Jedro

V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 1. 2015 in št. ... z dne 19. 9. 2014 in da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, tožencu pa naloži odmero invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Ne strinja se, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje sodnega izvedenca. Vztraja, da se upošteva mnenje bolnišnice za rehabilitacijo A. z dne 27. 9. 2013. Povzema ugotovitve izvedenca, opisuje potek postopka pri tožencu in postopanje njene osebne zdravnice. Navaja, da se ji operiran komolec vsake štiri mesece zagnoji. Težave ima pri gospodinjskih opravilih, pri oblačenju. Glavoboli so tako močni, da ne prenese svetlobe. Izgubila je že več kot 25 kg, kar je posledica bruhanja. Ko gre v ali iz trgovine, se večkrat zgodi, da se mora usesti, da lahko nadaljuje s potjo. Oviro predstavljajo tudi stopnice. Večkrat pozabi, kaj je hotela povedati, brez opore ne more počepniti in ne more biti neposredno na soncu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 26. 1. 2015, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper prvostopno odločbo, št. ... z dne 19. 9. 2014 in drugi odstavek prvostopne odločbe odpravil in na novo določil, da je kontrolni pregled potreben julija 2015. S prvostopno odločbo z dne 19. 9. 2014 pa je zavrnil zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja in odločil, da kontrolni pregled ni potreben. Sporno v tej zadevi je, ali je pri tožnici prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da ni več zmožna za organizirano pridobitno delo in da je pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi enkrat že odločilo s sodbo opr. št. III Ps 359/2015 z dne 20. 9. 2016. S citirano prvostopno sodbo je odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 26. 1. 2015 in z dne 19. 9. 2014 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 27. 9. 2013 s pravico do dela (pravilno: na drugem delovnem mestu), ki je psihofizično lažje, rutinsko delo, ki ne zahteva dodatnega zahtevnejšega usposabljanja ali priučevanja, brez vsiljenega tempa ali ritma dela, brez dela na višini ali nad globino, kjer ni nevarnosti, da bi pri nenadni izgubi ravnotežja omahnila in se poškodovala, brez globokega sklanjanja, dvigovanja s tal oziroma dvigovanja nad višino ramen in v prvi izmeni s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 10. 2013 dalje. Obenem je odločilo, da je kontrolni pregled potreben v oktobru 2017 in tožnici priznalo pravico do delnega nadomestila ter da bo o višini in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti te sodbe. Zavrnilo pa je tožničin zahtevek, da se jo razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice in toženca ugodilo in citirano prvostopno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi napotki. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje z izvedencem ni razčistilo, ali je pri tožnici prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja v okviru III. kategorije invalidnosti in tudi ne, ali je poslabšanje v neposredni vzročni zvezi s poškodbo z dne 21. 5. 2009. Prav tako ni razčistilo, zakaj je izvedenec predlagal dodatne omejitve, hkrati pa navajal, da je tožnica delo z omejitvami že uspešno opravljala po oceni na invalidski komisiji ter se skliceval na slabšo pozornost in vztrajnost. Sodišče z izvedencem v zvezi s prvotnim mnenjem tudi ni razčistilo, kaj pomeni pripomba "ki natančneje definirajo možnosti oblikovanja delovnega okolja" (pisno izvedensko mnenje z dne 25. 3. 2016). Sodišču prve stopnje je naložilo, da ta vprašanja razčisti z dodatnim zaslišanjem izvedenca in mu predoči še mnenje (bolnišnice za rehabilitacijo A. z dne 27. 9. 2013) in se do njega v celoti opredeli in ne le do ugotovitev kliničnega psihologa, posebej glede predloga o invalidski upokojitvi tožnice.

6. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in izvedlo vse dokaze skladno z napotki pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je zaslišalo sodnega izvedenca in z njim razčistilo vsa izpostavljena sporna vprašanja. Izrecno se je opredelil tudi do mnenja bolnišnice za rehabilitacijo A. z dne 27. 9. 2013, na katero se posebej sklicuje pritožba in vztraja, da se ga upošteva in nanj opre pri odločitvi.

7. V izvedenih dokazih, zlasti v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa, je sodišče prve stopnje imelo dovolj strokovno medicinske podlage za zaključek, da pri tožnici ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega in funkcionalnega stanja, da bi bila pri njej podana I. kategorija invalidnosti.

Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da pri tožnici ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja in da dodatne omejitve zgolj natančneje definirajo delo, ki bi ga tožnica še lahko opravljala s skrajšanim delovnim časom. Takšno mnenje je skladno, ne samo z vso dokumentacijo, ampak tudi z mnenjem bolnišnice za rehabilitacijo A. z dne 27. 9. 2013. Poslabšanja zdravstvenega stanja enako ne ugotavlja psiholog v rehabilitacijskem timu. Po njegovem mnenju so stopnje kognitivnega delovanja ostale nespremenjene in le zaradi nastopa kriznega stanja zaradi izgube službe, je bila sicer učinkovitost mentalnega delovanja še zmanjšana. To stanje ob izgubi službe, je izvedenec ocenil kot trenutno stanje, saj ob osebnem pregledu ni ugotavljal psihopatologije in tudi ne opaznega kognitivnega deficita. Izvedenec je celo ocenil, da je s terapevtskega vidika delovna aktivacija zaželjena. V zvezi z mnenjem toženca naj tožnica opravlja rutinsko delo, je dodatno zapisal, da je to delo, ki ne zahteva zahtevnejšega usposabljanja in priučevanja, v zvezi z omejitvijo dela, kjer ni nevarnosti, da bi pri izgubi ravnotežja omahnila in se poškodovala, pa je izvedenec te omejitve razdelal tako, da ni zmožna za delo na višini, nad globino, tudi ne z globokim sklanjanjem ali dvigovanjem bremen nad višino ramen, kjer bi že fiziološko lahko prišlo do vrtoglavic.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je takšno mnenje skladno z medicinsko in delovno dokumentacijo in strokovno razumljivo obrazloženo skladno z medicinsko doktrino. Izvedenec se je ustrezno opredelil tudi do mnenja bolnišnice za rehabilitacijo A. ter zavrnil tožničin ugovor o neustreznem osebnem pregledu. Na takšno mnenje nobena od strank ni imela nobenih pripomb. Sklicevanje pritožbe, kakšno je stanje s komolcem in nasploh zdravstveno stanje tožnice pri opravljanju gospodinjskih del in drugo, je že zato neutemeljeno.

9. Glede na vse obrazloženo, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožnici še ni mogoče ugotoviti popolne izgube delovne zmožnosti in I. kategorije invalidnosti v smislu 1. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), izpodbijani odločbi štelo za pravilni in zakoniti in tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.