Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede temelja in višine tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da pri prevedbi plača toženke ni bila prevedena v pravi plačni razred, saj je bil pri prevedbi dodatek za delo s citostatiki iz 77. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije upoštevan le pri prevedbi plače toženke, ne pa tudi pri prevedbi plače delovnega mesta, zato ji je bila v spornem obdobju izplačana višja plača, kot bi ji pripadala na podlagi določb ZSPJS. Iz tabele, vsebovane v tožbi, izhaja tako mesečna plača, ki jo je tožnica prejemala, kot tudi mesečna plača, ki bi jo morala prejemati in razlika med obema plačama. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo na poziv sodišča pojasnila, kako je toženki izračunala razliko za sporni mesec. Tožeča stranka je v spis vložila tako toženkine plačilne liste, kot tudi simulacijo plačilnih list. Tako bi sodišče prve stopnje vtoževani znesek lahko preverilo. V kolikor pa sodišču sam postopek še vedno ne bi bil jasen, pa bi moralo na podlagi materialnopravnega procesnega vodstva (286.a člen ZPP) tožeči stranki naložiti, da dopolni ali dodatno obrazloži nejasne navedbe in ji za to določiti rok, česar pa ni storilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 3.415,22 EUR iz naslova preveč izplačanih plač in zakonske zamudne obresti od tega zneska od 19. 9. 2011 dalje do plačila po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUER v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila plača toženki določena napačno in v nasprotju z zakonom, saj se dodatek ni upošteval tako pri nominalnem znesku osnovne plače, kot tudi pri nominalnem znesku osnovne plače javnega uslužbenca. Upoštevan je bil namreč le v nominalnem znesku osnovne plače tožene stranke. Tožeča stranka navaja, da toženka ne dela stalno s citostatiki, zato delo z njimi ni vrednoteno že v samem delovnem mestu, ampak prejema dodatek. Zato se dodatek pri prevedbi na nobeni postavki ne bi smel upoštevati. Navaja, da je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da ni bilo mogoče ugotoviti ali je vtoževani znesek utemeljen po višini. Iz priloženih plačilnih list in simulacije plačilnih list povsem jasno izhaja, kaj sestavlja posamezen znesek, naveden v tabeli. V njej so navedeni končni zneski, katerih sestava je razvidna iz plačilnih list in simulacije plačilnih list. Tako je tožeča stranka predložila podatke o tem, kako je prišla do zneskov v tabeli in do vtoževanega zneska. Sodišče prve stopnje bi bilo dolžno na podlagi načela materialnopravnega procesnega vodstva na podlagi 286.a člena ZPP tožeči stranki naložiti, da se dopolnijo ali dodatno obrazložijo navedbe, tega pa sodišče prve stopnje ni storilo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbi, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava o zadevi preuranjeno odločilo, saj ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Toženka je bila pri tožeči stranki od 8. 10. 2004 na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlena kot vodilna diplomirana medicinska sestra v intenzivni negi. Z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 5. 1. 2009 je bila razporejena (prevedena) na delovno mesto šifra ... - diplomirana medicinska sestra v intenzivni negi in v 38. plačni razred. Računsko sodišče RS je v letu 2010 ugotovilo nepravilnosti in tožeča stranka je na podlagi tega opravila revizijo plač zaposlenih. Ugotovila je, da je bil toženki dodatek za delo nepravilno obračunan pri prevedbi plače, ne pa tudi pri prevedbi delovnega mesta. To je popravila tako, da se dodatek ni bi upošteval ne pri prevedbi delovnega mesta in tudi ne pri prevedbi javnega uslužbenca (toženke). Toženki je ponudila v podpis nov aneks k pogodbi o zaposlitvi (9. 2. 2011) in še dogovor o vrnitvi preveč plačanih plač (26. 7. 2011). Ker toženka tega ni podpisala, je vložila tožbo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede temelja in višine tožbenega zahtevka. V skladu s 1. odstavkom 49.b člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) se za določitev osnovnih plač, ki so podlaga za prevedbo pri plačni skupini E, upošteva tudi dodatek za delo s citostatiki. Upošteva se tako pri nominalnem znesku osnovne plače delovnega mesta (2. odst. 49.a člena ZSPJS), kot tudi pri nominalnem znesku osnovne plače javnega uslužbenca (3. odst. 49.a člena). Po stališču sodišča je odločitev tožeče stranke, ki je odpravila napake tako, da dodatka ni upoštevala pri nobeni postavki vprašljiva, ker pa ni predložila izračuna, njenih zatrjevanj, da se lahko dodatek upošteva pri obeh predpostavkah ali pri nobeni, pa je rezultat isti, ni mogoče preveriti.

