Jedro

Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90) le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Iz navedenih določb ZDen in Zakona o podjetjih izhaja, da je lahko zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja le pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (domača pravna oseba), ki je bila ob uveljavitvi ZDen v družbeni oz. mešani lastnini, in to za podržavljeno premoženje, ki je med njenimi sredstvi in je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. ZDen za tuje pravne osebe kot zavezanke po načelu teritorialnosti sploh ne velja, pač pa so tuje pravne osebe lahko zavezanke za vračanje podržavljenega premoženja le po predpisih svoje matične države.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo z dne 14. 12. 2000, se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je v izpodbijani delni odločbi zahtevi za denacionalizacijo poslovnega prostora v pritličju objekta ... v Ljubljani, v izmeri 104,83 m2 ugodila in pri navedenem poslovnem prostoru in njemu ustreznem deležu skupnih delov in naprav vzpostavila lastninsko pravico v korist upravičencev. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je upravni organ z delno odločbo z dne 2. 11. 1994 že odločil in vrnil upravičencem poslovni prostor. Zoper to odločbo je zavezanec B. d.o.o. vložil tožbo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo U 1680/94 z dne 1. 10. 1997 tožbi ugodilo in odločbo Ministrstva za kulturo v delu, kjer se nanaša na B. d.o.o., kot pravnega naslednika Bo., OOUR A., odpravilo. Upravnemu organu pa je naložilo, da ugotovi, v čigavo premoženje spada poslovni prostor, ki ga zaseda B. d.o.o., v stavbi v Ljubljani, ter ugotovi, ali so podani zakonski pogoji za vrnitev v naravi glede na 16. člen ZDen. To zavisi od tega, ali je bil predmetni poslovni prostor v mešani ali zasebni lastnini. V ponovnem postopku je upravni organ ugotovil, da je BP. d.d., V. pravni naslednik zemljiškoknjižnega lastnika pravice uporabe, Bo., OOUR A. B. d.o.o. je le zakupnik poslovnih prostorov na podlagi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas z BP. d.d., V. Zavezanec za vračilo poslovnega prostora je torej BP. d.d., ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Hrvaški, torej je zavezanec tuja pravna oseba. Na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), to je na dan 7. 12. 1991, BP. d.d. še ni imelo privatiziranega premoženja, zato je nesporno, da poslovni prostor, ki je predmet vračila v tem postopku, zapade pod določila ZDen. Zahtevek za povrnitev vlaganj je tožena stranka zavrnila, ker so bila vlaganja opravljena po uveljavitvi ZDen. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je odločba, s katero tožena stranka vrača denacionalizacijskemu upravičencu poslovni prostor v Ljubljani, v nasprotju z materialnimi predpisi. Tožeči stranki je na podlagi Zakona o ratifikaciji pogodbe med R Slovenijo in R Hrvaško o ureditvi premoženjskopravnih razmerij v smislu 2. člena citiranega zakona priznano enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi družbenimi organi kot je zajamčeno domačim fizičnim in pravnim osebam. Po 2. odstavku tega istega člena pa se za lastninsko pravico in druge stvarne pravice v smislu te pogodbe štejejo tudi pravica rabe, upravljanja in razpolaganja, pridobljene na sredstvih v družbeni lastnini na odplačen način. Tožeča stranka v tem postopku izpolnjuje vsa merila in kriterije iz citiranega odstavka, saj ima v zemljiškoknjižni evidenci vpisano pravico rabe, nepremičnina pa je bila kupljena od Skupščine občine Ljubljana ..., vsled česar je postala nesporni lastnik predmetne nepremičnine. Na podlagi navedenega pa torej izhaja, da ni zakonskih pogojev za vračilo nepremičnine v naravi z vzpostavitvijo lastninske pravice. Upravičenci lahko zahtevajo odškodnino na osnovi pozitivno pravne zakonodaje. Tožeča stranka predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Stranka z interesom v tem postopku - M.S., je na tožbo odgovoril in navedel, da kaže ravnanje tožeče stranke le na zavlačevanje postopka ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena. V obravnavanem primeru je sporno, ali je delniška družba BP., s sedežem v V. Republiki Hrvaški, v postopku denacionalizacije lahko zavezanka za vračilo nepremičnin, ki ležijo v Republiki Sloveniji in so v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina s pravico uporabe podjetja Bo. iz V. ter jih je podjetje nesporno pridobilo pred uveljavitvijo ZDen (Uradni list RS, št, 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97- odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, in 54-I/02 - odl. US), v naravi, pri čemer je družba Bo. bila ob osamosvojitvi Republike Slovenije 25. 6. 1991 in ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991 družbeno pravna oseba s sredstvi v družbeni lastnini. Denacionalizacija je z ZDen urejen gospodarsko političen ukrep, za katerega se je kot samostojna suverena država odločila Republika Slovenija z namenom poprave krivic, ki so bile lastnikom premoženja storjene s podržavljenjem njihovega premoženja na način iz 3., 4. oz. 5. člena ZDen, pri čemer je kot primarno obliko vračanja opredelila vračilo v naravi (2. člen), če pa to ni mogoče pa v obliki odškodnine z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah, ki jih ima v lasti Republika Slovenija ali na zahtevo upravičenca v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (prvi odstavek 42. člena ZDen), hkrati pa je denacionalizacija tudi oblika lastninjenja družbenega premoženja pravnih oseb, katerih lastninsko preoblikovanje, to je preobrazba družbene lastnine v lastnino z znanimi lastniki in posledično statusno preoblikovanje v civilne pravne oz. javne pravne osebe, je v pristojnosti Republike Slovenije. Torej se je lahko Republika Slovenije zavezala za vračilo