Jedro

Po ZDen se vrača le tisto premoženje, za katero ta zakon izrecno določa. Terjatev iz državnih obveznic bivše Kraljevine Jugoslavije se ne šteje za premične stvari v smislu ZDen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino zahtevo za denacionalizacijo v obliki odškodnine za zaplenjene vrednostne papirje t.i. vojno škodo (ratna šteta). V obrazložitvi navaja, da zakon o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91) ureja denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na prisilni način na območju Republike Slovenije na podlagi predpisov in na način kot to določa ZDen. Za premoženje v smislu zakona se štejejo premične in nepremične stvari in kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1. odstavek 8. člena). Predmet denacionalizacije tako niso terjatve iz t.i. obligacijskih vrednostnih papirjev med kakršne se uvrščajo tudi vrednostni papirji, za katere predlagateljica uveljavlja odškodnino. Zato ni podlage za uvedbo postopka.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog kršitve ZDen. V obrazložitvi navaja, da zakon v 1. odstavku 8. člena kot premoženje res ne omenja terjatev izkazanih z državnimi obveznicami. Vendar meni, da denarnih terjatev proti državi v zakonu niti ni bilo potrebno posebej omenjati. Pojem premičnega premoženja, ki je nesporno predmet denacionalizacije, zajema tudi denar. Po teoriji civilnega prava sodi denar med premično premoženje. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih v 2. členu govori o premičninah in prav tako ne omenja denarja, čeprav je v teoriji in sodni praksi jasno, da se denar uvršča med premičnine. Kolikor je predmet denacionalizacije tudi denar, ni nobenega dvoma, da so predmet denacionalizacije tudi denarne terjatve izkazane z obligacijskimi vrednostnimi papirji. Kolikor bi hotel zakon o premoženje izvzeti iz denacionalizacije, bi moral to posebej opredeliti. Tožnici so te obveznice "ob zaplembi in kasnejši nacionalizaciji firme ...", bili podržavljene kot kapital firme, ki je po določbi 8. člena zakona predmet denacionalizacije. Zavezanec je država, ki je bila zavezanec za poravnavo terjatev že v času podržavljenja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise. Tožba ni utemeljena.

Po ZDen se vrača tisto premoženje, ki je bilo podržavljeno po predpisih navedenih v 1. odstavku 3. člena zakona ali na način, kot je določeno v 4. in 5. členu. Za premoženje v smislu tega zakona se štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb (1. odstavek 8. člena). V obravnavani zadevi je sporno, ali se za premoženje v smislu zakona štejejo zaplenjene državne obveznice za t.i. vojno škodo ("ratna šteta") bivše Kraljevine SHS. Gre torej za javni vrednostni papir, ki ga je izdala bivša Kraljevina Jugoslavija, s katerim se je slednja kot izdajateljica obveznice zavezala, da bo kupcu oziroma imetniku obveznice tako pridobljena sredstva vrnila v določenem času. Obveznica je tako v bistvu oblika zadolževanja oziroma kreditiranja določenega subjekta, v tem primeru biše Kraljevine Jugoslavije. Glede na opisani značaj obveznice gre torej za terjatev iz obligacijskega vrednostnega papirja, katero ni mogoče šteti za premičnine, ki se vračajo po ZDen. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi v zakonu moralo biti posebej opredeljeno, če bi zakonodajalec hotel takšno premoženje izvzeti iz denacionalizacije. Nasprotno, po ZDen se vrača le tisto podržavljeno premoženje, za katero ta zakon to izrecno določa in ni mogoča širša razlaga zakona, kot to želi tožnica.

V zahtevi za denacionalizacijo je tožnica izrecno navedla, da so ji bile zaplenjene tudi obravnavane obveznice, za katere zahteva, da si ji plača odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada. V tožbi dejansko podlago zahteve dopolnjuje in zatrjuje, da so navedene obveznice "bile podržavljene kot kapital firme ...", katero so tedaj šteli za družinsko firmo, kapital pa je po določbi 8. člena zakona predmet vračanja. Točno je, da se za premoženje v smislu citiranega člena zakona štejejo tudi kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Če je tožnica obravnavane obveznice vložila v firmo ..., je pravice iz njih pridobilo podjetje, tožnica pa je na podlagi tega vložka pridobila lastninsko ali solastnisko pravico nad podjetjem. Zato bi iz tega naslova lahko zahtevala le vrnitev premoženja podjetja oziroma svoj kapitalski delež, ne more pa zahtevati na tej podlagi tistega, kar je eventuelno vložila v podjetje, to je konkretno odškodnino za obveznice za t.i. vojno škodo.

Uveljavljani tožbeni razlog kršitve materialnega zakona torej ni podan. Sodišče je zato neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.