Nadalje je ugotovilo, da tudi ni mogoče preveriti, ali je vtoževani znesek utemeljen po višini, saj tožeča stranka zgolj zatrjuje, da je v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2010 toženi stranki izplačala skupno 3.415,22 EUR neto plače preveč. Vtoževani znesek izhaja iz tabele v tožbi, v kateri so navedene mesečne plače, ki bi jih tožena stranka morala prejeti (stolpci poračun), mesečne plače, ki jih je dejansko prejela (stolpci izplačano) in razlika med obema (stolpci razlika). Tožeča stranka ni navedla, kako je zneske v stolpcu izračunala in tega tudi ni pojasnila na naroku za glavno obravnavo. Glede na ugovor tožene stranke v zvezi z višino vtoževane terjatve, bi morala tožeča stranka določno pojasniti, kako je na podlagi napačno upoštevanega dodatka za delo s citostatiki ugotovila, da je potrebno toženki izplačati prav takšno plačo, kot jo je navedla v stolpcih. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagane priče brez ustreznih trditev ne bi mogle izpovedati več o vsebini konkretnih prevedb in popravkov je te dokazne predloge tožeče stranke zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede temelja in višine tožbenega zahtevka. Iz v tožbi zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da pri prevedbi plača toženke ni bila prevedena v pravi plačni razred, saj je bil pri prevedbi dodatek za delo s citostatiki iz 77. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije upoštevan le pri prevedbi plače toženke, ne pa tudi pri prevedbi plače delovnega mesta, zato ji je bila v obdobju od 1. 8. 2008 do 31. 12. 2010 izplačana višja plača, kot bi ji pripadala na podlagi določb ZSPJS. Iz tabele vsebovane v tožbi izhaja tako mesečna plača, ki jo je tožnica prejemala, kot tudi mesečna plača, ki bi jo morala prejemati in razlika med obema plačama. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo dne 28. 10. 2013 na poziv sodišča pojasnila, kako je toženki izračunala razliko za mesec avgust 2008. Tožeča stranka je v spis vložila tako toženkine plačilne liste (A11), kot tudi simulacijo plačilnih list (A10). Tako bi sodišče vtoževani znesek lahko preverilo. V kolikor pa sodišču sam postopek še vedno ne bi bil jasen, pa bi, na kar pritožba utemeljeno opozarja, moralo na podlagi materialnopravnega procesnega vodstva (286.a člen ZPP) tožeči stranki naložiti, da dopolni ali dodatno obrazloži nejasne navedbe in ji za to določiti rok, česar pa ni storilo.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi samo metodo izračuna lahko pojasnile tudi s strani tožeče stranke predlagane priče, ki pa jih sodišče prve stopnje zaradi zmotne ugotovitve, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede temelja in višine tožbenega zahtevka ni zaslišalo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke utemeljena, zato je izpodbijano sodbo prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zaključilo, da ugotovljenih pomanjkljivosti, ki jih je storilo sodišče prve stopnje pri odločanju v tem individualnem sporu, samo ne more odpraviti, zato je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj skladno z načelom materialno procesnega vodstva zahteva obrazložitev navedb tožeče stranke, dopolni dokazni postopek z zaslišanjem predlaganih prič in nato o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, saj jih tožeča stranka ni priglasila.