Jedro

V obravnavanem primeru se dokazni postopek še ni začel. Poleg tega je toženec že v odgovoru na tožbo priznal utemeljenost pretežnega dela prvotnega tožbenega zahtevka, čemur je sledil delni umik tožbe. Tako je mogoče pričakovati, da bo odločitev o izročitvi še preostalih 850 spornih delnic sorazmerno enostavna in ne bo terjala obsežnega dokazovanja. To pa ne velja za tožnikov dodatni odškodninski zahtevek. Ne samo, da navedena dva zahtevka ne izvirata iz iste dejanske in pravne podlage, očitno je, da bi obravnavanje takšnega odškodninskega zahtevka občutno otežilo in podaljšalo to pravdo, zato sprememba tožbe ni smotrna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je potem, ko je tožnik razširil tožbo tako, da poleg izročitve delnic zahteva še plačilo odškodnine, sklenilo, da navedene objektivne spremembe tožbe ne bo dopustilo.

Tožnik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev. Tožnik res vodi gospodarski spor zoper družbo O., d.d., zaradi ničnosti (podrejeno: izpodbojnosti) skupščinskih sklepov, vendar od rešitve tega spora ni odvisna utemeljenost zahtevka iz spremenjene tožbe. Tožnik poleg izročitve delnic terja povračilo škode, ker mu delnice niso bile pravočasno izročene. Ker torej njegovi zahtevki izvirajo iz iste dejanske in pravne podlage, bi se z dopustitvijo spremembe tožbe dokončno uredilo sporno razmerje in nova pravda ne bi bila potrebna.

Toženec na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08) se sodišče pri presoji, ali bo dovolilo spremembo tožbe, ki se ji je toženec uprl, ravna po načelu smotrnosti. Spremembo lahko kljub temu dovoli, če se zaradi obravnavanja spremenjene tožbe že tekoča pravda ne obremeni preveč, torej predvsem takrat, ko je mogoče za odločitev o novem ali dodatnem tožbenem zahtevku izkoristiti že zbrano procesno gradivo.

V obravnavanem primeru se dokazni postopek še ni začel. Poleg tega je toženec že v odgovoru na tožbo priznal utemeljenost pretežnega dela prvotnega tožbenega zahtevka, čemur je sledil delni umik tožbe. Tako je mogoče pričakovati, da bo odločitev o izročitvi še preostalih 850 spornih delnic sorazmerno enostavna in ne bo terjala obsežnega dokazovanja. To pa ne velja za tožnikov dodatni odškodninski zahtevek. Sodeč po tožnikovih trditvah naj bi mu toženec onemogočil sodelovanje pri upravljanju družbe in z razprodajo premoženja družbe to povsem razvrednotil ter tako oškodoval tožnika kot delničarja. Ne samo, da navedena dva zahtevka ne izvirata iz iste dejanske in pravne podlage, očitno je, da bi obravnavanje takšnega odškodninskega zahtevka občutno otežilo in podaljšalo to pravdo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sprememba tožbe res ni smotrna, ne glede na gospodarski spor, na katerega se med drugim sklicuje obrazložitev izpodbijanega sklepa.

Po navedenem zgolj tožnikovo pričakovanje, da bi bilo z dopustitvijo in obravnavanjem spremenjene tožbe mogoče dokončno rešiti sporno pravno razmerje, ni dovolj. Primer iz sodne prakse, na katerega se sklicuje pritožba, je drugačen. Predvsem v tej zadevi ne gre le za objektivno, ampak tudi za subjektivno spremembo tožbe, sploh pa je presoja smotrnosti spremembe odvisna od konkretnih dejanskih in pravnih okoliščin vsakega primera.

Izpodbijani sklep je torej pravilen in zakonit. Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zavrnilni izrek sklepa v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP vključuje tudi odločitev o priglašenih tožnikovih pritožbenih stroških. Ker je tožnik s pritožbo propadel, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičen.