Jedro

Ker je tožena stranka z izjavo v dopisu z dne 22.8.2001 prevzela obveznost povrniti oškodovancem škodo, nastalo jim zaradi kršitve dogovora z nepodpisano pogodbo, mora tožeči stranki povrniti vtoževano škodo.

Izrek

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku (1. odst. izreka), se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v tem izpodbijanem delu potrdi sodba prve stopnje.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v odločbi o pravdnih stroških (2. odst. izreka), pa se pritožbi ugodi, sodba prve stopnje se v tem izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 11. 2005, opr. št. I Pg 5/2005-30 izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 15. 9. 2004, opr. št. (0001) Ig 2004/00348 v celoti vzdrži v tč. 1 in 3 izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 8,770.627,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 15. 8. 2002 dalje do plačila ter ji povrniti stroške izvršilnega postopka v znesku 115.786,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dne 15. 9. 2004 dalje do plačila, v 15 dneh (1. odst. izreka), in da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 447.246,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe, dne 24. 11. 2005, dalje do plačila, v 15 dneh (2. odst. izreka).

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo: "Tožeča stranka je predlagala izdajo sklepa o izvršbi na osnovi verodostojne listine - računa št. ... z dne 16. 8. 2002. Citirana listina ima vse sestavine, ki jih mora imeti račun kot knjigovodska listina in ker je bila izdana na osnovi pisne izjave - zaveze tožene stranke, ki ima značaj poslovne obveznosti, je tako listino tožeča stranka tudi utemeljeno izdala in predstavlja verodostojno listino, po čl. 21 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 21 Slovenskim računovodskim standardom tč. 12. Ugovor tožene stranke je zato v tem delu neutemeljen in je sodišče nadaljevalo pravdni postopek (čl. 437/2 ZPP (Zakona o pravdnem postopku))." "Tožeča stranka v tožbi uveljavlja zoper toženo stranko plačilo zneska 8,770.627,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 8. 2002 do plačila. Navedeni znesek predstavlja škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi razlike v ceni pri prodaji hmelja letnik 2001. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta pravdni stranki s H. E. - i. d.d. Ž. kot komisionarjem in še drugimi proizvajalci hmelja sklenili pogodbo o prodaji hmelja letnik 2001. Kot izhaja iz čl. 9 citirane pogodbe je bila s pogodbo točno dogovorjena količina hmelja, ki jo je bila dolžna zagotoviti H. E. - i. d.d. Ž. tožena stranka in količina, ki so jo bile dolžne zagotoviti posamezne kmetijske zadruge, navedene v tem členu, med njimi tudi tožeča stranka. Te so bile dolžne pogodbeno dogovorjene količine hmelja zagotoviti delno toženi stranki, delno pa direktno H. E. - i. d.d. Skupno so bile tako kmetijske zadruge in tožena stranka temu dolžne zagotoviti količino 638.988 kg hmelja. V II. poglavju citirane pogodbe, ki nosi naslov: "Določila izven komisijske pogodbe", so se pogodbene stranke dogovorile za prodajo hmelja preko druge pogodbene stranke, to je preko družbe H. E. - i. d.d. Ž., ta pa se je zavezala le-tem - torej toženi stranki in kmetijskim zadrugam, med njimi tudi tožeči stranki, hmelj plačati po ceni 5,50 DEM/kg, če ji bo izdobavljena skupna pogodbeno dogovorjena količina 638.988 kg, v nasprotnem primeru pa po ceni 5,10 DEM/kg (člen 11 in 12). V 14. členu pogodbe je določeno, da v primeru, če to pogodbo podpišeta tožena stranka in družba H. E. - i. d.d., ne podpišeta pa je največ dve kmetijski zadrugi v sestavi tretje pogodbene stranke, bo pogodba veljavna in bo zavezovala le tiste, ki jo podpišejo in da v tem primeru ostanejo v celoti v veljavi določila že citiranega II. poglavja pogodbe - torej "Določila izven komisijske pogodbe".

