Jedro

S priposestvovanjem se pridobi služnost hoje in voženj le v takšnem obsegu in na takšne način, kot se je izvrševala v celotni priposestvovalni dobi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi tudi v točki I. izreka (prvi odstavek) in se sodba sodišča prve stopnje tudi v tem izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je še v izpodbijanem delu, to je v točki I. izreka odločilo, da se ugotovi, da obstoji v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 286/40 - travnik v izmeri 1.128,00 m2, ki je pripisana vl. št. ... k.o. T., katere zemljiškoknjižni lastniki so bili toženci A. A., B. B., C. C. in v zemljiško knjigo vpisani toženci A. A., B. B. in C. C. vsak do 1/12-tine pripada služnost pravice hoje po cestni trasi v skupni dolžini 14,40 m in ki jo predstavlja utrjen pesek ter na južnem delu 0,50 m širokem robu betonska mulda, vse na parc. št. 286/40, ki poteka po parc. št. 286/40 tako, da teče njen južni rob ob meji s parcelo 286/26, njen severni rob pa v tromeji med parc. št. 286/42, 286/26 in 286/40 in za 4,2 m oddaljen od tromeje, nato pa se cesta po 6,46 m dolžine od začetka parcele 286/40 zoži na 2,5 m in v tej širini poteka do uvoza do parcele 286/26, ki je na 10,28 m od začetka služnostne trase, nato se zoži po nadaljnjih dveh metrih na 2,35 m širine in se trasa zaključi ob robu strehe provizorija, v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 286/26 - stanovanjska stavba v izmeri 138,00 m2 in dvorišče v izmeri 53,00 m2, vpisane v vl. št. ... k.o. T., katere lastnica je tožnica. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. O pravdnih stroških je odločalo na podlagi uspeha v pravdi. Sodišče prve stopnje je glede izvajanja služnosti pešpoti po omenjeni trasi ugotovilo, da so izpolnjene vse materialnopravne predpostavke za ugoditev takšnemu zahtevku, saj se je služnostna pravica hoje za dostop do hiše last tožnice izvrševala vsaj v obdobju 20 let, čemur lastniki služeče stvari niso nasprotovali. V zvezi s priposestvovanjem služnostne pravice hoje pa se je sodišče glede na ugovor tožencev ukvarjalo tudi z opisom služnostne trase. V ta namen je dalo nalogo izvedencu geodetske stroke. Nato je tožeča stranka spremenila tožbeni zahtevek in je zahtevala, da se ugotovi, da obstaja služnost hoje ne samo po makadamskem delu cestišča, temveč tudi po betonski muldi. Toženci so takšni spremembi tožbe sicer nasprotovali, vendar je sodišče spremembo tožbe dovolilo, saj je presodilo, da je bila smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama. Tožeča stranka dejansko po tej spremembi v naravi ni zahtevala več, kakor od samega začetka, temveč je samo potek trase prilagodila prostorski meji nepremičnine, kar je bilo potrebno ravno zaradi nasprotovanja tožencev, da v bistvu meja služnostne trase glede na spremenjene prostorske meje nepremičnin ni ustrezna. Sodišče je zato dovolilo spremembo opisa sporne služnostne trase, da je njen severni rob od tromeje med parc. št. 286/42, 286/26 in 286/40 oddaljena 4,2 m in ne na 4,0 m, kakor je bilo prvotno navedeno v tožbi. Zaključilo je tudi, da toženci nimajo prav, da je zahtevek v delu, kjer govori o zaključku trase s streho provizorija nedoločen. V zvezi s trditvijo tožencev, da tožnica služnosti ne potrebuje v takšnem obsegu, ker je služeče zemljišče dopustno obremenjevati le v najmanjši možni meri, pa sodišče dodaja, da toženci nikoli niso ugovarjali, da bi bilo zaradi hoje njihovo zemljišče prekomerno obremenjeno (ali da se je hodilo drugje, kot po vtoževani služnostni trasi), zato se sodišče do tega ni posebej opredeljevalo. Sodišče je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in ugotovilo obstoj služnostne pravice hoje, zaradi zaključka o priposestvovanju te pravice deloma ugodilo, njenemu zahtevku na ugotovitev obstoja služnostne pravice voženj z vsemi motornimi vozili in izstavitev zemljiškoknjižne listine, pa zaradi njune neutemeljenosti zavrnilo. O pravdnih stroških je sodišče odločalo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

