Jedro

Tožnik se je s toženo stranko lahko dogovoril, ne glede samega prenehanja, saj je do tega prišlo iz razlogov izven sporazuma, pač pa glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede višine nadomestila. Vsebinsko gre za pri sporazumu za poravnavo v skladu z določbami 1089. in 1090. člena zakona o obligacijskih razmerjih, s katero sta soglašali obe stranki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi uvedbe likvidacije po določbah zakona o gospodarskih družbah in ob smiselni uporabi določb zakona o delovnih razmerjih, v ostalem pa zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji je navajal, da izpodbijana sodba nima jasnih razlogov, tisti, ki jih ima, pa so nerazumljivi. Dalje je navajal, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotna je že ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožniku delovno razmerje prenehalo sporazumno, saj je jasno, da je do prenehanja prišlo zaradi likvidacije delodajalca. Zmotna pa je tudi ugotovitev o datumu prenehanja in enkratnem nadomestilu, saj je bil sporazum med strankami podpisan v bistveni zmoti. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba v delih, ki so pomembni za odločitev, ima razloge o odločilnih dejstvih, da si ti razlogi niso v nasprotju in da se sodba lahko preizkusi. Zato ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo vsebinsko očita revizija.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja ni preizkušalo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe likvidacije po zakonu o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 do 45/2001), ki razloge likvidacije gospodarske družbe določa v 371. členu. Ker gre za likvidacijo gospodarske družbe po dolčbah ZGD, zakon nima določb glede prenehanja delovnega razmerja. Zato je ob ugotovitvi, da gre pri likvidaciji gospodarske družbe dejansko za operativni razlog pri delodajalcu, treba delavce, ki jim preneha delovno razmerje zaradi redne likvidacije po ZGD, obravnavati kot delavce, katerih delo trajno ni potrebno v skladu z določbami zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Tožniku zato ni sporazumno prenehalo delovno razmerje po določbah 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ampak zaradi likvidacije gospodarske družbe, s tem, da so bili sporazumno določeni samo nekateri elementi prenehanja, glede katerih je možno ugotoviti, da niso delavčeva neodtujljiva pravica in da zato lahko z njimi prosto razpolaga. Tako ZDR v 36. f členu določa obveznost delodajalca za primer prenehanja delovnega razmerja pred potekom šestih mesecev, kar pomeni da je glede datuma možen sporazum, prav tako pa je možen dogovor glede denarnih dajatev (nadomestila). Zato sta nižji sodišči pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi odločili, da se je tožnik s toženo stranko lahko dogovoril, ne glede samega prenehanja, saj je do tega prišlo iz razlogov izven sporazuma, pač pa glede datuma prenehanja delovnega razmerja in glede višine nadomestila. Vsebinsko gre za pri sporazumu z dne 17.8.1998 za poravnavo v skladu z določbami 1089. in 1090. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), s katero sta soglašali obe stranki.

Zato bi tožnik s svojim zahtevkom za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 5.10.1998 in posledično do dodatnih izplačil (nadomestil ali plače) do kasneje določenega datuma prenehanja delovnega razmerja v skladu z določbami 36. f člena ZDR lahko uspel le, če bi mu uspelo dokazati, da je ob podpisu sporazuma z dne 17.8.1998 obstajal pogoj iz 61. člena ZOR. Ta določa, da se v primeru zmote, ki je bistvena, lahko zahteva razveljavitev pogodbe. Vendar bistvene zmote, ob ugotovljenem dejstvu, da je tožnik vedel, da gre gospodarska družba v redno likvidacijo, ne zatrjuje niti sam tožnik. Dejstvo, da je bila skupščina gospodarske družbe, kjer so družbeniki sklepali o likvidaciji nekaj kasneje, kot je mislil tožnik, ni zmota, ki bi jo lahko šteli za bistveno, saj ta datum na likvidacijo gospodarske družbe in na pravice tožnika iz sklenjenega sporazuma ni v ničemer vplivala (celo nasprotno, kasnejši, kot bi bil sklic skupščine družbenikov, dalj časa bi trajalo tožnikovo delovno razmerje). Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je revizijsko sodišče vezano, da je že ob podpisu sporazuma bilo mišljeno, da bo datum prenehanja delovnega razmerja datum vpisa sklepa o likvidaciji v register. Zato sta nižji sodišči upravičeno zaključili, da tožnik spornega sporazuma z dne 17.8.1998 ni podpisal zaradi zmote in da je zato pravno veljaven.

Revizijsko sodišče je zaradi povedanega v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZOR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).