Jedro

Tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavi ocena tožene stranke o delu tožnice za leto 2014 in v zvezi s tem sklep tožene stranke z dne 27. 3. 2015 ter, da je tožena stranka dolžna ponovno opraviti ocenjevanje in določiti pravilno oceno za delo tožnice v letu 2014 (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 1.674,06 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice z obrazložitvijo, da je tožena stranka pri določitvi sporne ocene upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe in da je tožnico za leto 2014 ustrezno ocenila z oceno zadovoljivo, ta ocena pa naj bi bila še bolj utemeljena ob upoštevanju izsledkov kasnejših revizij na inšpektoratu. Oprlo se je zlasti na izpoved župana in na končno poročilo o redni notranji reviziji in v nadaljevanju zaključilo, da nima nobenih pomislekov o pravilnosti izsledkov revizij, njihovo upoštevanje ali neupoštevanje pa da po nobenem kriteriju tožeče stranke ne upravičuje višje ocene. Meni, da je sodišče nekritično in enostransko sledilo samo navedbam tožene stranke ter izpovedima župana tožene stranke in priče A.A. ter samo zaključilo, da tožnica ni podala dovolj dokazov, s katerimi bi prepričala sodišče, da je po kriteriju pravočasnosti upravičena do višje ocene od dobro. Kar pa se tiče kriterija samostojnosti, natančnosti in ustvarjalnosti, pa ocena dobro po tem kriteriju ne vpliva na skupno oceno zadovoljivo, ki ji je bila podana. Tudi kar se tiče elementa zanesljivosti pri opravljanju dela, je sodišče sledilo le zaslišanju župana in navedbam tožene stranke ter samo zaključilo, da tožnica po kriteriju zanesljivosti, dela ni opravljala v skladu s pričakovanji in da ni upravičena do ocene, ki je višja od zadovoljivo. Prav tako se to tiče kriterija za sodelovanje in organizacijo. S tako odločitvijo sodišča prve stopnje se tožnica ne more strinjati, ker je sodišče svoje zaključke utemeljilo samo na enostranskih navedbah in pričanju župana in prič tožene stranke, ne da bi upoštevalo obsežne navedbe, dokaze in izpoved tožnice, zlasti pa tudi izpovedi predsednice komisije B.B. in podrejene delavke C.C.. Meni, da utemeljitev slabe ocene delovne uspešnosti župana temelji na dnevnih ocenah v letu 2015, s poudarkom na problematiki D. in prometni ureditvi E. ceste, ne pa na celoviti oceni dela za leto 2014. Zatrjuje, da ni nepomembno, da ji tudi glede odstranitve table D. in prometnega znaka na E. cesti ni moč očitati nesodelovanja, neorganiziranosti ali celo nestrokovnosti. Navaja, da je bilo v postopku zahteve za preizkus ocene kršeno načelo kontradiktornosti, saj ji ni bilo omogočeno, da bi komisiji obrazloženo odgovorila na očitke oziroma na slabe ocene po posameznih kriterijih. Da je bilo njeno delo pod pričakovanji župana, ker je on tudi najbolj poznal njeno delo, kaže na to, da komisija, katere naloga je preizkus ocene nadrejenega, ni postopala ustrezno, navedb tožnice ni pretehtala in je odločila glede na enostranske navedbe in izjave tožene stranke. Tudi C.C., kot članica komisije za preizkus ocene in podrejena delavka tožnici, je prepričljivo izpovedala, da je bila županova ocena podana zgolj in izključno zaradi tega, ker je ona osebno izdala odločbo za odstranitev nekega znaka, ki ni bil prometni znak in ki naj bi urejal novo prometno ureditev E. ceste. Meni tudi, da zavrnitev zahteve za preizkus ocene komisije ni ustrezno obrazložena, ker naj bi šlo le za prepis zapisnika s povzetkom že dane ocene na prvi stopnji in da je sodišče tudi zmotno zaključilo, da ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili in gre le za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet delavcev. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP navaja naslednje:

7. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku tožnice, s katerim je zahtevala, da se ocena o delu tožnice za leto 2014 in sklep tožene stranke z dne 27. 3. 2015 razveljavita, saj ni soglašala z oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca zadovoljivo.

8. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost ocene delovne uspešnosti javne uslužbenke za leto 2014 na podlagi naslednjih pravnih podlag: 16. do 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZSPJS) in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl. - Uredba). Ugotovilo je, da je bila ocena tožničine delovne uspešnosti za leto 2014 sprejeta v formalno pravilnem postopku ter po preizkusu objektivnosti in nepristranskosti te sprejete ocene ugotovilo, da je bila tožnica po kriteriju: - strokovnosti ocenjena z oceno zelo dobro, - pri obsegu dela je bila ocenjena z oceno zadovoljivo, - za pravočasnost z oceno dobro, - po kriteriju samostojnosti, natančnosti in ustvarjalnosti z oceno zadovoljivo, - po kriteriju zanesljivosti z oceno zadovoljivo, - za sodelovanje in organizacijo dela z oceno zadovoljivo in - po interdisciplinarnosti, odnosu do uporabnikov storitev, komuniciranju in drugo z oceno zadovoljivo.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila kot ustrezna in zakonita sprejeta ocena delovne uspešnosti tožničinega dela za leto 2014 zadovoljivo, kar pomeni zadovoljivo opravljeno delo, to je delno pod pričakovanji glede na kriterije ocenjevanja.

9. Tožnica smiselno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo obširno in ustrezno dokazno oceno vseh izvedenih dokazov. Dodati je treba, da je sodišče prve stopnje tisto, ki si lahko ob zaslišanju prič in strank ustvari neposredni vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati.

10. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zaslišanih prič in jih tudi ustrezno dokazno ocenilo. Zgolj zato, ker je zaslišana priča zaposlena pri toženi stranki, ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Izpovedi prič so tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP podvrženi dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določala njihovo vrednost. Ker gre za ocenjevanje tožničinega dela, so priče večinoma sodelavci oziroma zaposleni pri toženi stranki. Prav tako so priče pred sodiščem dolžne govoriti resnico, njihove izpovedi so medsebojno skladne in prepričljive.

11. Po kriteriju interdisciplinarnosti izvajanja nalog, zlasti v smislu povezovanja znanja z različnih delovnih področij, pregleda nad svojim delovnim področjem, odnosom do uporabnikov storitev in komuniciranja, je župan izpovedal, da je tožnico po teh kriterijih ocenil zadostno, ker so se uporabniki zelo pritoževali, da tožnica ne dela, dela selektivno in celo, da dela to namenoma. Priča A.A. pa je povedala, da je bilo znotraj inšpektorata sodelovanje zelo dobro, medtem ko je bilo pisno izražanje izjemno skopo. Opozorila je tudi na pripombo tožnice, da morajo na inšpektoratu odgovarjati na pobude občanov, čeprav je po njenem mnenju to osnovno delo vsakega javnega uslužbenca. Povedala je, da je tudi v primeru odločbe na E. cesti šlo za pomanjkanje komunikacije in sodelovanja, čeprav je šlo za zakonito odločanje. Po mnenju župana je tožničino komuniciranje znotraj kolektiva slabo, pri njegovi oceni zadovoljivo pa je pretehtala prešibka komunikacija oziroma premajhno sodelovanje tako na skupnih sestankih kot tudi s pisnimi izdelki, ki so bili v njeni službi pripravljeni. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbama župana in A.A. ter ugotovilo, da tožnica tudi po kriteriju interdisciplinarnosti ter komuniciranju ni dosegla toženkinih pričakovanj.

12. Sodišče prve stopnje je pri presoji ocene preizkusilo vse postavke1, pri katerih je bila tožnica, kot izhaja iz ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti za leto 2014 z dne 5. 3. 2015, ocenjena z oceno zadovoljivo. Preizkusilo je očitke v zvezi s tožničinimi pomanjkljivostmi pri delu in v zvezi s tem zaslišalo tožnico, župana in priče A.A. - direktorico mestne uprave F., G.G., B.B., H.H. in C.C.. Župan se je v svojem zaslišanju skliceval že na vloženo pisno obrazložitev po posameznih kriterijih pred komisijo za preizkus ocene delovne uspešnosti in v svojem zaslišanju tudi podrobno opisal, zakaj je tožnico po posameznem kriteriju ocenil z oceno zadovoljivo.

13. Obseg tožničinega dela je župan tožnico ocenil z oceno zadovoljivo, ker je opravila toliko dela, kot je bilo načrtovano, vendar se pričakuje večja učinkovitost, predvsem pa več terenskega dela. Izpovedal je, da je bilo premalo nadzora nad potopnimi smetnjaki in taksisti, predvsem pa, da je bila slaba organizacija dela in da so v tožničinem oddelku službo jemali preveč birokratsko.

14. Po kriterijih samostojnost, natančnost in ustvarjalnost je župan tožnico ocenil z oceno zadovoljivo, ker je glede na naloge in pristojnosti njenega delovnega mesta samostojnost pričakovana, vendar je bilo v ocenjevalnem obdobju potrebno občasno usmerjanje in spodbujanje k večji učinkovitosti. Pojasnil je, da je tožnica občasno imela koristne pobude in predloge, vendar je pričakoval večjo aktivnost, ustvarjalnost in prizadevanje za izboljšanje obstoječih metod dela ter uresničevanje ciljev, saj bi lahko bilo predlaganih več ukrepov. Pričakoval je večjo motivacijo oddelka in zahteval večjo samoiniciativnost ter menil, da če nekdo išče za sebe olajšave, potem ni ne samostojen ne ustvarjalen.

15. Glede kriterija zanesljivosti je bila tožnica ocenjena z oceno zadovoljivo, ker je bilo izpolnjevanje dogovorjenih obveznosti včasih pomanjkljivo in je bilo potrebno opozarjanje. Župan je izpovedal, da če se nekaj naroči, da je to potrebno speljati, ne pa iskati, kako ne izpeljati.

16. Tudi po kriteriju za sodelovanje in organizacijo je župan tožnico ocenil z oceno zadovoljivo, ker predvsem sodelovanje in prenos informacij nista bila v skladu s pričakovanji. Pri tem je izpostavil primer E. ceste in D.. Tožnica je namreč bila inšpektorica svétnica in vodja inšpektorata in je po izpovedbi župana svoje naloge izvajala pod pričakovanji.

17. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbi župana, njegovo izpovedbo pa so potrdile tudi priče A.A., G.G., B.B. in H.H.. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da je ocena sodišča že po naravi stvari omejena izključno na presojo ustreznosti uporabe posameznih kriterijev, kot so predpisani v Uredbi, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek delavca k delovanju organa, saj sodišče nima tako natančnega vpogleda v delo uradnika in organa kot pristojni ocenjevalec. Pritožbeno sodišče nima nobenega razloga za dvom v objektivnost ocenjevalca, saj se je župan pred določitvijo ocene posvetoval tudi z ožjimi sodelavci, kot je to izpovedal pred Komisijo za preizkus ocene.

18. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pri določitvi ocene v celoti pravilno upoštevala kriterije, kot izhajajo iz ZSPJS in Uredbe. Glede na izpoved prič je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v letu 2014 del in nalog ni opravljala v skladu s pričakovanji delodajalca. Navedeno utemeljuje ocene zadovoljivo. Sodišče namreč ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost (zaradi napak v postopku ocenjevanja, ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je ocena objektivna in nepristranska, zato je tožbeni zahtevek tožnice pravilno zavrnilo. Skladno z veljavnimi predpisi oceno dela javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, v konkretnem primeru je to I.I., župan toženke, saj delo tožnice pozna, prav tako pa pozna delo organa, v katerem je tožnica zaposlena in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolj oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje kakorkoli dvomilo, tožnica pa s svojimi pritožbenimi navedbami (o pomenu posameznih nalog v okviru njenega dela) tega ni omajala.

19. Neutemeljeno pritožba zatrjuje, da je bilo v postopku zahteve za preizkus ocene kršeno načelo kontradiktornosti, ker tožnici ni bilo omogočeno, da bi komisiji obrazloženo odgovorila na očitke. Tožnica je na seji komisije za preizkus ocene imela možnost predstaviti svoja stališča argumente in dokaze, kar izhaja tudi iz izpovedbe predsednice komisije B.B. in zapisnika seje te komisije z dne 24. 3. 2015, ob tem pa pritožbeno sodišče dodaja, da je imela tožnica možnost predstaviti svoja stališča, argumente in dokaze v sodnem postopku, kar je tudi storila. Sicer pa ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili, temveč gre za preverjanje delovnih in strokovnih kvalitet javnega uslužbenca.

20. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ki so se nanašale na strokovnost, pravočasnost, rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, na zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela, na interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev in komuniciranje.