Med pravdnima strankama ni sporno, da sta obe pogodbo podpisali in da pogodbe nista podpisali dve od v 9. členu navedenih strank in sicer K. z. P. in K. z. P.. Prav tako je nesporno, da podpisnice pogodbe - torej tožena stranka in kmetijske zadruge - proizvajalke hmelja, H. E. - i. niso tega izdobavile v pogodbeno dogovorjeni skupni količini 638.988 kg, zato jim je bil hmelj plačan po nižji ceni - po ceni 5,10 DEM/kg.

Ni sporno, da je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost izpolnila in zagotovila celotno na njo pripadajočo količino hmelja 160.404 kg. Ker ji je bila ta plačana po ceni 5,10 DEM namesto po višji ceni 5,50 DEM, uveljavlja plačilo razlike v ceni, to je 0,40 DEM/kg oz. skupno 64.161,60 DEM, kar znese preračunano v tolarje na dan izstavitve fakture 16. 8. 2002 8,770.627,55 SIT vključno z DDV. Kot je povedal zaslišani tedanji direktor tožene stranke, je tožena stranka račun tožeče stranke prejela in ga ni zavrnila, prejela pa je tudi pred tem posredovana ji zahtevka za plačilo škode, kar izhaja iz navedb same tožene stranke in njenih prilog. Tožeča stranka plačilo navedene razlike v ceni uveljavlja od tožene stranke, ker se je tožena stranka obvezala, da bo podpisnicam citirane pogodbe povrnila vsako škodo, ki bi nastala, ker vse v pogodbi navedene kmetijske zadruge ne bi podpisale pogodbe. Takšna obveza tožene stranke izhaja iz dopisa tožene stranke z dne 22. 8. 2001 - torej pred datumom sklenitve zgoraj citirane pogodbe, ki je bil poslan vsem kmetijskim zadrugam - tudi tožeči stranki. V tem dopisu je tožena stranka jasno navedla, da bo nastalo škodo pokrivala oškodovancem iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora. Kot izhaja iz izpovedi zaslišanega T. je tožena stranka s tem mislila na dogovor vseh kmetijskih zadrug o sodelovanju pri prodaji hmelja in na obveznosti iz dolgoročne pogodbe sklenjene s H. - E. - I. Iz katerih sredstev bo tožena stranka pokrivala to škodo, za tožečo stranko ni pomembno, tudi ni pomembno kdo je bil po sklenjeni pogodbi plačnik hmelja. Pomembno je le, da se je tožena stranka obvezala nastalo razliko v ceni, ki jo je navedla kot škodo, kriti in da je tožeča stranka na osnovi takšnega zagotovila tožene stranke sklenila citirano pogodbo. Da je tožena stranka takšno zavezo dala pa kaže tudi njeno ravnanje, ko je začasno zadržala sredstva iz naslova prejetih subvencij za leto 2001 v aprilu 2002, kakor je to povedal njen tedanji direktor in končno tudi to, da poslanega računa s strani tožeče stranke ni zavrnila.

Sodišče verjame izpovedi direktorice tožeče stranke, da je bila navedena zaveza tožene stranke dana pred podpisom citirane pogodbe in da brez takšne zaveze tožeča stranka pogodbe ne bi podpisala, kar pa izhaja tudi iz datuma citiranega dopisa.

Ne glede na vsebino pogodbe, ki sta jo tožeča stranka in tožena stranka sicer realizirali, pa je tožeča stranka upravičena do plačila s strani tožene stranke zagotovljene razlike v ceni, ki je nastala, ker ostali dve kmetijski zadrugi nista podpisali pogodbe, zaradi česar niso bile izpolnjene s pogodbo dogovorjene količine.

