Jedro

Toženčev nekdanji status župana ter njegov ugled oziroma, kot se izrazi predlagateljica, „vpetost v lokalno okolje“ sama po sebi ne kažeta na obstoj nevarnosti, da bi bila zaradi tega razloga lahko ogrožena nepristranskost sojenja. Konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo drugače, oziroma, povedano v njenem jeziku, katere so tiste „vezi, ki so se spletle“ (med tožencem in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča, op. Vrhovnega sodišča), da bi v javnosti vzbujale dvom v nepristransko sojenja, pa tožnica ne navede.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica predlaga delegacijo pristojnosti, in sicer navaja, da je tak predlog za mogoče podati iz razlogov smotrnosti. Drugi tehtni razlog v smislu 67. člena ZPP je podan tudi z zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča, ki mora izključiti vsak dvom, ki bi omajal zaupanje strank v odločanje sodišča (VS RS I R 57/2001). Razlikovati je treba subjektivno in objektivno nepristranskost, pri tem pa je odločilno tudi, ali imajo stranke dvom v objektivno nepristranskost sodišča in ali so podane okoliščine, ki ta dvom utemeljujejo. Sojenje poteka pred Okrajnim sodiščem v A. Toženec je bil od 2010 do 2018 župan Občine A. in na ta način nedvomno vpet v dogajanja v lokalnem okolju. To dejstvo ne more biti prezrto v okviru presoje objektivnega kriterija nepristranskosti sojenja, še zlasti, ker je v vlogi tožene stranke. V lokalni skupnosti se spletejo vezi, ki v javnosti zbujajo percepcijo o tem, da Okrajno sodišče v A. ne more nepristransko soditi v zadevi, v kateri je kot stranka udeležen toženec.

2. Toženec v pravočasnem odgovoru predlaga zavrnitev tožničinega predloga.

3. Predlog ni utemeljen.

4. Delegacija pristojnosti je pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja (23. člen Ustave Republike Slovenije). Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Med druge tehtne razloge sodna praksa uvršča tudi zahtevo po objektivni nepristranskosti sodišča. V skladu s to zahtevo je treba izključiti vsak razumen dvom v nepristranskost vseh sodnikov določenega sodišča, ki bi se lahko pojavil pri udeležencih postopka ali v javnosti. Do tu (tj. na teoretični ravni) ima predlagateljica prav.

5. Toda dejstev, ki jih navaja, po oceni Vrhovnega sodišča in v skladu z njegovo enotno prakso ni mogoče subsumirati pod pojem drugega tehtnega razloga iz 67. člena ZPP. Drugi tehtni razlogi so po ustaljeni sodni praksi predvsem okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost (celega) sodišča. Te okoliščine tožnica sicer zatrjuje, a, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, le na posplošeni ravni.

6. Sodno oblast v Republiki Sloveniji izvajajo sodniki na sodiščih, ki so ustanovljena z zakonom (prvi odstavek 1. člena Zakona o sodiščih). Sodnik mora pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi). Iz povzetih zakonskih določb sledi, da je sodišče neodvisna institucija posebne veje oblasti in (med drugim) neodvisna od občine, na območju katere deluje, in tudi od župana občine.

7. Vrhovno sodišče je že v več zadevah zavzelo stališče, da status župana ene od pravdnih strank ne utemeljuje prenosa pristojnosti na drugo sodišče.1 V obravnavati zadevi za odstop od tega stališča ne vidi razlogov. Toženčev nekdanji status župana ter njegov ugled oziroma, kot se izrazi predlagateljica, „vpetost v lokalno okolje“ sama po sebi ne kažeta na obstoj nevarnosti, da bi bila zaradi tega razloga lahko ogrožena nepristranskost sojenja.2 Konkretnih okoliščin, zakaj bi bilo drugače, oziroma, povedano v njenem jeziku, katere so tiste „vezi, ki so se spletle“ (med tožencem in (vsemi) sodniki pristojnega sodišča, op. Vrhovnega sodišča), da bi v javnosti vzbujale dvom v nepristransko sojenja, pa tožnica ne navede.

8. Objektivna nepristranskost celega sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, zato v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta, če bo v zadevi odločalo Okrajno sodišče v Kamniku. Vrhovno sodišče je zato predlog za delegacijo pristojnosti zavrnilo.

9. O stroških toženca v zvezi z odgovorom na tožničin predlog za delegacijo pristojnosti bo odločilo sodišče prve stopnje s končno odločbo, ki bo takrat tudi pretehtalo toženčeve očitke o tožničinem namernem zavlačevanju postopka (156. člen ZPP).

10. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Primerjaj sklepe VS RS I R 45/2000 z dne 7. 9. 2000, I R 63/2000 z dne 18. 10. 2000 in I R 144/2008 z dne 12. 11. 2008. 2 Primerjaj sklep VS RS I R 48/2017 z dne 11. 5. 2017, 8. točka obrazložitve.