2. Zoper odločitev vsebovano v točki I. izreka odločitve podajajo pritožbo tožene stranke. V pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje v točki I. izreka ugotovilo služnostno pravico hoje po cestni trasi, ki jo je predstavljal utrjen pesek in betonska mulda, s čemer je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, kot ga je tožeča stranka spremenila v njeni pripravljalni vlogi z dne 15. 9. 2009 ter na naroku dne 18. 1. 2010. Sprememba tožbenega zahtevka pa ni bila le v tem, kar razlaga sodišče na strani 14 in 15 sodbe, temveč tudi prav v izpostavljenem opisu cestne trase, v tem, da je tožeča stranka podala drugačen opis služnostne poti, kakor pa v tožbenem zahtevku tožbe. Le tam je tožnica zahtevala traso v opisu makadamska cestna trasa, to pa je v vlogi z dne 15. 9. 2009 spremenila v utrjen pesek, temu pa dodala betonsko muldo. Po mnenju pritožbe je kanalete, to je muldo, zgradila tožeča stranka brez dovoljenja in na zemljišču toženih strank. Tožene stranke so zato z vlogo z dne 31. 8. 2009 v zvezi s pripombo na izvedensko mnenje zatrjevale, da so zaključki izvedenskega dela v tem, da so navedbe v tožbi skladne s stanjem na terenu neresnične, kar dokazuje tudi dejstvo, da je tožeča stranka tožbo nato spremenila v opisu stanja v naravi, tožena stranka pa se je spremembi tožbe upirala. Toženka je namreč na služeče zemljišče betonsko muldo zabetonirala brez soglasja, dovoljenja in proti volji pravnih prednikov. Tudi v nadaljevanju obrazložitve se po mnenju pritožbe sodišče ni ukvarjalo, ali je tožnica priposestvovala služnost v tožbenem zahtevanem obsegu utrjenega peska in betonske mulde in torej iz izpodbijane sodbe ne izhaja obrazložitev sodišča v zvezi z ugotovitvijo sporne trase na način, kot je to izreklo, zaradi česar o tem ni razlogov in je storjena absolutna bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na tožbene trditve same tožnice, da je na sporni nepremičnini in to na sporni cesti dodatno nasula pesek in položila muldo leta 2002, je ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga določajo pravila 217. člena SPZ ugotoviti, da takšna služnost oziroma služnost v takšnem obsegu, kot jo je ugotovilo sodišče, ni bila priposestvovana, saj niti ni mogla biti, ker po samih trditvah tožnice ni pretekla z zakonom določena priposestvovalna doba in tega v svojem dokaznem bremenu tožeča stranka ni dokazala, zato bi sodišče v tem delu moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče je nato zapisalo, da prilagoditev poteka trase glede na izvedensko mnenje ni nedopustno, vendar se ob trditvah tožene stranke ravno izkaže za nepravilno tudi glede samih izmer. Pri tem ni bistveno, ali se je stanje spremenilo od vložitve tožbe, temveč kakšno je bilo stanje ob vložitvi tožbe in še zlasti kakšno je bilo v času, ko je bila služnost priposestvovana, zlasti glede na to, da je sodišče ugotovilo le služnost hoje. Nadalje sodba nima razlogov o tem, kako se je takšna služnost hoje tudi v naravi izvrševala po takšni cestni trasi, kot je bila v času vložitve tožbe oziroma celo v času izrekanja sodbe po zadnji spremembi tožbe, saj zapisuje le, da je bila pravica hoje priposestvovana na delu služeče nepremičnine, v odsotnosti razlogov pa je storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Vsebina služnostne pravice, v konkretnem pozitivne, je v tem, da mora lastnik služeče stvari trpeti dejanja drugega, izvrševati se mora obzirno in v obsegu, ki ustreza njeni vsebini. Tožeča stranka je v tožbi zapisala le, da obstoji pravica hoje, v vlogi z dne 16. 