Jedro

Za odločitev v sporu, v katerem tožnica zahteva plačilo višje plače, kot je bila določena z odločbami tožene stranke(osnovne šole) in kot jo je v spornem obdobju prejemala, je bistveno le, da so postale odločbe o določitvi plače dokončne in pravnomočne, ker jih tožnica ni izpodbijala.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko plače za čas od 1. 2. 2003 do 31. 1. 2008, v skupnem bruto znesku 3.846,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih prikrajšanj neto plač (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu plačati stroške postopka in sicer toženi stranki v znesku 565,30 EUR, stranskemu intervenientu v znesku 358,01 EUR, v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka popravljenega izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo v smislu priznanja dokončnosti in pravnomočnosti odločbam delodajalca, čeprav v materialnih zakonih za to ni podlage. S 1. 1. 2003 je bil uveljavljen pogodbeni princip urejanja delovnih razmerij in za izdajanje sklepov ni več pravne podlage. Ti individualni pravni akti so glede na navedeno nični in ne morejo predstavljati osnove za odločanje v tem postopku. Zakon o delovnih razmerjih v 29. členu izrecno določa, kaj so sestavine pogodbe o zaposlitvi ter v 47. členu ureja spremembo pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjenih okoliščin. Odločbe tožene stranke so brezpredmetne tudi glede na zaključek sodišča, da se osnovna plača posameznega delavca določi v pogodbi o zaposlitvi v skladu z zakonom. Ne glede na navedeno pa sodišče zgolj dokončne in pravnomočne odločbe o plači in napredovanju uporabi kot odločilno dejstvo v zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in se ne spušča v prav tako odločilno dejstvo, ki ga samo navaja, da naj bi se plača posameznega delavca, skladno s kolektivno pogodbo, določila v pogodbi o zaposlitvi in v skladu z zakonom. Tako so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju oziroma so nejasni, kar pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek za izplačilo razlike plače, je denarna terjatev, za katero 4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih omogoča neposredno sodno varstvo. Neposredno sodno varstvo pa pomeni, da sodišče brez predhodnega varstva pri delodajalcu odloča po vsebini in ko odloči o vsebini zahtevka ne glede na morebitne predhodne odločitve delodajalca. Sodišče s stališčem, da je tožnica prejela vse, kar ji je pripadalo na podlagi dokončnih in pravnomočnih odločb, tožnici odreka meritorno odločanje in brez kakršnekoli podlage v zakonu oži pravice do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva ne more biti zgolj navidezna, kot je podano v konkretnem primeru, ko sodišče tožbe ne zavrže, temveč zahtevek obravnava kot denarno terjatev, odreče pa odločanje o vsebini ter zaključi, da ni pomembno ali je določitev osnovne plače v odločbah pravilna ali ne, niti ali je delodajalec pravilno uporabil določbe 5. a člena ZPDJVZ ali 2. odstavka 14. člena ZPDJVZ. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v delovnem sporu opr. št. III Pd 630/2003 sprejelo jasno stališče, da je za delovno mesto učitelja predpisana samo visoka izobrazba in ker ni predpisana za delovno mesto višja ali visoka izobrazba, ni možna uporaba določil 5. a člena ZPDJVZ, saj je pogoj določen zanjo, prav predpisana alternativa. Pri določanju plače tožnice je bil tako zakon napačno uporabljen, s tem pa so bile tožnici kršene minimalne zakonske pravice, ki jih glede plače določa ZPDJVZ in panožna kolektivna pogodba. Določila v aneksih k pogodbi o zaposlitvi, ki jih je tožnica sklenila s toženo stranko, v zvezi z določitvijo plače in ki se nanašajo na sporno obdobje, so tako v delu, kjer je plača določena na podlagi 5. člena ZPDJVZ v nasprotju z minimalnimi pravicami, ki jih zakon določa glede plače delavcev v vzgoji in izobraževanju. Določila zakona in kolektivne pogodbe je potrebno uporabiti neposredno kot sestavni del pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa in navedeno predstavlja pravno podlago za odločanje v tem delovnem sporu. Tožnica se ne strinja s stališčem sodišča, da njena plača ni določena z zakonom in kolektivno pogodbo. Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ) res določa količnik za določitev osnovne plače tipičnih delovnih mest, vendar pa določitev količnika za tipično delovno mesto, ki ga zaseda tudi tožnica velja, zato tožnici ne more biti določen drug količnik za določitev osnovne plače, kot ga določa zakon. Skladno z 7. členom ZRPJVZ je količnik za določitev plače zaposlenega odvisen od količnika za odločitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga pridobi z napredovanjem. Ti količniki so določeni v zakonu in kolektivni pogodbi in predstavljajo minimum in hkrati maksimum pravic glede določanja osnovne plače delavcev v vzgoji in izobraževanju. Glede na navedeno bi sodišče moralo upoštevati 30. člen ZDR. Osnovni količnik za določitev plače, ki ga za tožečo stranko določa zakon in kolektivna pogodba je zagotovo minimalna zakonska pravica tožeče stranke.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne ter ji naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je dovolj jasno in določno utemeljilo, da zahtevku ni mogoče ugoditi že zaradi tega, ker so postali sklepi o določitvi tožničinega količnika osnovne plače dokončni in pravnomočni, zato tožnica mimo teh sklepov oziroma z izpodbijanjem le-teh, ne more uspeti s svojim zahtevkom. Zahtevek kot ga je postavila tožnica je denarni zahtevek oziroma zahtevek za uveljavljane denarne terjatve, ki ga delavec lahko vloži neposredno pred sodiščem (4. odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in 48. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, ZOFVI – Ur. l. RS, št. 12/96). Tako je njen zahtevek obravnavalo tudi sodišče prve stopnje z utemeljitvijo, da zahtevek ni utemeljen, ker so bili osnovni količniki za določitev osnovne plače tožnici že opredeljeni v dokončnih in pravnomočnih odločbah delodajalca. Ne gre torej za vprašanje opredelitve narave samega zahtevka kot denarnega, temveč za vprašanje utemeljenosti postavljenega denarnega zahtevka za plačilo razlike v plači, ne da bi tožnica izpodbijala odločbe o določitvi te plače. Ker je ta obrazložitev dovolj jasna in omogoča ustrezen preizkus, ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka.

