 EUR in stroški preteklih davčnih izvršb 62,58 EUR. Davčni organ druge stopnje pa je v odločbi z dne 10. 10. 2013 odločil, da se sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT-42914-6981/2012-4-08-3221-03 z dne 7. 11. 2012, za glavnico v znesku 12.674,99 EUR in zamudne obresti v znesku 9.918,28 EUR, oboje iz naslova davka na dodano vrednost, odpravi in se v navedenem delu zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje. V preostalem delu je sklep potrdil in pritožbo zavrnil. 7. Navedeno je pomembno, ker se glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 294/2014 z dne 23. 3. 2016, X Ips 450/2014 z dne 5. 2. 2015, X Ips 329/2012 z dne 4.10.2012 in drugi) pri določitvi vrednosti spora upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti, ki so morebiti naložene poleg glavnice v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu. To stališče temelji na 39. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), iz katerega med drugim izhaja, da se v primeru, če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, vzame kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka, obresti pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporabljajo določbe ZPP.

8. Glede na to da je davčni organ druge stopnje odločil, da se sklep prvostopenjskega davčnega organa 7. 11. 2012 za glavnico v znesku 12.674,99 EUR odpravi in se v navedenem delu zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek in odločanje, je upoštevna vrednost spora v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (v tem postopku) še vedno spornih 15.710,52 EUR glavnice, kolikor je skupen znesek revidentu naloženega davka. Ker je to manj od mejne vrednosti za dovolitev revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pogoj za dovoljenost revizije po tej točki ni izpolnjen.

9. Revident navaja tudi, da gre v obravnavani zadevi za pomembno pravno vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, ker vsebina izpodbijane sodbe nasprotuje stališčem Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016. 10. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

11. Edina vprašanja, ki so v reviziji izrecno izpostavljena, in sicer na 4. strani revizije, so vprašanja, ki jih je revident izpostavil že v reviziji, vloženi zoper sodbo sodišča prve stopnje I U 1790/2013-12 z dne 7. 10. 2014, in na katera je Vrhovno sodišče že odgovorilo v sklepu X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016. Revident z njimi v bistvu sprašuje, ali so tudi po ureditvi ZFPPIPP družbeniki izbrisane družbe njeni pravni nasledniki in se torej lahko postopek davčne izvršbe nadaljuje oziroma začne direktno proti njim brez izdaje novega izvršilnega naslova, ki bi se glasil na njihovo ime. Na to vprašanje je Vrhovno sodišče odgovorilo, da so aktivni družbeniki družbe, izbrisane po določbah ZFPPIPP, singularni pravni nasledniki, zato je zoper njih mogoče nadaljevati postopke, ki so bili prekinjeni zaradi izbrisa pravne osebe. Navedeno pomeni, da so tudi po ureditvi ZFPPIPP aktivni družbeniki pravni nasledniki izbrisane družbe glede njenih premoženjskih obveznosti in da obveznosti izbrisane pravne osebe na njih preidejo po samem zakonu. Kot neutemeljen je presodilo revizijski ugovor, da bi moral davčni organ prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi pridobiti nov izvršilni naslov, ki bi se glasil na revidentovo ime.

12. Vrhovno sodišče pa je v tem sklepu presodilo tudi, da je sodišče prve stopnje v sodbi I U 1790/2013-12 z dne 7. 10. 2014 zagrešilo bistveno kršitev določb postopka s tem, ko se ni opredelilo do vprašanja, ali je bila revidentu kršena pravica do izjave, ker ni bilo jasno, ali je imel revident možnost, da se je pred izdajo sklepa o izvršbi, s katerim je bil prvič opredeljen kot dolžnik, izjavil o svoji odgovornosti za dolg pravne osebe. Na to vprašanje je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi I U 1545/2016-23 z dne 13. 12. 2016 odgovorilo, in sicer da je revident to možnost imel, saj se je zoper sklep o izvršbi z dne 26. 9. 2012 pritožil, pri čemer pa je prvostopni davčni organ uporabil 243. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in njegovi pritožbi delno ugodil ter revidentu izdal nov (izpodbijani) sklep za nižji dolgovani znesek. Z navedenim se je po stališču sodišča prve stopnje udejanjila možnost novega dolžnika, da o razlogih, s katerimi je nasprotoval prehodu obveznosti nanj, odloča davčni organ prve stopnje.

13. Torej ni res, kar navaja revident v reviziji, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov in vsebine sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016 in da je revizija dovoljena zaradi pravne varnosti, enotne uporabe prava in razvoja prava preko sodne prakse. Zgoraj navedeno vprašanje glede možnosti izjave revidenta je bilo predmet presoje v ponovljenem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v zvezi s tem vprašanjem in razlogi izpodbijane sodbe revident v reviziji ni določno izpostavil (drugega) vprašanja, ki naj bi bilo pomembno za dovoljenost revizije v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Revident v reviziji izraža nestrinjanje tudi z drugimi razlogi izpodbijane sodbe, vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.(2)

15. Ker pogoja za dovoljenost revizije iz 1. in 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izpolnjena, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

16. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe V rhovnega sodišča RS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012 in X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2)

Enako npr. sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 135/2009 z dne 3. 2. 2011 in X Ips 287/2012 z dne 11. 7. 2012.