Jedro

Glede na to, da je zavrnitev predaje, določena v drugem pododstavku 3. člena Uredbe Dublin III, omejena z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, navedbe, ki se nanašajo na druge postopke in ne azilne, očitno ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

**K I. točki izreka** _O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s 4. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Italijanski republiki, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU1 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), odgovorna država članica za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da tožnikova istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena, ker ob podaji prošnje za mednarodno zaščito dne 16. 3. 2022 (v nadaljevanju prošnja) ni predložil nobenega identifikacijskega dokumenta s fotografijo. Tožnik je bil nastanjen v izpostavo azilnega doma v Ljubljani. Toženka je ugotovila, da je bil tožnik vnesen v centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito 13. 5. 2019 s strani Švicarske konfederacije, 18. 9. 2019 s strani Zvezne republike Nemčije ter 8. 8. 2021 s strani Republike Avstrije. Toženka je ugotovila tudi, da je imel tožnik dovoljenje za prebivanje, izdano s strani Italijanske republike z veljavnostjo do 16. 10. 2020. Iz obrazložitve izhaja, da je pristojni organ 1. 6. 2022 odgovoril, da je Italijanska Republika skladno s 4. točko 12. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Toženka je povzela tožnikovo izjavo iz osebnega razgovora, da je bil v Italijanski republiki približno sedem mogoče osem let, ves ta čas tudi delal in da bistvenih problemov tam ni imel, da pa so bile težave s papirji glede statusa oziroma podaljšanja bivanja. Tožnik je še povedal, da so pogoji bili slabi, saj v času korone v Italijanski republiki ni bilo dela, dovoljenje za bivanje mu je poteklo, zaradi korone je bilo vse zaprto, zato ni mogel podaljšati dokumentov. V zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, je tožnik povedal, da je izgubil upanje, da se je naveličal Italijanov in njihovih postopkov, zato bi odšel v katerokoli državo samo, da bi si uredil status in živel legalno. Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da se želi vsaj enkrat vrniti v Arabsko republiko Egipt in srečati z družino, ki je ni videl že deset let. V Italijanski republiki so se, kot je povedal, dogajale stvari, o katerih ne more govoriti, če bi jih omenil, bi lahko imel probleme in mogoče bi ga celo zaprli. V primeru, da bo predan italijanski policiji po kopnem ali z letalom, bo imel po njegovem mnenju velike probleme. Toženka še povzame, da tožnik v Italijanski republiki nima dokumentov niti statusa.

4. Toženka je ugotovila, da tožnik ni izrazil niti enega dejstva, ki bi potrdilo najmanjšo možnost, da bi bil v primeru vrnitve v odgovorno državo članico ogrožen ali bi z njim poniževalno ravnali. Toženka je izpostavila, da tožnik po lastni izjavi v Italijanski republiki ni bil ogrožen in bi imel v primeru predaje, v Italijanski republiki urejeno bivanje na podlagi italijanske zakonodaje. Toženka je poudarila, da primarni namen mednarodne zaščite ni zagotavljanje dela. Toženka je ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v Italijansko republiko ne bo podrvžen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

5. Na podlagi tožnikovih izjav se je toženka odločila, da ne bo prevzela pristojnosti za obravnavo tožnikove prošnje. Pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje je potrdila Italijanska republika, za katero ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato je prošnjo zavrgla in odločila, da prošnje nebo obravnavala in odločila, da je odgovorna država članica za obravnavo prošnje Italijanska republika.

_Tožnikove navedbe_

6. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (va nadaljevanju ZUS-1). Ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka in sicer: da je v Italijanski republiki živel približno sedem mogoče osem let; da je tam tudi delal; da je imel težave glede statusa podaljševanja bivanja; da se v Egipt ne more več vrniti; da so v času korone bili slabi pogoji in da zato dela ni bilo; da si zaradi korone, ker uradi niso delovali, ni mogel podaljšati dovoljenja za bivanja. Tožnik poudarja, da ni bil seznanjen, da za čas trajanja postopka iz države ne sme oditi niti s tem, kaj ga bo zaradi odhoda iz Italijanske republike čakalo.

7. Tožnik ponavlja, da v Italijanski republiki obstajajo tudi sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, zaradi česar je tožnik popolnoma izgubil upanje. Ponavlja, da so se mu v Italijanski republiki dogajale stvari, o katerih ne more govoriti, saj bi si s tem nakopal težave, mogoče bi ga celo zaprli, kar po njegovem mnenju kaže na to, da bi z vrnitvijo v Italijansko republiko lahko bil ogrožen ali da bi z njim ravnali poniževalno. Na sistemske pomanjkljivosti po tožnikovih navedbah kaže tudi to, da si tožnik zaradi epidemije ni mogel podaljšati dokumentov. Če bi ga policija legitimirala in našla brez dokumentov, bi ga zaprli ali vrnili v izvorno državo. Tožnik meni, da je Slovenija z lastno zakonodajo določila višje standarde od tistih, določenih z Uredbo Dublin III, kar bi morala toženka vsekakor upoštevati in ne le strogo pravil Uredbe Dublin III.

8. Toženki očita, da ni izrecno ocenila, kako bo tožnik obravnavan v Italijanski republiki, ali mu lahko grozi kakšna izmed kršitev njegovih temeljnih pravic. Meni, da je toženka stanje ocenila le pavšalno. Tožnik izpostavlja, da obstaja možnost, da bo podvržen poniževalnemu ravnanju predvsem tudi iz razloga, ker bo vrnjen v Italijansko republiko, kjer je bilo že jasno izraženo, da ni zaželen in da naj zato gre drugam. Tožnik še ugovarja, da toženka ni presojala niti ugotavljala, kakšne pravice in sprejemne razmere so za prosilce za azil v Italijanski republiki zagotovljene v praksi, zato meni, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, dejansko stanje pa je ostalo po njegovem mnenju nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

_Navedbe toženke_

9. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

10. Toženka izpostavlja, da se je do navedb iz osebnega razgovora opredelila v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da tožnik v Italijanski republiki nikoli ni zaprosil za status mednarodne zaščite, saj je vstopil na podlagi vizuma in si kasneje uredil dovoljenje za prebivanje. Izpostavi, da je iz odgovora na zahtevek za sprejem s strani Italijanske republike razvidno, da tam tožnik nikoli ni zaprosil za mednarodno zaščito in da je Italijanska republika potrdila, da je odgovorna država za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III. Izpostavi še, da se je tožnik v postopkih predstavljal z različnimi identitetami celo kot A. A., roj. ... in državljan Helenske republike. Zato toženka kot neutemeljene zavrača tožnikove navedbe, da v Italiji obstajajo tudi sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom, ker tožnik v Italiji nikoli ni imel statusa prosilca in nima izkušenj z azilnim sistemom v tej državi. Ponavlja, da tožnik ni navedel niti ene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Italijanski republiki, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti predan v odgovorno državo članico in bi bil podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Toženka še izpostavlja, da tožnik o stvareh, ki naj bi se mu dogajale v Italijanski republiki sploh ni želel govoriti in jih konkretizirati, zato se toženka do njih ne more opredeliti.

11. Toženka izpostavlja, da so v celotnem evropskem prostoru veljali ukrepi za zajezitev pandemije, da pa je bilo delovanje uradov povsod zagotovljeno. Izpostavlja, da je iz podatkov centralne baze EURODAC razvidno, da se tožnik v času pandemije sploh ni nahajal v Italiji oziroma si ni skušal podaljšati dovoljenja za prebivanje, ki je veljalo do 16. 11. 2021. 12. Toženka meni, da je tožnik, glede na dejstvo, da je zaprosil za mednarodno zaščito v Švicarski konfederaciji, Zvezni republiki Nemčiji in Republiki Avstriji, zelo dobro seznanjen s pravicami in dolžnostmi prosilcev za mednarodno zaščito in torej tudi z dejstvom, da v času trajanja postopkov mednarodne zaščite, ne more prosto prehajati mej med državami članicami Evropske unije.