Gre za obveznost, ki jo je tožena stranka prevzela in jo je kot tako dolžna tudi izpolniti, kar izhaja tudi iz temeljnih določb tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) tako iz določbe čl. 17 in 262 ZOR. Tožeča stranka je zato toženo stranko utemeljeno obremenila z vtoževanim računom št. ... z dne 16. 08. 2002 v znesku 8,770.627,55 SIT in ker tožena stranka obveznosti po tem računu ni plačala zahteva tožeča stranka utemeljeno tudi zakonske zamudne obresti za čas od zapadlosti plačila po citiranem računu, torej od 25. 08. 2002, do dne plačila (čl. 277/1 ZOR) in je vsled navedenega sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti.

Sodišče ni moglo slediti ugovorom tožene stranke o neustavnem, nezakonitem in nedopustnem ravnanju tožene stranke v razmerju do kmetijskih zadrug nepodpisnic pogodbe, saj so te za ta spor neupoštevne. Tudi ni pomembno kakšno je bilo tedaj medsebojno sodelovanje direktorjev obeh pravdnih strank.

Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti vse s to pravdo nastale stroške (čl. 154/1 ZPP) tako že odmerjene stroške izvršilnega postopka kot nadaljnje pravdne stroške. Slednje je sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku pooblaščenca tožeče stranke v znesku 447.246,00 SIT in po veljavni taksni in odvetniški tarifi. Poleg stroškov je tožeča stranka upravičena tudi do plačila zakonskih zamudnih obresti od dne izdaje sklepa oziroma sodbe do dne plačila." Tožena stranka z dne 20. 2. 2006 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz čl. 338/I ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov, oz. podredno, da izpodbijano sodbo prve stopnje raz-veljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V obrazložitvi pritožbe tožena stranka navaja, da je zmotno tolmačenje sodišča prve stopnje, da je Račun tožeče stranke, št. ... z dne 16. 8. 2002 verodostojna listina. Da je določeni listini mogoče priznati lastnost verodostojne listine, ne zadostuje zgolj to, da vsebuje sestavine, ki jih mora imeti račun kot knjigovodska listina, temveč mora med strankama postopka obstajati tudi dolžn iško upniško razmerje (DUR), ki je podlaga za izstavitev listine. Sama izdaja listine, na kateri so navedene sestavine, ki so kot obvezne predpisane v 21 Slovenskem računovodskem standardu tč. 12, še ne izkazuje tudi obstoja t. i. DUR, saj je takšna listina, kadar nima podlage v temeljnem razmerju, fiktivna listina, po tej pa domnevni dolžnik ne more biti zavezan. Sodišče prve stopnje razloguje, da je bila verodostojna listina izdana na podlagi pisne izjave - njene zaveze, ki ima značaj poslovne obveznosti. Pri tem iz obrazložitve sodbe prve stopnje ni razvidno, katera njena pisna izjava naj bi bila relevantna za presojo, ali je računu, na podlagi katerega tožeča stranka vtožuje svoj zahtevek, priznati lastnost verodostojne listine. Ker izpodbijana sodba prve stopnje v tem delu nima razlogov o tem, katera njena pisna izjava vzpostavlja njeno poslovno obveznost do tožeče stranke, kar predstavlja odločilna dejstva za presojo lastnosti listine kot verodostojne listine, do tega dela izpodbijane sodbe prve stopnje ne more zavzeti argumentiranega stališča, saj je z odsotnostjo razlogov o odločilnih dejstvih onemogočen preizkus tega izpodbijanega dela sodbe prve stopnje. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP. Sodišče prve stopnje tudi prihaja samo s seboj v nasprotje, ali je temelj tožbenemu zahtevku poslovne ali odškodninske narave, saj v uvodnem delu dokazne ocene zatrjuje, da tožeča stranka utemeljuje izdajo računa z njeno poslovno obveznostjo, medtem ko se v preostalem (pretežnem) delu dokazne ocene sklicuje na škodo, ki naj bi nastala tožeči stranki. Ali je temelj tožbenega zahtevka v njeni poslovni ali odškodninski obveznosti, je bistveno, saj so predpostavke za obstoj odškodninske obveznosti povsem drugačne od predpostavk poslovne obveznosti, katerih vsebina je dogovorjena med strankama (pogodbenega) razmerja in se morebitni zahtevki presojajo glede na to poslovno (pogodbeno) razmerje. V dopisu z dne 22. 8. 2001 ni podlage za izdajo računa, saj v njem ni elementov, ki bi omogočali oblikovanje računa po višini. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ki ga v obravnavanem sporu predstavlja Pogodba o prodaji hmelja za leto 2001 z dne 30. 8. 2001. V zvezi s sklicevanjem sodišča prve stopnje na dopis z dne 22. 8. 2001 opozarja, da sodišče prve stopnje nedosledno in neustrezno povzema vsebino zadnjega odstavka tega dopisa. V njegovem besedilu namreč ni zaznati njene obveznosti v vsebini, da bi pokrivala škodo, če katera od zadrug ne bo pristopila k podpisu pogodbe, temveč je morebitno kritje škode oškodovancem pogojevala z dejstvom kršitve dogovora. V dopisu torej ne obstoji povezava med kritjem škode ter nepodpisom pogodbe (dogovora), temveč med eventualnim kritjem škode ter kršitvijo pogodbe (dogovora). Primarno pojasnjuje, da dopis z dne 22. 8. 2001 ne predstavlja niti enostranskega niti dvo - (ali več) stranskega pravnega posla, iz katerega bi izhajale njene obveznosti oz. upravičenja drugih subjektov, in kot tak ne vsebuje nobene njene zaveze v zvezi s poplačilom škode v razmerju do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe nekdanjega direktorja tožene stranke K. T., v postopku zaslišanega kot priča, ki je izpovedal, da je bil dopis poslan zadrugam z namenom vzpodbuditi vse zadruge k podpisu pogodbe, ni pa mogoče vsebine zadnjega odstavka razumeti, da je bila v njem vsebovana obljuba za kritje škode. Tudi sicer opozarja, da je v vsebini zadnjega odstavka vsebovana dikcija "na račun kršiteljev dogovora", kar pomeni, da je ta del presojati z vidika kršitev dogovora (pogodbe), pri čemer pa lahko dogovor kršijo le tisti subjekti, ki so stranke dogovora. Za presojo utemeljenosti zahtevka je bistvena vsebina pogodbe z dne 30. 8. 2001. Z vsebino pogodbe so se njene podpisnice prej seznanile ter jo nato podpisale, s tem pa vstopile v pogodbeno razmerje z ostalimi pogodbenimi strankami. S pogodbo so namreč pogodbene stranke uredile medsebojna razmerja, dogovorile svoje pravice in obveznosti. Nesporno je ugotoviti, da je bila pogodba sklenjena dne 30. 8. 2001, torej potem, ko je tožeča stranka prejela dopis z dne 22. 8. 2001. Pogodbene stranke so tako šele s sklenitvijo pogodbe, in ne morebiti že prej, dogovorile medsebojne pravice in obveznosti; v pogodbi pa določil o kakršni koli njeni dolžnosti do povrnitvi škode, ki bi jo predstavljala razlika v ceni zaradi nepristopa drugih zadrug k pogodbi, in posledično dobavi manjših količin hmelja od pogodbeno dogovorjenih, ni. Izpostavlja, da iz izpovedbe K. T. izhaja, da prav nobena od naslovnic dopisa, t. j. kmetijskih zadrug, ki so njene delničarke, ni reagirala na dopis z dne 22. 8. 2001, so pa bile vse pozvane, da pisno sporočijo svoja stališča do 26. 8. 2001. Z dopisom z dne 22. 8. 2001 tako ni vzpostavila nobene obveznosti do tožeče stranke, pač pa šele s podpisom pogodbe z dne 30. 8. 2001. Razlogovanje sodišča prve stopnje, da obstoji njena obveznost za plačilo razlike med ceno, določeno v čl. 11, ter ceno, določeno v čl. 12 pogodbe je napačno. To ne le zaradi tega, ker dopis z dne 22. 