Jedro

V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da obveznost toženke (tudi v primeru razveze Sporazuma) obstoji še naprej in da ni omejena, zato kot porok odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Na obravnavano zadevo namreč zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015 ni mogoče aplicirati. Res je, da sta se sedanji pravdni stranki v točki 3 dogovorili, da toženka odgovarja za celotno terjatev iz točke 2 Sporazuma in da njena obveznost "ugasne" ob poplačilu celotne terjatve z obrestmi in stroški. Nista pa (za razliko od zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015, ko je takšen dogovor vsebovala kreditna pogodba) za primer razveze Sporazuma (ko sta pogodbeni stranki v skladu s prvim odstavkom 111. členom OZ sicer prosti svojih obveznosti) sklenili dogovora, da v primeru zamude in v posledici odstopnega upravičenja zapade v plačilo celotna obveznost iz Sporazuma. Ker torej Sporazum dogovora o predčasnem poplačilu obveznosti ne vsebuje, toženke kot poroka v primeru njegove razveze ne zavezuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da ostane ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani (COVL) VL 124493/2019 z dne 23. 12. 2019 v veljavi in da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) 89.701,10 CHF v protivrednosti EUR na dan plačila z obrestmi, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da ostane zgoraj citirani sklep o izvršbi v veljavi in da je toženka dolžna plačati tožnici 82.719,57 EUR z obrestmi, kar je prav tako natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki III izreka je odločilo o stroških tega postopka. Tožnica jih je dolžna plačati toženki v znesku 4.839,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Odločbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je storilo procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni pojasnilo, kdaj je Sporazum o odplačevanju zapadlega dolga po kreditni pogodbi z dne 18. 10. 2016 (v nadaljevanju Sporazum) prenehal veljati, kar je v zadevi bistvena okoliščina. Opredelilo se tudi ni do elektronskega sporočila T.Z. z dne 12. 4. 2018, iz katerega izhaja, da poroštvena obveznost toženke še obstoji, ni pa več upravičena do plačila terjatve v obrokih, kar je v zadevi prav tako odločilno. Izreklo se tudi ni o njenih konkludentnih ravnanjih, ko je po 25. 9. 2017 še vedno delno izpolnjevala svoje pogodbene obveznosti, saj so odločilna v zvezi z interpretacijo prave volje sedanjih pravdnih strank.

Tožnica je v postopku zatrjevala, da sta pravdni stranki Sporazum obdržali v veljavi, njuna ravnanja so bila takšna, da sta obe šteli, da je toženka dolžna izpolniti to, kar se je s podpisom te listine zavezala. In v tem kontekstu je tožnica predlagala zaslišanje T. Z., sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog zavrnilo z razlago, da je dejansko stanje v zvezi s prenehanjem Sporazuma dovolj razjasnjeno. Glede na to, da je tožnica trdila nasprotno in je v ta namen predlagala zaslišanje zgoraj omenjene priče, bi priča njene trditve lahko potrdila. Sodišče prve stopnje je s tem, ko predloga tožnice ni upoštevalo, storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede na stališče sodišča prve stopnje, da se poroštvo toženke nanaša izključno na njeno obveznost po Sporazumu, gre torej za dve ločeni, samostojni obveznosti družbe P. d.o.o., kar pa je v nasprotju z vsebino Odplačne kreditne pogodbe (enkratni kredit) z dne 22. 6. 2004 (v nadaljevanju Kreditna pogodba) in Sporazumom. Na dan podpisa Sporazuma je obstajala le ena obveznost družbe P. d.o.o. (kreitojemalca), in sicer vračilo kredita. Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni porok za obveznosti družbe P. d.o.o. z naslova preostanka neplačanega kredita, je tako v nasprotju s Sporazumom, kar predstavlja procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s prenehanjem Sporazuma zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnica je med postopkom zatrjevala, da Sporazum ni prenehal veljati, saj sta obe pravdni stranki tudi po opominu tožnice z dne 25. 9. 2017 šteli, da zaveza toženke še obstaja in da Sporazum velja. Toženka je s svojim ravnanjem (delnim izpolnjevanjem obveznosti) štela, da je tožnici dolžna plačati to, kar se je s Sporazumom zavezala. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, kdaj je Sporazum prenehal veljati, zmotno pa je ugotovilo dejstvo, na kaj se nanaša obveznost toženke. Obveznost družbe P. d.o.o. (kreditojemalca) izhaja iz notarskega zapisa SV 703/2004, podpisan Sporazum pa se sklicuje nanj. S podpisom Sporazuma ni ugasnila obveznost družbe P d.o.o, prišlo tudi ni do njene prenovitve oziroma nastanka nove obveznosti. Obstajala je le obveznost družbe P. d.o.o. z naslova kredita in v zvezi s to obveznostjo se je toženka zavezala kot porok in dolžnik, tako da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da se je toženka zavezala izključno za obveznost iz Sporazuma.

Zmotna je tudi materialnopravna presoja zadeve, da naj bi imela razveza Sporazuma za posledico prenehanje poroštvene obveznosti tožnice. Tudi, če bi sodišče druge stopnje štelo, da je Sporazum razvezan, poroštvena obveznost toženke obstaja še naprej. Tožnica se sklicuje na odločbo VSRS III Ips 81/2014, saj gre po njenem za primerljivo enak položaj in poudarja, da je zmotna materialno pravna presoja, da gre v zvezi z notarskim zapisom SV 703/04 in Sporazumom za dve ločeni obveznosti družbe P. d.o.o. Ob podpisu Sporazuma so se stranke dogovarjale o tem, kako bo vrnjena obstoječa obveznost z naslova preostanka neplačanega kredita, ki so jo utrdile s poroštvom toženke. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 1012. in 270. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ker obveznost glavnega dolžnika ni prenehala, tudi poroštvo ni moglo „ugasniti“.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Po tako opravljenem preizkusu najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od tistih procesnih kršitev, na katere se sklicuje pritožba, kot tudi nobene od tistih, na katere je treba v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti.

Procesne kršitve

7. Sodišče prve stopnje med sojenjem ni storilo procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da iz razlogov odločbe ne izhaja, kdaj je bil Sporazum razvezan. Sodišče prve stopnje je v razlogih odločbe v točkah 15 - 19 pojasnilo, da iz točke 5 Sporazuma izhaja, da je pravočasna in popolna izpolnitev obveznosti njegova bistvena sestavina in da se šteje Sporazum za razvezanega po zakonu, če kreditojemalec zamudi (četudi le za en dan) s plačilom posamezne mesečne obveznosti (kot je opredeljena v 2. členu) ali njenega dela (četudi le za en EUR). Pojasnilo je tudi, da so obstajali razlogi za razvezo Sporazuma (že) po samem zakonu, saj se zavezanci (kreditojemalec, zastavitelja in poroki) dogovorjenega niso držali in so bili v zamudi že s plačilom prvega obroka, a je tožnica v skladu z zgoraj citirano točko Sporazuma, iz katere v nadaljevanju izhaja, da lahko dajalec kredita (ne glede na zamudo) Sporazum obdrži v veljavi, zavezance z dopisi z dne 25. 9. 2017 pozvala, da v dodatnem 15 dnevnem roku izpolnijo zapadlo obveznost (18.986,83 EUR), saj bo v nasprotnem primeru Sporazum razvezan, tožnica pa bo brez nadaljnjih opozoril pričela s prisilno izterjavo terjatve. Ker dolg v določenem roku ni bil poravnan, je bil Sporazum razvezan, tožnica pa je v skladu s točko 5 Sporazuma z izvršilnim predlogom z dne 1. 6. 2018 pričela s prisilno izterjavo dolga na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 703/04. Takšni razlogi po oceni sodišča druge stopnje povsem zadoščajo za objektivni preizkus zadeve v zvezi s presojo, da je bil in kdaj je bil Sporazum razvezan. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do elektronskega sporočila T.Z. z dne 12. 4. 2018. V točki 20 obrazložitve je pojasnilo, da (tudi) iz njegove vsebine izhaja, da je bil Sporazum razvezan in navedlo razloge za takšno presojo. Pošiljatelj je v sporočilu res zapisal, da naj bi zato, ker se zavezanci niso držali Sporazuma, celotna obveznost zapadla v plačilo (o tem se bo sodišče druge stopnje izreklo v nadaljevanju svoje obrazložitve), a je hkrati dodal, da zaradi nespoštovanja podpisanega dogovora ne vidi možnosti za sklenitev novega, iz česar je sodišče prve stopnje pravilno izpeljalo zaključek in to v razlogih tudi navedlo, da je banka Sporazum štela za razvezanega. Tako ne drži pritožbeni očitek, da so tudi v tej smeri razlogi pomanjkljivi. Enako velja za razloge v zvezi s presojo ravnanj toženke, ki je po 25. 9. 2017 (od 3. 10. 2017 do 1. 6. 2018) na račun dolga od skupnih 81.280,55 EUR poravnala 11.464,00 EUR. O tem se je sodišče prve stopnje izreklo v točki 22 obrazložitve, tako da je odločbo tudi v tem delu objektivno mogoče preizkusiti. Okoliščina, da tožnica z zgoraj povzetimi zaključki izpodbijane sodbe ne soglaša, pa je stvar preizkusa pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja in na tej podlagi uporabljenega materialnega prava, ki sledi v nadaljevanju. Sem spada tudi (neutemeljen) očitek pritožbe, da so razlogi izpodbijane sodbe, da toženka ni porok za obveznosti družbe P. d.o.o. z naslova neplačanega kredita, v nasprotju z vsebino Sporazuma in je zato podana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre za dokazno in materialno pravno presojo zadeve, na pa za napačno povzemanje vsebine podpisanega dogovora. Nenazadnje sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga, da se zasliši priča T. Z., tudi ni storilo procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar sledi iz razlogov v nadaljevanju.

Dejansko stanje in materialno pravna presoja zadeve

9. Res je, kar zatrjuje pritožnica, da s sklenitvijo Sporazuma ni „ugasnila“ ali se prenovila ali nastala nova obveznost obveznost družbe P. d.o.o. iz Kreditne pogodbe, saj je bila listina podpisana prav zaradi izvensodne poravnave dolga s tega naslova (81.280,55 EUR), tako da ne gre za dve ločeni, samostojni obveznosti kreditojemalca. Takšnega zaključka tudi sodišče prve stopnje ni naredilo, tako da nasprotni pritožbeni očitek (da je sklepalo, da gre za dve ločeni obveznosti kreditojemalca) ni utemeljen. V tem kontekstu ima sodišče prve stopnje prav (točka 16 obrazložitve), da se je toženka kot porok in plačnik sicer zavezala za obveznosti kreditojemalca, ki izvirajo iz Kreditne pogodbe, a se je zavezala za njihovo plačilo po pogojih sklenjenega Sporazuma.

10. In v skladu s pogoji Sporazuma (določila Sporazuma so tudi po stališču pritožbenega sodišča jasna, saj jima stranki ne pripisujeta različen pomen, ampak je med njima sporno, kakšen pomen imajo ravnanja toženke po 25. 9. 2017 in kako vplivajo na veljavnost Sporazuma, kot takšna pa ne terjajo razlage, ampak se v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ uporabljajo tako, kot glasijo) je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je prišlo do razveze sklenjenega dogovora (točke 17 – 19 obrazložitve) in prenehanja obveznosti strank, tudi toženkine z naslova solidarnega poroštva. Glede na dikcijo točke 5 Sporazuma, ob upoštevanju dejstva, da kreditojemalec oziroma zastavitelja in porok niso pravočasno in v celoti izpolnili nobene v točki 2 Sporazuma dogovorjene anuitete (nasprotno se ni zatrjevalo), in to niti po tem, ko jim je dajalec kredita (tožnica) z listino z dne 25. 9. 2017 dal možnost, da to storijo naknadno (z opozorilom, da bo v nasprotnem primeru Sporazum razvezan) in na ta način Sporazum obdržijo v veljavi, ni prav nobenega dvoma, da je (bil) sklenjen Sporazum v letu 2017 razvezan (104. v zvezi s tretjim odstavkom 105. člena OZ). Nenazadnje, kot to izhaja iz točke 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožnica glede na dikcijo točke 5 Sporazuma (ko je očitno štela, da je sporazum razvezan) začela s postopkom prisilne izterjave na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV 703/04, katerega sestavni del je bila Kreditna pogodba.

11. Zgolj dejstvo, da naj bi toženka kasneje (po tem, ko je bil Sporazum razvezan, saj ne kreditojemalec ne zastavitelja in ne toženka po pozivu z dne 25. 9. 2017 niso v celoti izpolnili do takrat zapadle obveznosti v skupnem znesku 18.986,83EUR) še poravnala del dolga (od 3. 10. 2017 do 1. 6. 2018 naj bi plačala 11.464,00 EUR), po pravilni oceni sodišča prve stopnje (točka 22 obrazložitve) ne vpliva na dejstvo razveze Sporazuma. Obveznost je veljavno izpolnila v skladu s prvim odstavkom 271. člena OZ. Četudi so v zvezi z obveznostjo iz Sporazuma po 25. 9. 2017 še tekla pogajanja, kar potrjuje vsebina elektronskega sporočila z dne 12. 4. 2018, to (še) ne pomeni, da Sporazum glede na njegova jasna določila (točka 5) ni bil razvezan, le do sklenitve morebitnega novega dogovora o odplačevanju dolga ni prišlo. V skladu s tem je sodišče prve stopnje v točki v točki 12 obrazložitve tudi pravilno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče T. Z., ki je (po 25. 9. 2017) sodeloval pri dogovarjanjih s toženko.

12. V tem kontekstu ne drži trditev pritožbe, da obveznost toženke (tudi v primeru razveze Sporazuma) obstoji še naprej in da ni omejena, zato kot porok odgovarja tudi za predčasno zapadlo obveznost glavnega dolžnika. Na obravnavano zadevo namreč zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015 ni mogoče aplicirati. Res je, da sta se sedanji pravdni stranki v točki 3 dogovorili, da toženka odgovarja za celotno terjatev iz točke 2 Sporazuma in da njena obveznost „ugasne“ ob poplačilu celotne terjatve z obrestmi in stroški. Nista pa (za razliko od zadeve VSRS III Ips 81/2004 z dne 9. 12. 2015, ko je takšen dogovor vsebovala kreditna pogodba) za primer razveze Sporazuma (ko sta pogodbeni stranki v skladu s prvim odstavkom 111. členom OZ sicer prosti svojih obveznosti) sklenili dogovora, da v primeru zamude in v posledici odstopnega upravičenja zapade v plačilo celotna obveznost iz Sporazuma. Ker torej Sporazum dogovora o predčasnem poplačilu obveznosti ne vsebuje, toženke kot poroka v primeru njegove razveze ne zavezuje. Glede na takšno dejansko in pravno stanje zadeve sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo 1012. člena OZ, ki določa, da se porok s poroštveno pogodbo nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil zapadlo in veljavno obveznost glavnega dolžnika. Enako velja za pritožbeni očitek nepravilne uporabe drugega odstavka 270. člena OZ. Z razvezo Sporazuma je prenehala obveznost kreditojemalca iz te listine (ne pa tudi njegova obveznost iz Kreditne pogodbe, saj kljub njeni razvezi dogovor o predčasnem poplačilu kredita še vedno učinkuje), z njenim prenehanjem pa je prenehala tudi obveznost poroka (toženke). Iz navedenega izhaja, da je tožnica (žal) neustrezno „utrdila“ svojo terjatev iz Kreditne pogodbe in zahtevku na tej podlagi sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Enako velja za toženko. Slednja v odgovoru na pritožbo ni navedla ničesar takega, kar bi v odločilni meri vplivalo na odločitev sodišča druge stopnje o pritožbi tožnice. Stroški za sestavo odgovora na pritožbo niso bili potrebni (155. člen ZPP).