Jedro

Ker Zakon o trgu vrednostnih papirjev določa pogoje za predčasno razrešitev člana strokovnega sveta, Zakon o javnih agencijah pa zahteva za predčasno razrešitev izdajo upravne odločbe, bi obrazložitev akta, s katerim je izvedena tožnikova predčasna razrešitev, morala vsebovati tudi opis izvedenega postopka in navedbo oziroma obrazložitev zakonskega razloga za predčasno razrešitev.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Vlade Republike Slovenije z dne 4.7.2002, v delu, ki se nanaša na razrešitev dr. E.P. dolžnosti člana strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev.

Obrazložitev

Tožena stranka je s sklepom z dne 4.7.2002, med drugim, tudi tožnika razrešila dolžnosti člana strokovnega sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju agencija) in namesto njega imenovala drugo osebo. Svojo odločitev je oprla na 296. člen Zakona o trgu vrednostnih papirjev (Uradni list RS, št. 56/99 in 52/2002, v nadaljevanju ZTVP) in 6. odstavek 21. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 4/93, 71/94, 23/96, 47/97, 23/99, 119/2000 in 30/2001). Tožena stranka je v predmetni zadevi odločila na predlog, ki ga je dal minister za finance z dopisom z dne 26.6.2002. Tožnik je dne 29.7.2002 vložil tožbo proti izpodbijanemu sklepu. V tožbi navaja, da je za razrešitev izvedel dne 10.7.2002, ko mu je uslužbenec agencije po telefonu sporočil, naj se seje, sklicane za ta dan, ne udeleži. Šele na pisno zahtevo z dne 13.7.2002 je dne 19.7.2002 prejel izpodbijani sklep. Zatrjuje, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka, ker svoje odločitve ni obrazložila, niti ni navedla pravnega pouka. Zmotno je uporabila materialno pravo, saj 289. člen ZTVP taksativno našteva razloge, zaradi katerih je lahko član strokovnega sveta agencije predčasno razrešen. V njegovem primeru pa ni podan nobeden izmed taksativno določenih razlogov za predčasno razrešitev. Izpodbijani sklep je v nasprotju z načeli, po katerih je nadzor nad delovanjem finančnega sistema neodvisen od izvršilne oblasti. Predlaga, da sodišče ugodi njegovi tožbi in odpravi izpodbijani sklep ter toženi stranki naloži, da mu povrne stroške upravnega spora.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na tožbo nista odgovorila. Na drugi poziv sodišča z dne 29.10.2002 je tožena stranka poslala spise.

Tožba je utemeljena.

Agencija je oseba javnega prava, njene pristojnosti in organizacijo ureja ZTVP. Po določbah 50. člena Zakona o javnih agencijah (Uradni list RS, št. 52/2002, v nadaljevanju ZJA), ki je začel veljati 29.6.2002, se glede njene organizacije poleg določb ZTVP uporabljajo tudi nekatere določbe ZJA. Strokovni svet je organ agencije (294. člen ZTVP), ki ga sestavljajo predsednik in osem članov (295. člen ZTVP). Člana strokovnega sveta imenuje in razrešuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za finance (1. odstavek 296. člena ZTVP). Mandat člana strokovnega sveta traja pet let (2. odstavek 296. člena ZTVP). Član strokovnega sveta se sme predčasno razrešiti: če to sam zahteva; če je pravnomočno nepogojno obsojen na kazen zapora več kot treh mesecev; zaradi trajne izgube delovne zmožnosti za opravljanje funkcije; če krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov iz 303. člena ZTVP; če krši prepoved uporabe notranjih informacij iz 276. člena ZTVP oziroma prepovedi iz 2. odstavka 297. člena ZTVP (298. člen ZTVP). Po deseti alinei 1. odstavka 50. člena ZJA se za postopek predčasne razrešitve uporablja tudi prvi stavek prvega odstavka 24. člena ZJA, po katerem se član strokovnega sveta predčasno razreši z upravno odločbo. Po dvanajsti alinei 1. odstavka 50. člena ZJA zoper odločbo o razrešitvi člana strokovnega sveta ni pritožbe, je pa dovoljen upravni spor.

Izrek izpodbijanega sklepa ne določa trenutka začetka učinkovanja razrešitve. Zato je šteti, da začne razrešitev učinkovati s sprejemom, to je dne 4.7.2002. Po presoji sodišča je z izpodbijanim sklepom tožena stranka predčasno razrešila tožnika dolžnosti člana strokovnega sveta agencije. V spisih sta dve odločbi o imenovanju tožnika za člana strokovnega sveta agencije. Z odločbo z dne 18.4.1996, je bil tožnik imenovan namesto in za čas mandata predčasno razrešenega člana strokovnega sveta mag. A.R., ministra za delo, družino in socialne zadeve. Kot član strokovnega sveta agencije za obdobje petih let, torej za celotno mandatno obdobje po ZTVP, pa je bil imenovan z odločbo z dne 23.9.1999. Glede na slednje imenovanje, je bila z izpodbijanim sklepom izvedena predčasna razrešitev, saj je razrešitev bila sprejeta dne 4.7.2002, kar je pred potekom petih let od dne 23.9.1999, ko je bilo izvedeno imenovanje.

Razrešitev oziroma v obravnavanem primeru predčasna razrešitev člana strokovnega sveta agencije je javnopravno upravičenje, za katerega presojo je na prvi stopnji pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije v upravnem sporu po 2. točki 1. odstavka 10. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da ta ni izdan v skladu z določbo 1. stavka 1. odstavka 24. člena ZJA, po kateri se o predčasni razrešitvi odloči z upravno odločbo. Izpodbijani sklep ni izdan kot upravna odločba in nima vseh sestavnih delov, ki jih za upravno odločbo določa 3. odstavek 210. člena Zakona o upravnem postopku (ZUP). Nima obrazložitve (214. člen ZUP) niti pouka o pravnem sredstvu (215. člen ZUP).

Ker ZTVP taksativno določa pogoje za predčasno razrešitev člana strokovnega sveta, ZJA pa za predčasno razrešitev zahteva izdajo upravne odločbe, bi obrazložitev akta, s katerim je izvedena tožnikova predčasna razrešitev, morala vsebovati tudi opis izvedenega postopka in navedbo oziroma obrazložitev zakonskega razloga za predčasno razrešitev. Samo na tak način se zagotavlja ustavna pravica do zakonitega postopka, posledično pa tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva. Ker izpodbijani sklep sploh nima obrazložitve o odločilnih dejstvih in okoliščinah, ki so bile relevantne za odločitev, je sodišče presodilo, da je glede zakonskih razlogov za predčasno razrešitev tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti.

Ker je v obravnavanem upravnem sporu sodišče odločilo le o zakonitosti izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na tožnikovo razrešitev, ni odločilo o stroških postopka, ker po ZUS za takšno odločanje ni pogojev. Po 3. odstavku 23. člena ZUS namreč vsaka stranka trpi svoje stroške, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti upravnega akta.

Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na tožnikovo razrešitev, odpravilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, v zvezi z 2. točko 1. odstavka 25. člena ZUS.