Jedro

Pogoj za uveljavitev verzijskega zahtevka je uporaba tuje stvari, na takšen način, da je uporabnik stvari okoriščen na račun prikrajšanca; v tem primeru mu je dolžan nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da toženka ni neupravičeno okoriščena, saj uporablja solastno stvar v skladu z določbo 1. odstavka 66. člena SPZ - sorazmerno svojemu solastninskemu deležu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.080.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov navedenih v izreku sodbe ter za povrnitev pravdnih stroškov. Tožniku je naložilo, da plača toženki pravdne stroške v znesku 172.715,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.2.2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naslovno sodišče pritožbo pošlje Višjemu sodišču v Ljubljani, ki naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Poudarja, da pravdni stranki nista razdelili solastnine na stanovanjski stavbi in zato ni pomembno, koliko kvadratnih metrov stanovanjske površine tožena stranka zaseda. Tožnik je tako solastnik do 1/2 tudi na tistem delu stanovanjske stavbe, ki ga zaseda tožena stranka. Tožnik upravičeno zahteva primerno uporabnino za del stanovanja, ki ga toženka zaseda. Tožnik namreč stavbe nima v posesti, saj je zaradi agresivnosti tožene stranke odšel z doma in tudi nima ključev stanovanjske stavbe. Uporabnino bi lahko zahteval tudi od sinov, ki zasedata stanovanjsko stavbo, vendar od vsakega le toliko, kolikor stanovanjske površine zaseda. Sodišče tudi ni obrazložilo, kakšno kvadraturo tožena stranka dejansko uporablja.

Sodišče bi se moralo jasno opredeliti do kvadrature, ki jo zaseda tožena stranka, razen tega pa bi moralo pozvati izvedenca gradbene stroke, da precizira celotno kvadraturo, ki jo zaseda tožena stranka upoštevajoč tudi skupne dele stavbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da toženka zaseda del stanovanjskih prostorov v pritličju v skupni izmeri 42,49 m2, souporablja pa tudi polovico skupnih prostorov s sinom B., tako da skupaj toženka uporablja le 85,53 m2 (42,49 m2 in 43,04 m2), kar znaša 37 % površine stanovanjske stavbe. Ob takšnih ugotovitvah je najprej neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kakšno površino toženka uporablja oziroma katere prostore uporablja in je v tej smeri neutemeljen vsebinsko oziroma smiselno uveljavljan pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima potrebnih pravnoodločilnih razlogov, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka

339. člena ZPP, če sodba res ne bi vsebovala navedenih ugotovitev.

Pritožnik nadalje neutemeljeno meni, da bi utemeljenost njegovega zahtevka lahko preprečila le delitev solastnine pravdnih strank na sporni stanovanjski stavbi oziroma če bi bila med pravdnima strankama ustanovljena etažna lastnina na stavbi. Takšno pritožnikovo stališče nima opore v zakonski ureditvi. Tožnik namreč uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve v smislu 219. člena ZOR oz. po

1.1.2002 veljavni enaki določbi 198. člena Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS 83/2001; OZ), po katerih v primeru, če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Pogoj za uveljavitev tako uzakonjenega verzijskega zahtevka v smislu cit. zakonskih določb je torej prvenstveno uporaba tuje stvari na takšen način, da je uporabnik stvari okoriščen na račun prikrajšanca; v tem primeru mu je dolžan nadomestiti korist, ki jo je imel od uporabe. Navedena zakonska določba ureja prav tudi sporna razmerja uporabe solastne (nerazdeljene) stvari, ko solastnik(i) uporablja(jo) solastne nepremičnine preko okvira solastninskega deleža. V konkretnem primeru pa je na podlagi ugotovljene okoliščine, da toženka ne uporablja več kot znaša njen solastninski delež - to je idealna ena polovica od celote - sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugotovilo, da toženka ni neupravičeno okoriščena v smislu navedenih določb ZOR oz.

OZ, saj uporablja solastnino tako, kot to dopušča 1. odstavek 66. člena SPZ, torej sorazmerno svojemu solastninskemu deležu. Ni torej pomembno, da si stranki še nista razdelili solastne stvari, in da vsaki tako pripada idealni (abstraktni) delež v obsegu ene polovice na vsakem delu solastne stavbe, temveč glede na opisano zakonsko ureditev le to, da toženka ne uporablja solastne nepremičnine tako, da bi presegla matematični obseg svojega deleža in bila okoriščena na račun tožnika. Toženka torej upravičeno - v skladu z zakonom - uporablja svoj delež solastne stvari in ne posega v tožnikovo pravico do uporabe solastne stavbe (glej v tej smeri npr. razloge iz sodbe VS RS, opr.št. II Ips 716/2003, objavljeno v računalniški bazi SOVS).

Upoštevajoč, da tožnik uperja svoj zahtevek le zoper toženko, pa je enako pravno nepomembno v pritožbi tudi izpostavljeno dejstvo, da stanovanjsko hišo uporabljata tudi sinova pravdnih strank, kot pravilno izhaja tudi iz razlogov izpodbijane sodbe.Ta okoliščina kvečjemu - nasprotno - kaže na to, da toženka ne presega okvira še dopustne uporabe, saj prostore v več kot polovičnem obsegu zasedata otroka pravdnih strank.

Končno tudi v pritožbi še zatrjevana okoliščina, da je tožnik zapustil že pred časom stanovanjsko stavbo zaradi toženkine agresivnosti in da ne razpolaga s ključem stanovanjske stavbe ob povedanem predstavlja za ta spor pravno nepomembno okoliščino. Vzrok za izselitev iz stanovanjskih prostorov, kakršnega zatrjuje tožnik, v konkretnem primeru ne predstavlja takšne okoliščine, ki bi ga glede na opisano zakonsko ureditev upravičevala do plačila zaradi neuporabe solastne nepremičnine, ki jo toženka uporablja zgolj v okviru svojega deleža.

Prvostopna soodba torej pravilno in v zadostnem obsegu ugotavlja pravnoodločilne okoliščine in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabi materialno pravo. Pritožbeno sodišče je ob povedanem zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo obstoja kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (člen 353 ZPP).