Jedro

Kot parkovna parcela se vrednoti celotna parcela, ki je bila podržavljena in pozneje varovana kot park, ne glede na njeno katastrsko stanje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 7. 4. 2008, izdani v ponovnem postopku v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča RS U 646/2007-14 z dne 2. 10. 2007. Z navedeno odločbo tožene stranke je bilo med drugim odločeno, da je tožeča stranka dolžna upravičencu A.A. za nepremičnine parc. št. ..., vl. št. ... k. o. ..., ki so bile podržavljene na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji z odločbama Okrajne komisije za agrarno reformo Z. z dne 22. 1. 1946 in Okrajne komisije za agrarno reformo za ljubljansko okrožje z dne 13. 9. 1946, izplačati odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v znesku 4.868.605,11 DEM v roku treh mesecev od pravnomočnosti odločbe s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 do plačila (1. točka izreka), da se za to premoženje za skrbnico za posebne primere postavi B. B. (2. točka izreka), ter da je osnovna vrednost podržavljenega premoženja v času podržavljenja znašala 3.477.575,00 DEM skupaj z dodatno vrednostjo po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti pa znaša 4.868605,11 DEM.

2. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke. Odškodnina za podržavljene nepremičnine (ki jih iz razloga 4. točke v povezavi s 1. in 3. točko prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen ni mogoče vrniti v naravi) je bila z ozirom, da so razglašene za kulturni spomenik državnega pomena (Odlok o razglasitvi V. za kulturni spomenik državnega pomena, Ur. l. RS, št. 82/99) pravilno ugotovljena po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (četrti odstavek 44. člena ZDen) po določbah Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Ur.l. RS, št. 24/92). Osnovna vrednost obravnavanih podržavljenih nepremičnin je bila na dan podržavljenja pravilno ugotovljena po merilih, določenih v Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Ur. l. RS, št. 23/92 in 26/2000) po formuli: m2 x 3,94 DEM x 17 x 0,40, določeni v prilogi 4, na kateri temelji tudi izračun vrednosti podržavljenega premoženja, ki ga je izdelal izvedenec C. C. v izvedeniškem in cenitvenem poročilu z dne 30. 4. 2006 z dopolnitvami; dodatno vrednost v višini 0,40% osnovne vrednosti pa je ugotovil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije v vlogi z dne 25. 2. 2005. Obravnavana zemljišča so bila z odločbo Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z dne 1. 4. 1946, na podlagi takrat veljavnega Zakona o spomeniškem varstvu proglašene za spomenik prirodne znamenitosti in z Odločbo o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v A., Okraj C. z dne 12. 10. 1950, za zavarovano območje parka in gozdnega parka. Zato so bila (tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča – II Ips 521/2004 z dne 14. 7. 2005) kot park oziroma kot parkovne površine ovrednotene v celotni površini (ne glede na katastrsko stanje posameznih delov parcel v kompleksu V.).

3. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ko navaja, da naj bi pravilno izračunana višina odškodnine z upoštevanjem dejanske katastrske rabe parcel, ki se vračajo v postopku denacionalizacije znašala 2.695.180,95 DEM, kar je za 1.925.129,25 DEM manj ter s smiselno uporabo določbe drugega odstavka 56. člena ZDen, po kateri je v primerih, ko gre za zahtevo za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, že po samem zakonu revizija dovoljena zoper odločbo sodišča druge stopnje.

4. Revidentka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu po 75. členu ZUS-1 v zvezi s 14. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila odškodnina za podržavljene nepremičnine v nasprotju z listinami v upravnih spisih, določena na podlagi napačne dejanske ugotovitve, da predstavljajo vse parcele parkovne površine. Zato temelji izračun odškodnine za tiste dele parcel, ki niso parkovne površine, na napačnih materialnopravnih predpisih. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje oziroma že tožena stranka, pa se ne nanaša na primer kot je obravnavani. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba razveljavi oziroma, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se upravičencu do denacionalizacije prizna odškodnina v višini 2.695.180,95 DEM. Priglaša stroške revizijskega postopka.

5. Tožena stranka ter stranka z interesom (pravni nasledniki denacionalizacijskega upravičenca A. A.) predlagajo zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost, pri čemer sta tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je v tem primeru tožeča stranka izkazala obstoj pogoja za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni zakonski določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru, ko nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi, znaša višina izpodbijanega (spornega) dela odškodnine v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada, ki naj bi ga tožeča stranka izplačala upravičencu do denacionalizacije, A. A. 1.925.129,25 DEM, gre torej za znesek, ki presega 20.000 EUR.

9. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 72. člena ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Po 86. členu ZUS-1 Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

10. Iz dejanskih ugotovitev obravnavanega primera, na katere je revizijsko sodišče vezano in ni pristojno ponovno presojo njihove pravilnosti, izhaja: da so nepremičnine o vračanju katerih se odloča v tem postopku, z Odlokom o razglasitvi V. za kulturni spomenik (Ur. l. RS, št. 82/99) razglašene za kulturni spomenik državnega pomena; da so v lasti države Republike Slovenije (29. člen Sklepa o ustanovitvi javnega zavoda V., Ur. l. RS, št. 111/2003), in v upravljanju omenjenega javnega zavoda (11. člen Odloka o razglasitvi V. za kulturni spomenik) ter predstavljajo kompleks v smislu 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Zato je tudi po presoji revizijskega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi oziroma tožene stranke v dokončnem upravnem aktu, da njihova vrnitev v naravi ni mogoča (4. točka prvega odstavka v povezavi s 1. in 3. točko prvega odstavka 19. člena ZDen).