8. 2001 ni izjava volje, s katero bi vzpostavila svojo obveznost do katerekoli izmed zadrug, ampak tudi zato, ker causo za sklenitev pogodbe z dne 30. 8. 2001 ni predstavljalo njeno zagotovilo, da bo krila razliko v ceni. Causa za sklenitev pogodbe je bila v skupnem nastopanju zadrug pri prodaji hmelja, pri čemer je bila njena vloga, posredovanje pri prodaji dogovorjenih količin hmelja te v zvezi s tem doseganje enotne (čim višje) cene. Izpovedba direktorice tožeče stranke J. B., da brez njene zaveze, da bo krila škodo, ki bi nastala zaradi eventualne nižje cene hmelja za kg, ne bi podpisala pogodbe z dne 30. 8. 2001, ni verodostojna in ji zato ne gre verjeti. Ni se namreč zavezala za kritje škode do tožeče stranke, predvsem pa ne drži izpovedba v delu, da tožeča stranka brez takšne njene zaveze pogodbe ne bi podpisala. Dvom v verodostojnost izpovedbe je ta priča postavila kar sama. Njena navedba, da tožeča stranka pred podpisom pogodbe ni vedela, da katera od zadrug nima namena podpisati pogodbe, je negirana tako z izpovedbo priče R. T., direktorja K. z. P., kot tudi K. T., ki sta oba izpovedala, da sta dve zadrugi že pred podpisom pogodbe navajali, da pogodbe ne bosta podpisali. Njena navedba je negirana tudi z vsebino dopisa z dne 22. 8. 2001, v katerem je navedeno, da nekatere kmetijske zadruge niso pripravljene sprejeti obvez do predprodaje hmelja, iz česar je zaključiti, da je tožeča stranka najkasneje s sprejemom dopisa z dne 22. 8. 2001, za katerega ni trdila, da ga ni prejela, ampak je ravno nasprotno zatrjevala, da ga je prejela, izvedela, da obstoji možnost, da katera od zadrug k podpisu pogodbe ne bo pristopila. Sodišče prve stopnje tako ni imelo razloga, da bi verjelo priči B. oz. bi moralo resničnost tega dela njene izpovedbe preveriti še vsaj z izvedbo katerega izmed predlaganih dokazov, to je z zaslišanjem katerega izmed direktorjev preostalih zadrug. Nasprotujoče si izpovedbe vzbujajo najmanj dvom, zato je dejansko stanje o tej okoliščini nepopolno ugotovljeno. Če bi sodišče prve stopnje zaslišalo še katero izmed predlaganih prič, bi pravilno in popolno ugotovilo dejstva v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Ker je podan dvom v verodostojnost izpovedbe priče B. glede tega, ali je bila seznanjena s tem, da katera izmed zadrug ne bo podpisala pogodbe, je podan dvom tudi v tisti del njene izpovedbe, ko je navedla, da brez zaveze tožene stranke, da pokrije škodo, ki jo predstavlja razlika v ceni hmelja, ne bi podpisala pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot temelj tožbenega zahtevka upoštevalo dopis z dne 22. 8. 2001, ne pa pogodbe z dne 30. 8. 2001. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je tudi zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Končno še uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP glede odločitve sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo le določbo čl. 154 ZPP, ki ureja povrnitev stroškov po načelu uspeha v pravdi, ter znesek v višini 447.246,00 SIT, ki naj bi ga tožeči stranki plačala iz tega naslova. Ni pa navedlo, katere stroške je tožeča stranka sploh priglasila, oz. katere stroške ji je priznalo. Tako ni seznanjena s tem, katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo tožeči stranki in ali ji jih je priznalo utemeljeno, zlasti pa tudi ne, ali ji je, upoštevajoč določbo čl. 155 ZPP, priznalo le potrebne pravdne stroške. Ker sodba prve stopnje v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, je v tem delu ni mogoče preizkusiti, to pa terja njeno razveljavitev v stroškovnem delu.