Med strankama je bilo nesporno, da tožnica odločitvam delodajalca o določitvi osnovne plače in o napredovanju, ni ugovarjala. Torej se je tožnica z njimi in na njihovi podlagi izplačanimi plačami strinjala in jih tudi v tem postopku ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je denarni zahtevek tožnice po temelju zavrnilo na podlagi dveh (dejanskih) ugotovitev: da je bila osnovna plača tožnice določena z dokončnimi in pravnomočnimi sklepi tožene stranke, pri čemer je bil upoštevan 5. a in ne 14. člen ZPDJVZ ter da je bila tožnici izplačana plača v skladu s temi sklepi.

Zmotno je izhodišče tožnice, da je bila njena plača določena z zakonom in kolektivno pogodbo, saj ne zakon ne kolektivna pogodba nista določala osnovne plače posameznega delavca. Tako Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojno-izobraževalnih zavodih (ZPDJVZ – Ur. l. RS, št. 16/92 in naslednji) kot Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ – Ur. l. RS, št. 56/2002) sta določila le količnike za določitev osnovne plače (tipičnih delovnih mest). Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (KPDVI – Ur. l. RS, št. 52/94 in naslednji) pa povsem jasno določa (76. člen), da se osnovna plača posameznega delavca določa v pogodbi o zaposlitvi v skladu z zakonom. To pomeni tudi, da je bilo treba pri določitvi plače delavcu, ki nima zahtevane izobrazbe za delovno mesto, na katerem dela, upoštevati zakonske določbe o zmanjšanju osnovne plače za določen odstotek. Če delavec tako določeni (zmanjšani) osnovni plači ni ugovarjal, se šteje, da je bila določitev pravilna in zakonita.