13. Toženka še izpostavlja in se sklicuje na vse sodbe naslovnega sodišča, izdane v zadnjem obdobju v dublinskih postopkih v zvezi z Italijansko republiko, v katerih je tudi sodišče ugotovilo, da ni poznano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italijanski republiki, v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Izpostavlja, da tudi noben drug evropski organ v zadnjem času ni obravnaval Italijanske republike v zvezi s sistemski pomanjkljivostmi in nevarnostmi človeškega ali ponižujočega ravnanja niti tega ne potrjuje nobena novejša sodba Evropskega sodišča za človekove pravice. V zvezi s strani tožnika izpostavljeno kršitvijo 3. člena EKČP pa toženka izpostavlja, da je preučila vse razpoložljive vire in ugotovila, da sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Italijanski republiki niso dokazani niti obravnavani v zadnjem času. Izpostavlja, da noben evropski organ ni sprejel ukrepov v zvezi z izvajanjem dublinskih transferjev v Italijansko republiko.

14. Toženka še poudarja, da je tožnik po legalnem vstopu v Italijansko republiko na podlagi vizuma, v Italijanski republiki več let prebival na podlagi dovoljenja za prebivanje, zato nosi največjo težo in odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italijanska republika, ki je svojo odgovornost tudi potrdila.

_O sodni presoji_

15. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A2, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-814/2022. Sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 258. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ni zaslišalo tožnika, ker se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje.

Tožba ni utemeljena.

16. Toženka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje Italijanska Republika in je zato sklep toženke, da tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, zakonit. Sodišče se z razlogi toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

17. Sodišče uvodoma še ugotavlja, da so navedbe obeh strank v bistvenem ponovitve njunih navedb iz upravnega postopka, do katerih se je prav tako že opredelila toženka v izpodbijanem sklepu in se sodišče tudi pri tem sklicuje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na razloge izpodbijanega sklepa.

18. Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljanov tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vložijo na ozemlju katerekoli izmed članic tudi na meji ali na tranzitnem območju (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III). Prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III Uredbe Dublin III. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III (4. alineja 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1)). Kadar prosilec poseduje veljaven dokument za prebivanje, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je dokument izdala (prvi odstavek 12. člena Uredbe Dublin III). Kadar prosilec poseduje samo enega ali več dokumentov za prebivanje, ki so potekli manj kot dve leti pred tem, ali enega ali več vizumov, ki so potekli manj kot šest mesecev pred tem in ki so mu dejansko omogočili vstop na ozemlje države članice, se za čas, ko prosilec ne zapusti ozemlje države članice uporabljajo odstavki 1., 2. in 3. (četrti odstavek 12. člena Uredbe Dublin III).

19. Ni sporno, da je imel tožnik dovoljenje za prebivanje, izdano s strani Italijanske republike, z veljavnostjo do 16. 10. 2020 niti ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo v Republiki Sloveniji 16. 3. 2022 niti, da je obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito 1. 6. 2022 prevzela Italijanska Republika, na podlagi četrtega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III v zvezi s prvim odstavkom 12. člena Uredbe Dublin III.

20. Tožnik v bistvenem izpodbija sklep s ponavljanjem svojih navedb o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Drugi pododstavek 3. člena Uredbe Dublin III namreč določa, da v primeru, kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, lahko prošnjo obravnava tudi druga država članica. Toženka je tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da za Italijansko republiko, ta domneva, ni izkazana.

21. S strani tožnika neprerekana in zato na podlagi določbe 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 priznana, je namreč trditev toženke, da tožnik v Italijanski republiki nikoli ni imel statusa prosilca in zato nima izkušenj z azilnim sistemom v tej državi.

22. Pravilna je tudi ugotovitev toženke, da tožnik ni navedel niti ene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v Italijanski republiki, zaradi katerih v dublinskem postopku ne bi mogel biti predan v odgovorno državo članico.

23. Tožnik ponavlja svoje navedbe iz upravnega postopka in utemeljuje sistemske nepravilnosti s tem, da so se mu v Italijanski republiki dogajale stvari, o katerih ne more govoriti, saj bi si s tem nakopal težave, mogoče bi ga celo zaprli, kar po njegovem mnenju kaže na to, da bi z vrnitvijo v Italijansko republiko lahko bil ogrožen ali da bi z njim ravnali poniževalno ter, da na sistemske pomanjkljivosti kaže tudi to, da si zaradi epidemije ni mogel podaljšati dokumentov. Navaja, da bi ga zaprli ali vrnili v izvorno državo, če bi ga policija legitimirala in našla brez dokumentov. Glede na nesporno dejstvo, da tožnik ni bil v azilnem postopku v Italijanski republiki, se očitki o nepravilnostih v postopkih, ki naj bi jih bil tožnik deležen, ne nanašajo na azilni postopek, ampak na druge postopke. Tudi če bi se nanašali na azilne postopke, pa so po oceni sodišča to očitki preveč splošni, nekonkretizirani in ne dokazujejo sistemskih nepravilnosti v odgovorni državi. Glede na to, da je zavrnitev predaje, določena v drugem pododstavku 3. člena Uredbe Dublin III, omejena z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, navedbe, ki se nanašajo na druge postopke in ne azilne, očitno ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče ugotavlja, da tožnik drugih trditev, ki naj bi dokazovale obstoj pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Italijanski republiki, niti ni navedel. 24. Sodišče še poudarja, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 že sprejelo stališče, da je domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, izpodbojna, in da je v takih primerih pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici. Če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo. Toženka je v izpodbijanem sklepu to oceno tveganja naredila in ugotovila, da tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 4. členu Listine, ni podano. Te ocene, kot je razvidno iz izpodbijanega sklepa pa ni naredila le na podlagi dejstva, da je Italijanska republika država članica Evropske unije, ampak s celostno oceno, v kateri je upoštevala vse predložene dokaze, jih ovrednotila in tudi s sklicevanjem na prakso ESČP in neprerekano navedbo, da noben evropski organ ni ugotovil sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih v Italijanski republiki, ugotovila, da je za tožnika v Italijanski republiki v postopku mednarodne zaščite izključena nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Toženka je ugotovila, da tožnik s predajo Italijansko republiko ne bo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic niti sistemskim pomanjkljivostim v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italijanske republike, ki je odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

25. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep toženke, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, saj bo predan Italijanski republiki, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

26. Tožnik svojo zahtevo, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži, utemeljuje s tem, da bi bil v primeru izvršitve sklepa pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, tožnik lahko izročen Italijanski republiki in tam izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Tožnik meni, da bi v tem primeru vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu morebiti uspel. Navaja še, da v primeru izvršitve sklepa pred odločitvijo, ne bi več izkazoval pravnega interesa, ker se ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, kar bi za tožnika pomenilo kršitev pravice iz 23., 25. člena Ustave RS in bi mu nastala nepopravljiva škoda.

Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

27. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje njeno izdajo. Na njej je torej tako trditveno kot dokazno breme. Težko popravljiva škoda se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhajajo stališča, da gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

28. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje v bistvenem s tem, da bi bil v primeru predaje Italijanski republiki še pred pravnomočnostjo odločitve, izpostavljen nevarnostim ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP. Zgolj z navedbo o tem, da bi mu tako nastala nepopravljiva škoda, škoda ni izkazana, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Obstoj sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu Italijanske republike in nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP, ki naj bi tožniku škodo povzročilo, pa je sodišče presojalo pri odločanju o tožbenem zahtevku in odločilo, da ta tožbeni očitek ni utemeljen. Sodišče še pripominja, da Uredba Dublin III v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma, ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

29. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zato, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, zavrnilo zahtevo za izdajo začasno odredbe.

1 Uredba (EU) 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).