Na pritožbenih stroških tožena stranka priglaša: "pritožba 1000 tč."; "poročilo stranki 50 tč."; "materialni stroški 2 % od vrednosti storitve"; "vse povečano za 20 % DDV"; "sodna taksa po odmeri sodišča".

Tožeča stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v ugoditvenem izreku (1. odst. izreka), pritožba ni utemeljena.

Uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 14 ZPP ali kakšna druga upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/II, tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 (in 14) ZPP, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), ni podana.

Ker so v izpodbijani sodbi prve stopnje navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa so jasni in med seboj združljivi ter temeljijo na predloženih listinah pravdnih strank in na izpovedbah priče pravdnih strank K. T., priče tožene stranke R. T. ter za tožečo stranko zaslišane njene direktorice J. B., o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe prve stopnje o vsebini listin in zapisnikov o cit. izpovedbah, ter med samimi temi listinami oz. zapisniki, zato primerno obrazložena obravnavana sodba prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katere se v tem izpodbijanem delu ne bi mogla preizkusiti.

Pravilne so pritožbene trditve tožene stranke, da "Da je določeni listini mogoče pripisati lastnost verodostojne listine, ne zadostuje zgolj to, da vsebuje sestavine, ki jih mora imeti račun kot knjigovodska listina, temveč mora med strankama postopka obstajati tudi dolžniško upniško razmerje (DUR), ki predstavlja podlago za izstavitev listine." in da "Sama izdaja listine, na kateri so navedene sestavine, ki so kot obvezne predpisane v 21 Slovenskem računovodskem standardu tč. 12, še ne izkazuje tudi obstoja t. i. DUR, saj takšna listina, kadar nima podlage v osnovnem razmerju, predstavlja fiktivno listino, po slednji pa domnevni dolžnik ne more biti zavezan." Toda "... tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da predstavlja račun tožeče stranke št. ... z dne 16. 8. 2002 verodostojno listino.", je pravilno. Tudi pritožbeno sodišče misli, da ima "Citirana listina ... vse sestavine, ki jih mora imeti račun kot knjigovodska listina in ker je bila izdana na osnovi pisne izjave - zaveze tožene stranke, ki ima značaj poslovne obveznosti, je tako listino tožeča stranka tudi utemeljeno izdala in predstavlja verodostojno listino, po čl. 21 Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v zvezi z 21 Slovenskim računovodskim standardom tč. 12." Sodišče prve stopnje pri tem res ni izrecno navedlo, katera je tista "pisna izjava - zaveza tožene stranke, ki ima značaj poslovne obvez- nosti". Ker pa je ves čas postopka obravnavalo le pisno izjavo oz. zavezo tožene stranke v njenem dopisu z dne 22. 8. 2001 (A 3) in tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe oprlo obveznost tožene stranke za povrnitev vtoževane škode tožeči stranki prav na njeno izjavo oz. zavezo v cit. dopisu, je nedvomno "... katera pisna izjava tožene stranke ..." je "... relevantna za presojo, ali je računu, na podlagi katerega tožeča stranka vtožuje zahtevek ... priznati lastnost verodostojne listine ... ." Zato tudi ni razloga, da tožena stranka "... do tega dela sodbe ..." ne bi mogla "... zavzeti argumentiranega stališča ... ." Sodišče prve stopnje prav tako ne "... prihaja samo s seboj v nasprotje, ali je temelj tožbenemu zahtevku poslovne ali odškodninske narave ... ." Sodišče prve stopnje se namreč ne le "... v preostalem (pretežnem) delu dokazne ocene sklicuje na škodo, ki bi naj nastala tožeči stranki.", temveč tudi "... v uvodnem delu dokazne ocene (ob siceršnji nadaljnji navedbi določb posameznih čl. Pogodbe o prodaji hmelja letnik ... (B 10 (6. odst. na 5 str. obrazložitve izpodbijane sodbe)) zatrjuje ... .", da "Navedeni znesek predstavlja škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi razlike v ceni pri prodaji hmelja letnik 2001." (5. odst. na 5. str. obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je torej ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti in edino le na podlagi odškodninske obveznosti tožene stranke.

