Jedro

ZPIZ ima podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila v določbah 275. čl. ZPIZ-1, kjer je določeno, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, le tega vrniti v skladu z določbami ZOR (OZ).

Čeprav je zavod vedel, da dajatve (preplačila) ni dolžan izplačati, ima pravico zahtevati preplačilo nazaj, ker si je s pravnomočno odločbo o priznanju delne invalidske pokojnine pridržal pravico, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo.

Ker poračun ne pride v poštev, je preplačilo tožnik dolžan povrniti zavodu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj sodišče odpravi odločbi toženca z dne 2.12.2004 in z dne 25.3.2005. Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo.

Postopkovnih določb, ki jih v ima v mislih pritožba in ostalih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni kršilo.

Sodbo je pravilno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Za pritožbeno presojo zadeve je irelevantno poudarjanje pritožbe, po katerem naj bi tožniku toženec izdal odločbo o delni invalidski upokojitvi brez razloga, ker za to ni bilo izkazane dejanske potrebe ter naj bi toženec s tem grobo posegel v tožnikove pridobljene pravice in ga postavil v neenakopraven položaj celo z njegovimi sodelavci v istem podjetju. Enako velja tudi za pritožbeno stališče, po katerem naj bi bilo tožencu znano, da ni več podlage za izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, vendar pa na to ni pravočasno reagiral in zato povzročil tožniku škodo. Po pritožbenem stališču gre zato za izključno odgovornost toženca, zaradi česar tožnik ne more nositi niti materialnih niti pravnih posledic.

Bistveno za zadevo je, da je odločba z dne 21.10.2004, s katero je toženec tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do delne invalidske pokojnine v mesečnem znesku od 1.11.2004 dalje, očitno pravnomočna (vročilnica je v toženčevem spisu, št. 417.656) in da ta odločba v tem sodnem postopku sploh ni pod sodno presojo, saj tožba zoper njo ni vložena. Na podlagi te odločbe je toženec tožniku izplačeval delno invalidsko pokojnino (od 11.5.2004 dalje), hkrati pa mu je od 11.5.2004 do 31.9.2004 še vedno izplačeval nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, odmerjeno z odločbo z dne 20.1.1997. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je toženec nedvomno vedel, da je tožniku z dnem 11.5.2004 pričel izplačevati delno invalidsko pokojnino, vendar mu je kljub temu v prej navedenem obdobju še vedno izplačeval nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ter dne 22.10.2004 izdal odločbo o ustavitvi izplačevanja navedenega nadomestila. Bistveno je nadalje, da je ta odločba prav tako očitno pravnomočna (vročilnica v toženčevem spisu) ter bistveno, da je toženec v njej izrekel, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. Ker je v konkretni zadevi tožba vložena zoper dokončno odločbo z dne 25.3.2005 (priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne

2.12.2004 - z njo pa je med drugim izrekel, da je na podlagi odločbe z dne 21.10.2004 ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo - manjša plača, v obdobju od 11.5.2004 do 31.10.2004 preveč izplačana in da je preplačilo nastalo v znesku 257.008,00 SIT - , sta pod sodno presojo v tem postopku samo ti dve odločbi.

Toženec ima podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila v določbah 275. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v katerih je med drugim določeno, da mora oseba, ki ji je bil na račun toženca izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, le tega vrniti v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 - OZ) določa pravila vračanja v členih od 191 do 198, ki jih je prvostopenjsko sodišče povzelo in pravilno uporabilo.

Pravilno je zaključilo tudi, da ima toženec pravico zahtevati nazaj preplačilo, čeprav je vedel, da dajatve (preplačila) ni dolžan izplačati zaradi tega, ker si je z že navedeno pravnomočno odločbo z dne 22.10.2004 pridržal pravico, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo. Ker v konkretnem primeru poračun ne pride v poštev, je preplačilo tožnik dolžan tožencu plačati na račun v skladu z izrekom odločbe z dne 2.12.2004. Torej, toženec ni izgubil verzijske pravice, zato ker se je v že navedeni pravnomočni odločbi izrekel o pridržalni pravici (191. čl. OZ).

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.