1. 2009 pa le, da so že tožničini pravni predniki tam hodili. Tožeča stranka je namreč vse svoje trditve usmerila v zatrjevanju in zahtevano pravico voženj, s čimer pa ni uspela. Tako trditve glede poteka in širine služnostne poti (trase) utemeljuje s tem, kje da se je vozilo, pa se po ugotovitvah sodišča ni, torej tožba temelji na večjem, torej na vožnjah, ni pa se utemeljevalo glede hoje in tudi po tožničinih navedbah naj bi bil vzrok za tožbo v preprečevanju voženj, ne pa hoje. Glede same hoje tožeča stranka trditev sploh ni podala, tudi ugovori tožene stranke v smeri obremenjevanja služečega zemljišča z njim seveda ne morejo biti določni. Na podlagi izpovedi prič ni mogoče ugotoviti, da je bila služnost priposestvovana v obsegu in po merah in to v utrjenem pesku ter betonski muldi, kot ga s spremenjeno tožbo zahteva tožnica in kakor je sodišče izreklo v izpodbijanem delu. Ugotovitev dejanskega stanja, da je služnost priposestvovana v zahtevanem je torej zmotna, glede na obseg izpovedb tudi nepopolna, pa tudi v nasprotju z navedenimi listinami. Ravno zato, ker je tožeča stranka izgubila v zahtevku za služnostno pravico voženj in torej v pretežnem delu ni uspela in ni uspela v bistvu, ki ga je zasledovala, bi morala povrniti tudi pravdne stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sicer s sodbo opr. št. Cp 374/2010 z dne 2. 12. 2010 zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I. izreka. Po vloženi reviziji pa je VS RS s sklepom II Ips 227/2011 z dne 10. 7. 2014 reviziji ugodilo in sklenilo, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, v katerem je odločeno o pritožbi tožene stranke in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje naj bi namreč po mnenju revizijskega sodišča izhajalo iz napačnih predpostavk, da tožena stranka spremembi tožbe, ki spreminja služnostno traso iz peščenega dela zemljišča tudi na betonsko muldo ni upoštevalo in je zato bila pritožba v tem delu neizčrpana. Tožene stranke so namreč takšni razširitvi tožbe nasprotovale. Pri ponovnem presojanju pritožbe tožene stranke je sodišče druge stopnje zaključilo, da so pritožbeni razlogi glede napačnega ugotovljenega dejanskega stanja služnostne poti glede na njen obseg, ker naj bi se uporabljala samo za hojo, utemeljeni. Zmotno je ugotovljeno, ne glede na sicer pravilno napravljen materialnopravni zaključek, da je tožnica služnost pešpoti do vložitve tožbe priposestvovala, tako na peščenem delu kot na muldi. Obseg - trasa služnosti hoje je tudi po zaključku sodišča druge stopnje prisojena v preširokem obsegu in glede na sicer zatrjevano služnost hoje, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, zlasti še glede na razširitev tožbenega zahtevka, saj je tožeča stranka po podaji izvedenskega mnenja razširila tožbo tako, da sedaj zahteva potek sporne trase ne samo po utrjenem pesku, temveč tudi po 0,5 m širokem robu betonske mulde. Sodišče prve stopnje je takšno spremembo tožbe dopustilo, pri tem pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je tudi v tem razširjenem delu tožeča stranka uresničila pogoje za priposestvovanje in sicer v času vložitve predmetne tožbe oziroma v času, ko naj bi se iztekli pogoji za njeno priposestvovanje. Po trditvah toženih strank je tožeča stranka šele po letu 2002 sama in samovoljno razširila cestno traso tako, da je napravila 0,5 m široko betonsko muldo in da na tej betonski muldi tako nikoli ni bila uresničena pravica priposestvovanja. S takšnim ravnanjem je tako sodišče prve stopnje, ko je nekritično sledilo spremembi tožbe, ne da bi pri tem