Za odločitev v tem gospodarskem sporu odločilno dejansko stanje je v zadostnem obsegu pravilno in popolno ugotovljeno; na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih predlaganih in izvedenih dokazov pravdnih strank ni bilo mogoče ugotovitvi drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljenost v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (samo) ponovljenih že v postopku na prvi stopnji podanih trditev tožene stranke je z v izpodbijani sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih natančno in nazorno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Ker pa so ti (v odločbi sodišča druge stopnje povzeti) razlogi sodišča prve stopnje prepričljivi in pravilni, jih zato tudi pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (čl. 8 ZPP).

Da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno presodilo vsak (izveden) dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi te presoje in uspeha celotnega postopka po svojem prepričanju pravilno odločilo, katera dejstva se v tem gospodarskem sporu štejejo za dokazana, ne more biti nobenega dvoma.

Čeprav v dopisu tožene stranke z dne 22. 8. 2001 dejansko "... ni elementov, ki bi omogočali oblikovanje računa po višini.", pa je po povedanem v njem podana podlaga za obveznost (odgovornost) tožene stranke za povrnitev tožeči stranki nastale škode.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da "V besedilu slednjega (zadnjega odstavka njenega cit. dopisa) ... ni zaznati obveznosti tožene stranke v vsebini, da bi ta pokrivala škodo, če katera od zadrug ne bo pristopila k podpisu pogodbe, temveč je tožena stranka morebitno kritje škode oškodovancem pogojevala z dejstvom kršitve dogovora." "V dopisu ..." namreč nasprotno "... obstoji povezava med kritjem škode ter nepodpisom pogodbe (dogovora) ... .", saj ni, glede na v 1. odst. cit. dopisa tožene stranke naveden dogovor, nepodpis pogodbe ničesar drugega kot kršitev tega dogovora. Razlaga tožene stranke, da "... dikcija "na račun kršiteljev dogovora" ... pomeni, da je ta del presojati z vidika kršitev dogovora (pogodbe), pri čemer pa lahko dogovor kršijo le tisti subjekti, ki so tudi stranke dogovora.", tako ni pravilna.

Sicer pa je obravnavana izjava tožene stranke v dopisu z dne 22. 8. 2001 povsem jasna in nesporna. Sodišče prve stopnje, ki je kako drugače niti ni moglo uporabljati oz. uporabiti, jo je zato pravi-lno uporabljalo oz. uporabilo tako, kot se glasi (čl. 99/I ZOR).

Utemeljeno tudi ni pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da "... dopis z dne 22. 8. 2001 ne predstavlja niti enostranskega niti dvo - (ali več) stranskega pravnega akta, iz katerega bi izhajale obveznosti tožene stranke oz. upravičenja drugih subjektov ... ." Cit. dopis tožene stranke je brez dvoma njen enostranski pravni akt oz. njena izjava volje in "... kot tak ... vsebuje ... zaveze(o) tožene stranke v zvezi s plačilom škode v odnosu do tožeče stranke." Sodišče prve stopnje je (pravilno) dokazno ocenilo izpovedbo nekdanjega direktorja tožene stranke K. T. in to oceno podalo v 2. odst. na 6. str. obrazložitve izpodbijane sodbe.

Za presojo utemeljenosti zahtevka "vsebina pogodbe z dne 30. 8. 2001" ni bistvena. Odločilna je cit. izjava tožene stranke v dopisu z dne 22. 8. 2001; "vsebina pogodbe z dne 30. 8. 2001" pa je lahko le (oz. tudi) pomembna.

