Jedro

V ravnanju obdolženca, ki je v hišo oškodovancev prišel brez dovoljenja hišnih gospodarjev, so podani znaki kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po čl. 152/1 KZ. Ker pa zaradi obdolženčevega ravnanja ni nastalo škodljivih posledic, in glede na to, da je bil obdolženec v hiši le kratek čas in se je na zahtevo oškodovanke takoj odstranil, pa je njegovo ravnanje oceniti kot dejanje majhnega pomena.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba glede dejanja, opisanega pod tč. II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženec iz razloga 1. tč. 358. čl. ZKP v zvezi s čl. 14 KZ o p r o s t i obtožbe, da je neupravičeno vstopil v tuje stanovanje s tem, da je dne 14.6.1998 okoli 8.00 ure vstopil v hišo P... 24, ne da bi mu lastnika to dovolila in se v njej zadržal eno uro, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. čl. KZ.

V preostalem delu pa se pritožba državnega tožilca zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja odvzema motornega vozila po 1. odst. 216. čl. KZ (dejanje opisano pod tč. I-I/1 - 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje), za katero mu je določilo kazen 2 (dveh) mesecev zapora, kaznivega dejanja tatvine po 2. odst. 211. čl. KZ (dejanje opisano pod tč. I-II. izreka sodbe sodišča prve stopnje), za katero mu je določilo kazen 1 (enega) meseca zapora in kaznivega dejanja krive ovadbe po 1. odst. 288. čl. KZ (dejanje opisano pod tč.

I-III. izreka sodbe sodišča prve stopnje) za katero mu je določilo kazen 3 (treh) mesecev zapora, za tem pa obdolžencu na podlagi določbe 47. čl. KZ izreklo enotno kazen 4 (štirih) mesecev zapora.

Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, oškodovanca A. S. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje zoper obdolženca izreklo zavrnilo sodbo iz razloga 1. tč. 357. čl. ZKP za kaznivo dejanje tatvine po čl. 211/2 KZ (dejanje opisano pod tč. II/1 izreka sodbe sodišča prve stopnje), iz razloga po 4. tč. 357. čl. ZKP pa zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. čl. KZ (dejanje opisano pod tč. II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil državni tožilec, ki v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. tč. 370. čl. ZKP v zvezi s 5. tč. 1. odst. 371. čl. ZKP) in zaradi odločbe o kazenski sankciji (4. tč. 370. čl. ZKP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da spozna obdolženca za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja (opisanega pod tč. II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje) in mu zanj izreče ustrezno kazen, zviša obdolžencu določene posamezne kazni in nato obdolžencu izreče novo enotno kazen.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo 2. odst. 445. čl. ZKP, predlagalo ugoditev pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državnega tožilca v pritožbi v zvezi z obdolžencu očitanim kaznivim dejanjem kršitve nedotakljivosti stanovanja (dejanje opisano pod tč. II/2 izreka sodbe sodišča prve stopnje), sodišče druge stopnje ugotavlja, da državni tožilec utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5. tč. 371. čl. ZKP. Glede na uradni zaznamek o sprejemu ustne kazenske ovadbe oškodovanke J. K. z dne 16.6.1998 - priloga B/1 spisa (za katerega sicer iz podatkov spisa ni povsem jasno razvidno, kdaj je bil sodišču dostavljen), iz katerega izhaja opis kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja, ni moč šteti, da oškodovanec predloga za kazenski pregon obdolženca za to kaznivo dejanje ni podal, kot je to v izpodbijani sodbi nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje, ko je zoper obdolženca v tem delu izreklo zavrnilno sodbo iz razloga 4. tč. 357. čl. ZKP. Ob oceni zagovora obdolženca in izpovedbi oškodovanke J. K., ki je obdolženca ob svojem prihodu domov zalotila v hiši, ni dvoma, da je obdolženec v hišo oškodovancev dne 14.6.1998 vstopil brez dovoljenja hišnih gospodarjev, torej neopravičeno. V takem ravnanju obdolženca so zato podani določeni znaki očitanega mu kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odst. 152. čl. KZ. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da zaradi tega obdolženčevega ravnanja ni nastalo škodljivih posledic, kakor tudi, da je bil obdolženec v hiši le kratek čas in se je na zahtevo oškodovanke takoj odstranil, zaradi česar je sodišče druge stopnje takšno ravnanje obdolženca ocenilo kot dejanje majhnega pomena in iz tega razloga izreklo oprostilno sodbo.

Neutemeljena pa je pritožba državnega tožilca zoper odločbo o kazenski sankciji. Pravilno je sodišče prve stopnje pri odmeri in izreku posameznih kazni obdolžencu za kazniva dejanja po čl. 216 KZ, 211/2 KZ in 288/1 KZ, kot tudi enotne kazni, ocenilo tako olajševalne kot obteževalne okoliščine ter so določene posamezne kazni in izrečena enotna kazen 4 (štirih) mesecev zapora tudi po oceni sodišče druge stopnje primerne tako teži dejanj kot stopnji obdolženčeve krivde.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi državnega tožilca izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po čl. 152/1 KZ in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.