obravnavalo nasprotovanje tožene stranke, kot nasprotovanje razširitvi tožbenega zahtevka, napačno ugotovilo dejansko stanje in sicer obseg širine, sporne služnostne trase hoje in pa tudi pričetka poti in njenega zaključka. Pritožba ponovno opozarja, da je služnost nedoločena v delu, kjer govori o zaključku trase s streho provizorija, ter da je sodišče prve stopnje ugodilo takšnemu obsegu služnosti, ki ne zadošča pravnemu standardu priposestvovanja, in da je dopustno služeče zemljišče obremenjevati le v najmanjši možni meri. Sodišče je takšne zaključke le napravilo, ni pa se do njega odločno opredelilo in ga obrazložilo, zato sodba v teh delih nima razlogov o odločilnih dejstvih. Toženci so v zvezi z obsegom pešpoti v pritožbi uveljavljali tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, češ, da je bila služnost ugotovljena v celotnem zahtevanem obsegu, ne da bi bilo ugotovljeno, da se je za hojo res uporabljala celotna površina. V tem delu je pritožba utemeljena in že kot povedano, sodišče prve stopnje ne bi smelo nekritično slediti razširitvi tožbe tudi na betonsko muldo, temveč bi se moralo pri določitvi obsega trase opredeliti do navedb tožeče in tožene stranke, saj je tožena stranka zatrjevala manjši obseg, torej širino sporne služnosti, ki bi jo tožeča stranka po svojih prednikih, potrebovala za služnost hoje. Služnostna pot hoje naj bi bila ožja, šele kasneje po letu 2001 naj bi se pričela širiti, zato je ugotovitev dejanskega stanja, da je bila služnost priposestvovana v zahtevanem obsegu, v času vložitve tožbe zmotna in glede na obseg in glede na izpoved prič tudi nepopolna, zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju na podlagi ponovitve že izvedenih dokazov, v primeru, da bo ugodilo tožbenemu zahtevku glede priposestvovanja služnostne poti hoje, ugotoviti natančno širino in jo ustrezno opisati v izreku, po trasi po kateri se je služnost izvrševala do takrat, ko so se iztekli vsi pogoji za priposestvovanje. Ker tožena stranka trdi, da je glede na same tožbene trditve tožnice razvidno, da je na sporni nepremičnini in to na sporni cesti dodatno nasula pesek in položila muldo leta 2002, bi bilo ob pravilni uporabi materialnega prava, ki ga določa člen 217 SPZ ugotoviti, da takšna služnost oziroma služnost v takšnem obsegu, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ni bila priposestvovana, saj niti ni mogla biti, ker po samih trditvah tožnice ni pretekla z zakonom določena priposestvovalna doba tudi glede mulde in tega v svojem dokaznem bremenu tožeča stranka ni dokazala. Zato mora sodišče prve stopnje v ponovnem sojenju, še posebej posvetiti pozornost tem trditvam toženih strank, ki jih v pritožbi ponovno izpostavljajo. Služeče zemljišče se sme obremenjevati le toliko, kot je to potrebno za izvajanje služnosti.

6. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 354 ZPP, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki I. izreka, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo služnostni pravici hoje po cestni trasi v ugotovljeni dolžini 14,0 m in ki naj bi jo predstavljal utrjen pesek, ter na južnem delu 0,5 m širokem robu betonsko muldo, določno bo moralo opredeliti začetek in konec poteka trase služnosti, glede na ugotovljeno dejansko stanje poteka služnostne poti (v primeru ugotovitve tudi obstoja služnosti vožnje, pa v tem potrebnem obsegu). Razveljavitev se nanaša samo na prvi odstavek točke I. izreka, ker je sodišče druge stopnje namreč s sklepom Cp 374/2010 z dne 2. 12. 2010 ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v točki II. ter v točki III., ter v tem obsegu že vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

7. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).