11. V odločbah, s katerima so bile prejšnjemu lastniku A. A. podržavljene obravnavane nepremičnine po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji (odločba z dne 22. 1. 1946 Okrajne komisije za agrarno reformo Z. in odločba z dne 13. 9. 1946 Okrajne komisije za agrarno reformo za ljubljansko okrožje) katastrsko stanje posameznih parcel ni navedeno. Iz dejanskih ugotovitev, na katerih temeljita izpodbijani upravni akt oziroma izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa nedvoumno in nesporno izhaja, da je bil že v času podržavljenja celoten V. obravnavan kot parkovni kompleks, ne glede na dejanski status posameznih parcel. To potrjujejo odločba Zavoda za zaščito in znanstveno proučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije z 1. 4. 1946, s katero je bilo zemljišče parka v A. v kompleksu razglašeno kot spomenik prirodne znamenitosti; Odločba o zavarovanju drevesnega in cvetličnega parka ter gozdnega parka v A., okraj C. z dne 12. oktobra 1950, s katero je bilo zavarovano celotno območje parka, ne glede na katastrsko stanje posameznih parcel oziroma delov parcel; podatki dopisa Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije z dne 17. 3. 1946 in z dne 1. 7. 1947, ki potrjujejo, da gre v danem kompleksu za parkovne površine; izjave strokovne priče D. D. na ustni obravnavi dne 5. 3. 2008 ter strokovnega mnenja izvedenca E. E. z dne 23. 1. 2008. Zato je bila tudi po presoji Vrhovnega sodišča vrednost podržavljenih premičnin kot parkovnih površin pravilno določena po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (četrti odstavek 44. člena ZDen) določeni s Pravilnikom o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (dalje Pravilnik). Osnovna vrednost nepremičnin, ki so naravna znamenitost, po stanju na dan podržavljenja je bila na podlagi drugega odstavka 5. člena Pravilnika določena po merilih za ocenjevanje, določenih v Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin oziroma premoženja (dalje Navodilo). Iz razlogov tretjega odstavka 15. člena Navodila pa temelji izračun vrednosti na formuli m2 x 3,94 DEM x 17 x 0,40, ki jo za zelene in rekreativne površine določa priloga 4 vrednost zemljišč po nomenklaturah. Na omenjeni pravni podlagi temelji tudi cenitev izvedenca v izvedeniškem in cenitvenem poročilu z dne 30. 6. 2006 z dopolnitvami, ki ji je pravilno sledilo sodišče prve stopnje kot strokovni podlagi za določitev višine odškodnine osnovne vrednosti v znesku 3.477.575,00 DEM. Oceno dodatne vrednosti pa je v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Pravilnika v višini 40% opravil Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (vloga, št. 103/2002-U, 395/2002-DP z dne 25. 2. 2005). Zato je bilo, glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je revizijsko sodišče vezano, materialno pravo v obravnavanem primeru pravilno uporabljeno.

12. Sporne nepremičnine oziroma parcele so že od podržavljenja dalje obravnavane kot kompleks V., ki je imel naravo parka, že pred podržavljenjem. Parcelne številke, o katerih se odloča v tem postopku, so bile že z odločbo z dne 1. 4. 1946 kot celota razglašene za spomenik prirodne znamenitosti, z odločbo z dne 12. oktobra 1950 pa je bilo kot park zavarovano celotno območje ne glede na katastrsko naravo posameznih parcel. Zato se revizijsko sodišče pridružuje pravilnemu sklepanju sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podane niti dejanske, niti pravne podlage za delitev spornih nepremičnin na parkovne površine oziroma kmetijske ali gozdne površine ter posledično ugotavljanje njihove vrednosti ob podržavljenju na drugih pravnih podlagah. Ker so bile parcele v celoti obravnavane kot parkovne površine, so bile pravilno upoštevane kot celota in vrednotene na način, naveden pod točko 11 te sodbe. Sodišče prve stopnje je omenjeno stališče pravilno utemeljevalo tako s sklicevanjem na Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Ur. l. RS, št. 52/2000), po katerem je parcela osnovna enota zemljiškega katastra, kot s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Omenjeno stališče je namreč doslej že večkrat potrjeno v sodbah Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot npr. I Up 107/2007 z dne 13. 3. 2008, I Up 1817/2006 z dne 19. 6. 2008, I Up 1001/2005-5 z dne 25. 10. 2005. Zato revizijsko sodišče kot neutemeljen zavrača revizijski ugovor o zmotni uporabi materialnega prava, oziroma bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ker naj bi bila ugotovitev vrednosti podržavljenih nepremičnin v nasprotju z listinami v upravnem spisu. Dejanska raba posameznih parcel oziroma delov parcel, ki se v tem postopku vračajo, pa je tudi del dejanskega stanja, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno in se v revizijskem postopku ponovno ne preizkuša, temveč je nanj revizijsko sodišče, ki odloča o reviziji vezano.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 14. Ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1)..