Jedro

Pri presoji zahteve za znižanje zavarovalne osnove bi moral toženec ugotoviti, ali je tožnik pri poslovnih partnerjih lahko vplival na obseg naročil, ali je šlo za dejansko bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, ali odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in ali bi plačevanje prispevkov ogrozilo tožnikovo nadaljnje poslovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločbi toženca št. ... z dne 9. 9. 2009 in št. ... z dne 30. 6. 2009 odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje ter mu naložilo, da je dolžan nov upravni akt izdati v roku 30 dni.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da izpodbijani odločbi temeljita na sklepu o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izdanem na podlagi 266. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Sklicuje se na 1. člen citiranega sklepa ter 15. in 16. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in poudarja, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati, dolgoročno in če zavarovanec ne opravlja ene izmed dejavnosti iz uredbe komisije ob uporabi 87. in 88. člena pogodbe ES. Nadalje citira 6. člen ter 7. člen sklepa in poudarja, da v splošnem znižanj zavarovalnih osnov ZPIZ-1 ne dovoljuje, temveč le v izjemnih primerih. Prispevki se v tekočem letu plačujejo od zavarovalne osnove, določene na podlagi poslovnega rezultata zavarovanca v preteklem ali celo predpreteklem letu, kar pomeni, da zavarovalna osnova tekočega leta, kolikor gre za večja medletna nihanja v poslovnem rezultatu zavarovanca, ni usklajena s poslovnim rezultatom v tekočem letu. To pomeni, da višina zavarovalne osnove sledi konjukturnemu nihanju v uspešnosti poslovanja zavarovanca z zamikom, z vidika daljšega časovnega obdobja pa je povprečna zavarovalna osnova tega obdobja vedno določena v odvisnosti od povprečnega poslovnega rezultata v tem obdobju. Če zavezanec oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in bi plačevanje prispevkov od osnove, v katero je razvrščen na podlagi dobička iz preteklega leta, ogrozilo njegovo nadaljnje poslovanje, lahko v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 zahteva znižanje zavarovalne osnove, vendar največ do zneska 60 % poprečne plače. Tožnik je predložil ustrezno dokumentacijo, na podlagi katere je toženec ob dodatnih poizvedovanjih ugotovil, da je poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnika posledica prekinitve naročil s strani kupca podjetja T. d.o.o., pri čemer iz sodnega registra nedvomno izhaja, da je tožnik solastnik navedenega podjetja. V tekočem obdobju je tožnik izkazoval izgubo in dolgoročna ocena za leto 2009, ki je bila predložena k zahtevku za znižanje zavarovalne osnove, prav tako izkazuje poslovanje z izgubo, vendar le v višini 420,00 EUR. To pa pomeni, da odhodki tožnika dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove, zaradi česar tudi pogoji za znižanje zavarovalne osnove iz 6. in 7. člena sklepa niso izpolnjeni.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje odločbi toženca št. ... z dne 9. 9. 2009 in št. ... z dne 30. 6. 2009, sporno pa je, ali so izpolnjeni pogoji za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ter Sklep o kriterijih in merilih za znižanje prispevka za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 58/2002, v nadaljevanju sklep).

Po 6. odstavku 209. člena ZPIZ-1 lahko zavarovanec, če oceni, da zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in bi plačevanje prispevkov od osnove iz 2. odstavka 209. člena, ogrozilo njegovo nadaljnje poslovanje, zahteva znižanje zavarovalne osnove, vendar največ do zneska najnižje pokojninske osnove iz 48. člena ZPIZ-1, povečane z davki in prispevki iz 3. odstavka 47. člena tega zakona.

V sklepu, izdanem na podlagi 266. člena ZPIZ-1, je v 2. členu določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Pri tem glede na določbo 6. člena sklepa predstavljajo ogroženost nadaljnjega poslovanja takšni odhodki, ki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove.

Na tej pravni podlagi je v okviru kriterijev določenih v citiranih določbah, vključno na podlagi določbe 3. člena sklepa (1. alineja), potrebno razčistiti, ali je tožnik pri poslovnih partnerjih lahko vplival na obseg naročil, še zlasti pri konkretnem podjetju, pri katerem naj bi po njegovih trditvah imel bistven obseg poslovanja v preteklem letu in ali je šlo pri tožniku za dejansko bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida dolgoročno in ni šlo zgolj za oceno poslovanja, po kateri je tožnik res izkazal le 420,00 EUR izgube. Ocenjeni prihodki za leto 2009 so bili 17.620,00 EUR, medtem ko naj bi bili po tožnikovih navedbah, dejanski prilivi na TRR samo 4.507,54 EUR. Nadalje je potrebno ugotoviti, ali odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in ali bi plačevanje prispevkov od osnove iz 1. odstavka 209. člena ZPIZ-1 ogrozilo zavarovančevo oziroma tožnikovo nadaljnje poslovanje.

Ker relevantnih dejstev v tej smeri toženec še ni ugotavljal, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 3. alineje 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) izpodbijani odločbi odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča dejansko stanje še ni bilo dovolj raziskano in ugotovljeno, ali je utemeljena tožnikova zahteva za znižanje zavarovalne osnove ali ne.

Ker so pritožbeni razlogi neutemeljeni, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.