Res je, da "Tožena stranka ... z dopisom z dne 22. 8. 2001 (še) ni vzpostavila nobene obveznosti do tožeče stranke, pač pa šele s podpisom pogodbe z dne 30. 8. 2001.", saj so "Pogodbene stranke ..." res "... šele s sklenitvijo pogodbe, in ne morebiti že prej, dogovorile medsebojne pravice in obveznosti ... ." Toda tožena stranka je s cit. izjavo pogojno prevzela obveznost, da bo (morebitno) nastalo škodo "... pokrivalo(a) oškodovancem iz naslova subvencij 2001 na račun kršiteljev dogovora." Če "... v pogodbi ... določil o kakršnikoli dolžnosti tožene stranke po povrnitvi škode, ki bi jo predstavljala razlika v ceni ... .", ni, ni to dejstvo za cit. izjavo tožene stranke in za njeno veljavnost niti odločilno niti pomembno.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno v celoti sprejelo izpovedbo (na glavni obravnavi z dne 24. 11. 2005 v dokaznem postopku zaslišane) direktorice tožeče stranke J. B. (in zato tudi njeno izpovedbo, da "... je bila navedena zaveza tožene stranke dana pred podpisom citirane pogodbe in da brez takšne zaveze tožeča stranka pogodbe ne bi podpisala, kar pa izhaja iz datuma citiranega dopisa."); ker je bila direktorica tožeče stranke pravilno opozorjena na "resnico in posledice krive izpovedi", njena izpovedba, ki je tožena stranka ni izpodbila ne z izpovedbama prič K. T. in R. T. ter ne s svojimi listinskimi dokazi (B 2-10), pa skladna in potrjena z listin skimi dokazi tožeče stranke (A 2-5), ter smiselno celo z izpovedbo priče K. T., ni (bilo (nobenega)) razloga za dvom v njeno verodostojnost. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlagani dokaz tožene stranke z zaslišanjem "tudi ostalih predlaganih direktorjev KZ" kot nepotreben (čl. 287/II ZPP)). Tudi pritožbeno sodišče misli, da je bila zadeva že po odrejenih in izvedenih dokazih pravdnih strank (listinskih in z zaslišanjem prič K. T. ter R. T. in direktorice tožeče stranke) "dovolj pojasnjena" oz. obravnavana tako, da se je lahko izdala odločba (čl. 291/I ZPP). Zato pa cit. predlagani dokaz tožene stranke ni (bil (ne odločilen, ne potreben in ne)) pomemben za (pravilno) odločbo (čl. 287/I ZPP).

Ob ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano ugoditvijo tožbenemu zahtevku (1. odst. izreka) tudi materialno pravo (cit. določbe ZOR in cit. izjava tožene stranke v zvezi s cit. pogodbo) pravilno uporabilo.

Sodišče prve stopnje namreč ni "... zmotno uporabilo materialno pravo, ko je kot temelj tožbenega zahtevka upoštevalo dopis z dne 22. 8. 2001, ne pa pogodbe z dne 30. 8. 2001." Samo tako njegovo ravnanje je bilo pravilno.

Kolikor izpodbija sodbo prve stopnje v odločbi o pravdnih stroških (2. odst. izreka), pa je pritožba utemeljena.

Sodba prve stopnje je glede izpodbijane odločbe o pravdnih stroških dejansko neobrazložena; ob povzeti (skopi) obrazložitvi v njej niso navedeni razlogi o za to izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje odločilnih dejstvih (kateri (potrebni) stroški so bili tožeči stranki priznani in v kakšni višini). Ker ima tako pomanjkljivost, zaradi katere se v navedenem izpodbijanem delu ne more preizkusiti, je podana uveljavljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 366 v zv. s čl. 339/II, tč. 14 ZPP (čl. 128/V ZPP).

Zato je bilo treba pritožbo delno zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugoditvenem izreku (1. odst. izreka) potrditi sodbo prve stopnje (čl. 353 ZPP), delno pa pritožbi ugoditi, sodbo prve stopnje v izpodbijani odločbi o pravdnih stroških (2. odst. izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl. 365/tč. 3, 366 in 354/I ZPP).

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (čl. 165/IV v zv. s III ZPP).

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da bo o pravdnih stroških tožeče stranke ponovno odločilo in za svojo odločitev navedlo tudi vse razloge.