Neutemeljena je tudi trditev tožnice, da so koeficienti za določitev osnovne plače v sklepih tožene stranke le informativnega značaja, kar bi pomenilo, da lahko zahteva razliko do zakonske višine plače (po določbi 14. člena ZPDJVZ) mimo dokončnih in pravnomočnih sklepov. Iz ZRPJZ izhaja, da je količnik za določitev osnovne plače zaposlenega odvisen od količnika za določitev osnovne plače delovnega mesta oziroma količnika, ki ga lahko zaposleni pridobi z napredovanjem (7. člen), to pa je tudi po določbi 49. člena kasnejšega ZOFVI (ki je pričel veljati 15. 3. 1996) prav količnik o napredovanju v plačilne razrede, o katerem odloča ravnatelj. Pristojnost istega organa za določitev količnika osnovne plače in napredovanje je bila še pred tem določena v 1. odstavku 13. člena ZRPJZ, pristojnost ravnatelja za odločanje o napredovanju v plačilne razrede pa izhaja tudi iz pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede. Z uveljavitvijo ZOFVI se je sistem in vsebina določanja osnovnih plač (z možnim napredovanjem) nista spremenila, temveč sta upoštevala 5. a člen ZPDJVZ ter KPDVI. Glede na navedeno ureditev plač niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da ravnatelj sploh ni bil pristojen za določitev plače tožnice oziroma da so njegove odločbe le informativnega značaja.

Ne glede na to, če je določen koeficient osnovne plače po uveljavitvijo ZOFVI določen pravilno ali ne, ostaja dejstvo, da je bil tožničin koeficient osnovne plače dejansko določen prav z odločbami, ki jih tožnica ni izpodbijala. Prav zato tudi ni bilo podlage za presojo o tem, ali je tožena stranka tožničine plače napačno določila in bi po uveljavitvi ZOFVI, namesto 5. a člena mora upoštevati 14. člen tega zakona. Stranki sta bili v spornem obdobju vezani na dokončne in pravnomočne odločbe o koeficientu osnovne plače. Tožnica je vložila tožbo dne 4. 3. 2008 za plačilo razlike plače za obdobje 1. 2. 2003 do 31. 1. 2008 in v tem času je že veljal tako novi ZDR, kot spremenjeni 48. člen ZOFVI ter Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji). Sistem plač v javnem sektorju, kamor sodijo tudi javni zavodi s področja vzgoje in izobraževanja, ureja sedaj ZSPJS. Z njegovimi spremembami in dopolnitvami (ZSPJS-D), ki se uporablja od 1. 7. 2005 dalje, je bil uveden tudi postopek v primeru, ko javni uslužbenec ugotovi, da mu je bila plača določena in izplačana v nasprotju z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami (3. in 3. a člen). Vendar tožnica niti ne zatrjuje, da je postopala po navedenih določbah in tudi tožbe ni vložila na podlagi 4. odstavka 3. a člena ZSPJS-D. Za odločitev v tem sporu, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, sploh ni pomembno, ali je določitev osnovne plače tožnice v predloženih odločbah pravilna ali ne, prav tako ne vprašanje uporabe 5. a oziroma 14. člena ZOFVI. Ker so postale odločbe o napredovanju in osnovnih plač dokončne in pravnomočne so stranke na njih vezane, vse dokler take odločbe veljajo. Tako je odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbah opr. št. VIII Ips 153/2009 z dne 25. 5. 2009, opr. št. VIII Ips 173/2009 z dne 25. 5. 2009, opr. št. VIII Ips 161/2009 z dne 2. 11. 2009, opr. št. VIII Ips 108/2009 z dne 25. 5. 2009, opr. št. VIII Ips 278/2009 z dne 7. 9. 2009 ter opr. št. VIII Ips 80/2009 z dne 25. 5. 2009. Ker je po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnji bila tožnici v spornem obdobju izplačana plača z upoštevanjem osnovne plače določene s pravnomočnimi odločbami tožene stranke, je bil njen zahtevek za plačilo razlike v plači, izračunane na podlagi drugačne osnovne plače, utemeljeno zavrnjen.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Prav tako tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor ne vsebuje ničesar, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe.