Jedro

Če stranka za osebno delovno dovoljenje ni zaprosila v roku, določenem iz 3. odstavka 23. člena ZZT, ni izpolnila zakonskega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Republiški zavod za zaposlovanje - Območna enota je kot organ prve stopnje z odločbo z dne 31.5.1993 zavrnil tožnikovo prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja po 23. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT, Uradni list RS, št. 33/92). Na tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je tožena stranka z izpodbijano odločbo s 1. točko izreka odpravila odločbo organa prve stopnje, z 2. točko tožnikovo pritožbo zavrnila, s 3. točko tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja zavrgla in s 4. točko tožnikov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgla. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja šele 25.2.1993. Rok za vložitev prošenj po 23. členu navedenega zakona pa je iztekel 15.10.1992, to je 90 dni po uveljavitvi zakona. ZZT je daljši rok za vložitev prošenj določil samo za osebe, ki so vložile prošnjo za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in jim je bila izdana negativna odločba. Vendar tožena stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za tak primer. Tožena stranka nadalje navaja, da je rok, določen v 23. členu materialni prekluzivni rok, kar pomeni, da z njegovim potekom preneha obstajati eden od pogojev za pridobitev pravice do osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu zakona. Ker v tožnikovem primeru zaradi zamude roka za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja ni bilo več pogojev za uvedbo postopka, ugotavlja tožena stranka, bi moral prvostopni organ zahtevek zavreči po 2. odstavku 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne pa o zadevi odločiti, s čimer je napačno uporabil procesni predpis. Zato je na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP prvostopno odločbo odpravila, pritožbo zavrnila, tožnikovo zahtevo za izdajo osebnega dovoljenja pa po 2. odstavku 125. člena ZUP zavrgla. Zavrgla je tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje z obrazložitvijo, da inštitut vrnitve v prenjše stanje odpravlja posledice zamude procesnega roka, ne pa materialnega roka.

Tožnik v tožbi navaja, da je zmotno stališče tožene stranke, da je 90 dnevni rok, določen v 3. odstavku 23. člena ZZT materialni prekluzivni rok, ker ga niti ta zakon niti katerikoli drugi materialni predpis kot takega ne določajo. Odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pa tudi ni sprejemljiva, saj je po pritožbi odpravila prvostopno odločbo in zavrnila isto pritožbo, zahtevek za izdajo osebnega dovoljenja pa zavrgla. Zavrgla je tudi predlog za vrnitev v prejšnje stanje, čeprav je utemeljen, saj se tožnik zaradi nepremagljivih ovir, na katere ni mogel vplivati (izzvane z vojnim stanjem na območju Republike BIH) ni mogel zglasiti v svojem podjetju, niti ni vedel, da je sprejet ZZT, s katerim je določena obveznost vložitve zahteve za izdajo stalnega delovnega dovoljenja. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila in tudi ni poslala spisov.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik zamudil rok za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, določen v 3. odstavku 23. člena ZZT, ker je prošnjo vložil po 15.10.1992, torej po poteku 90 dnevnega roka. Ob takem nespornem dejanskem stanju je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita. Rok iz 3. odstavka 23. člena ZZT je namreč materialni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati, zamude takega roka pa tudi ni mogoče popraviti z inštitutom vrnitve v prejšnje stanje, saj ne gre za procesni rok. S potekom navedenega roka je tožnik izgubil pravico do osebnega delovnega dovoljenja pod pogoji, določenimi v 23. členu ZZT. Zato tožena stranka ni ravnala v nasprotju z navedeno določbo, če je tožnikovo zahtevo za izdajo osebnega dovoljenja na podlagi 23. člena ZZT, sklicujoč se na 2. odstavek 125. člena ZUP zavrgla. Enako velja tudi za predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj ne gre za zamudo kakšnega dejanja stranke v postopku, ki bi ga lahko iz opravičljivih razlogov sanirala, temveč za zakonski pogoj za uvedbo postopka.

Tožnik v tožbi sicer opozarja tudi na nejasen izrek izpodbijane odločbe, ker tožena stranka zavrača pritožbo zoper odločbo prve stopnje, ki jo sama odpravlja, vendar samo zaradi tega tožnik ne more uspeti v tem upravnem sporu, ker je bistvo odločitve v 3. točki izreka te odločbe.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).