podržavljenega premoženja le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno ingerenco. Po prvem dostavku 51. člena ZDen je v postopku denacionalizacije zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja - stvari (torej v naravi) pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po ZDen vrnejo upravičencem. V tretjem odstavku 16. člena ZDen je določeno, da se podržavljeno premoženje ne vrača v naravi, če je v lasti fizičnih ali civilno pravnih oseb; v četrtem odstavku 16. člena ZDen pa je določeno, da se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ker po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije, se določbe ZDen o vračanju v naravi po mnenju sodišča lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90) le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Teorija sedeža podjetja je uveljavljena tudi v 559. členu zdaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah. Iz navedenih določb ZDen in Zakona o podjetjih po mnenju sodišča izhaja, da je lahko zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja le pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (domača pravna oseba), ki je bila ob uveljavitvi ZDen v družbeni oz. mešani lastnini, in to za podržavljeno premoženje, ki je med njenimi sredstvi in je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. V prid temu stališču govori tudi ureditev vračanja podržavljenih podjetij v ZDen, ki se lahko vrnejo v naravi oz. je upravičencu prepuščeno, v kakšni obliki bo vračilo podržavljenega podjetja zahteval, kajti v primeru, da gre za tuje podjetje, s slovenskimi predpisi ni mogoče zagotoviti vračila podržavljenega podjetja, vračila v obliki delnic v tujem podjetju. Možno bi bilo sicer zagotoviti vračilo v obliki sredstev tujega podjetja v naravi, če ta sredstva ležijo v Republiki Sloveniji, vendar bi šlo v takem primeru po mnenju sodišča za nedopusten poseg v premoženje tujega podjetja, s tem pa tudi v njegovo registracijo, spremembo morebitnih lastninskih deležev (upoštevati je namreč treba, da se je lastninjenje družbenega premoženja izvršilo tudi v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah, in to po njihovih predpisih) in v druge pravice, česar pa s predpisom ene države nad podjetjem iz tuje države ni dopustno storiti, ne glede na to, v kakšnem lastninskem statusu tuje podjetje oz. njegovo premoženje je. Na podlagi take razlage pa ZDen po presoji sodišča ne daje tujim pravnim osebam priviligiran položaj glede domačih pravnih oseb, ker ZDen za tuje pravne osebe kot zavezanke po načelu teritorialnosti sploh ne velja, pač pa so tuje pravne osebe lahko zavezanke za vračanje podržavljenega premoženja le po predpisih svoje matične države. V prid temu stališču govori tudi določba 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po katerem se tujim pravnim in fizičnim osebam ob dejanski vzajemnosti do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin zajamčene lastninska in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih ob uveljavitvi ustavnega zakona uživajo, kar pa ne pomeni, da lahko premoženje tujih pravnih oseb država vzame v primeru, če ne obstoja dejanska vzajemnost med Republiko Slovenijo in med državo, v kateri ima sedež pravna oseba, ampak pomeni dejansko zamrznitev v razpolaganju s tem premoženjem. Ne glede na nekdanje pojmovanje družbene lastnine in pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini in ne glede na to, da ustavni zakon govori o lastninski in drugih stvarnih pravicah, je treba po mnenju sodišča mednje šteti tudi pravico uporabe na nepremičninah družbeni lastnini, torej je s to določbo zajamčena ob pogoju vzajemnosti tudi pravica uporabe tujim pravnim osebam, ki so bile ob osamosvojitvi Republike Slovenije družbene pravne osebe z družbeno lastnino, kar je bilo tudi podjetje Bo. Čeprav Republika Slovenija še nima zakona o lastninski pravici tujcev na nepremičninah, so tujcem ob vzajemnosti z navedenim ustavnim zakonom zajamčene lastninska in druge stvarne pravice, tudi pravica uporabe na nepremičninah, ki jih imajo v Sloveniji. Ker je torej gospodarska družba BP., ki je sedaj po podatkih izpodbijane odločbe in upravnih spisov civilno pravna oseba z znanimi lastniki, bila že ob uveljavitvi ZDen tuja pravna oseba, kar je postala z osamosvojitvijo Republike Slovenije, in ker ji 16. člen ustavnega zakona ob pogojih vzajemnosti jamči lastninsko oz. druge stvarne pravice, mednje pa sodišče šteje tudi pravico uporabe na nepremičninah, ki ležijo v Sloveniji, sporno nepremičnino pa je po podatkih upravnih spisov pridobila na odplačen način, ne more biti zavezanka za denacionalizacijo za nepremičnine, ki so sestavni del njenega premoženja in ležijo v Republiki Sloveniji. Pravilnost takšnega stališča je potrjena tudi s kasnejšim meddržavnim sporazumom, sklenjenim med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ratificiranim z Zakonom o ratifikaciji pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o ureditvi premoženjsko-pravnih razmerij (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 31/99), ki o denacionalizaciji sicer ne govori, daje pa med drugim tujim lastnikom in tudi imetnikom pravice uporabe, upravljanja in razpolaganja, pridobljenih na sredstvih v družbeni lastnini na odplačen način, ki so na ozemlju druge države, enako pravno varstvo pred sodišči in drugimi državnimi organi, kot je zajamčeno domačim pravnim in fizičnim osebam (2. člen pogodbe). V ponovljenem postopku naj tožena stranka ponovno odloči o postavljenem zahtevku za denacionalizacijo in pri tem upošteva pravno mnenje sodišča, izraženo v sodbi glede opredelitve tožeče stranke kot zavezanke za vrnitev v naravi. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo ter zadevo vrnilo na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS toženi stranki v ponoven postopek.