Jedro

Odločitev o začasni odredbi je vezana na odločitev o glavni stvari, zato se stroški postopka pridržijo za končno odločbo.

Ker je tožena stranka med upravnim sporom odpravila negativno odločbo in ugodila vlogi tožeče stranke, ta nima več pravnega interesa za pritožbo zoper zavrnjeno začasno odredbo, v kateri je postavila isti zahtevek, kot mu je tožena stranka z novo odločbo ugodila.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče odločilo o podaljšanju veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 20. 12. 2010 do 25. 5. 2016. Tožeča stranka je zahtevo vložila istočasno s tožbo, s katero je zahtevala odpravo odločbe tožene stranke, št. 38113-63/2014-2 z dne 1. 7. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila predlog tožeče stranke z dne 1. 4. 2014 za podaljšanje veljavnosti odločbe do 25. 5. 2016. 2. Sodišče prve stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni izkazala izpolnjevanja predpisanih pogojev (32. člen ZUS-1) za izdajo zahtevane začasne odredbe.

3. Tožeča stranka je v pritožbi uveljavljala pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zaznamuje stroške postopka.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka nima več pravnega interesa za pritožbo v upravnem sporu in to iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve.

7. V obravnavanem upravnem sporu je tožeča stranka z izpodbojno tožbo, vloženo dne 1. 8. 2014, zahtevala odpravo odločbo tožene stranke z dne 1. 7. 2014 in predlagala, da sodišče s sodbo samo odloči o podaljšanju veljavnosti odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc z dne 20. 12. 2010, tako da čas veljavnosti odločbe podaljša do 25. 5. 2016. Predlagala je tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, in sicer, naj sodišče odloči o podaljšanju veljavnosti odločbe najdlje do 25. 5. 2016. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo zavrnilo.

8. Dne 28. 9. 2014 je pritožbeno sodišče prejelo od sodišča prve stopnje vlogo tožene stranke s prilogami. Iz predloženega je razvidno, da je tožena stranka med upravnim sporom 8. 9. 2014 izdala odločbo, s katero je odpravila svojo odločbo z dne 1. 7. 2014 in z novo odločbo ugodila vlogi tožene stranke z dne 1. 4. 2014, ter veljavnost odločbe podaljšala do 25. 5. 2016. 9. Takšna odločitev ima pravne posledice tudi na odločitev o začasni odredbi, ki je v upravnem sporu vezana na glavno odločbo. Sodišče mora v upravnem sporu ves čas postopka, po uradni dolžnosti paziti na pravni interes strank, kar je ena izmed procesnih predpostavk. To velja tudi pri odločanju o začasni odredbi. Ta interes mora obstajati tudi ves čas pritožbenega postopka, saj na podlagi določbe prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Kadar tega upravnega akta, na katerega je vezana začasna odredba, ni več, preneha tudi pravna korist in pravovarstvena potreba za odločanje o začasni odredbi v upravnem sporu. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo za pritožbo namreč izkazuje le stranka, ki zatrjuje in izkaže, da bi ugoditev pritožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. 10. Ker je bila odločba, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu, odpravljena, z novo odločbo pa je tožeča stranka pridobila pravico do uporabe radijskih frekvenc do 25. 5. 2016, torej je doseženo tisto, za kar si je tožeča stranka prizadevala doseči s predlagano začasno odredbo, po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe, ne izkazuje. Pravno korist, ki jo je tožeča stranka zasledovala z zahtevano začasno odredbo je namreč že dosegla z izrekom nove odločbe, ki je dokončna.

11. Ker tožeča stranka ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo, je Vrhovno sodišče njeno pritožbo zavrglo na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se v tej zadevi primerno uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1. 12. Ker postopek v upravnem sporu še ni končan, je odločitev o stroških v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržana do končne odločitve v upravnem sporu.