Jedro

Pri obsojencu so nastopile takšne okoliščine, ki kažejo, da mu je sedaj mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil in tudi, da ni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj.

Treba je poudariti, da tudi opravljanje dela v splošno korist v konkretnem primeru predstavlja sankcioniranje storjenih kaznivih dejanj, ki se glede na okoliščine konkretnega primera pokaže za koristno, in sicer tako za obsojenca kot tudi za družbo.

Izrek

Pritožbama obsojenega A. A. in njegovih zagovornikov se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Kazen 2 (dveh) let zapora, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 54651/2018 z dne 3. 3. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 54651/2018 z dne 26. 1. 2024, se na podlagi osmega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izvrši tako, da obsojenec v obdobju 2 (dveh) let od izvršljivosti tega sklepa opravi delo v splošno korist, brez nadomestila, pri čemer se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist. Obsojencu se v izrečeno kazen zapora po prvem odstavku 56. člena KZ-1 všteje čas pridržanja in pripora od 27. 11. 2018 do 27. 2. 2019, in sicer tako, da vsak dan odvzema prostosti predstavlja 2 uri dela v splošno korist. Pri tem se v skladu z desetim odstavkom 86. člena KZ-1 za čas opravljanja dela v splošno korist določi varstveno nadzorstvo, v okviru katerega bo Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Maribor nadzirala izvrševanje dela v splošno korist. Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca vodi in nadzoruje Probacijska enota Maribor. Pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcije se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegova nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti.

Dogovor o začetku opravljanja dela v splošno korist, ki ga sklenejo obsojenec, izvajalec sankcije in Probacijska enota Maribor, se šteje kot poziv za nastop kazni.

Probacijska enota Maribor obvesti sodišče prve stopnje, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (enajsti odstavek 86. člena KZ-1)."

Obrazložitev

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 54651/2018 z dne 3. 3. 2023 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 54651/2018 z dne 26. 1. 2024, ki je postala pravnomočna 26. 2. 2024, je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve treh kaznivih dejanj nedovoljenega sprejemanja daril iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 241. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pomoči pri kaznivem dejanju nedovoljenega sprejemanja daril iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 241. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, izrečena pa mu je bila enotna kazen dve leti zapora in stranska denarna kazen 300 dnevnih zneskov po 60,00 EUR, kar skupaj znaša 18.000,00 EUR. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je bil obsojencu v izrečeno glavno kazen vštet čas pridržanja in pripora od 27. 11. 2018 do 27. 2. 2019. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. 3. Zoper sklep sta se pritožila obsojenec in njegovi zagovorniki. Zagovorniki so se pritožili zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 373. členu ZKP, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni na način, da predlogu obsojenca za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Obsojenec pa je vložil laično pritožbo brez izrecne navedbe izpodbojnih razlogov, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer končnega predloga višjemu sodišču ni podal. 4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Izmed vseh uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov zagovorniki v nadaljevanju konkretizirajo zgolj pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Neobrazložene pritožbe zagovornikov v smeri bistvene kršitve določb kazenskega postopka zato ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Utemeljeno pa pritožniki grajajo dejanske ugotovitve in zaključke izpodbijanega sklepa in na tej podlagi sprejeto odločitev, da se predlogu obsojenca za alternativno izvršitev kazni zapora ne ugodi. Ob tem zagovorniki navajajo, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da subjektivne okoliščine, navedene v predlogu niso tako tehtne, da bi utemeljevale alternativno izvršitev kazni v predlagani obliki in da je napačna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da obsojenec ni dokazal, da bi bil alternativni način izvršitve kazni zapora pravičen in ustrezen ukrep. Obsojenec pa ob ponovnem navajanju subjektivnih okoliščin v pritožbi izpostavi, da je po lastni oceni osebnostno dovolj zrel, da bo delo v splošno korist oddelal pošteno in korektno.

7. Ob pregledu zadeve je bilo ugotovljeno, da se razlogi za odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu, v bistvenem nanašajo na vrsto, težo, število kaznivih dejanj ter stopnjo obsojenčeve krivde, medtem ko je glede subjektivnih okoliščin, ki so jih v predlogu navedli zagovorniki, tj. obžalovanje kaznivih dejanj, obsojenčeva zaposlitev v drugem sektorju, skrb za družino in medijska odmevnost zadeve, sodišče prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa izpostavilo, da niso tako tehtne, da bi utemeljevale alternativno izvršitev kazni v predlagani obliki.

8. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je že v sodbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009 presodilo, da bi moralo odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni. Relevantne okoliščine, ki jih sodišče upošteva oziroma mora upoštevati pri odločanju o predlaganem načinu izvršitve zaporne kazni, pa od uveljavitve novele KZ-1B, ki se uporablja od 15. 5. 2012, izrecno določa zdajšnji deveti odstavek 86. člena KZ-1. Najprej je to zlasti vedenje obsojenca v času odločanja (odločanja o predlogu za alternativno izvršitev kazni zapora), nato pa še nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Prva in četrta okoliščina se izrecno nanašata na sedanjost in prihodnost, po naravi stvari pa je pomemben del presoje druge okoliščine usmerjen tudi v presojo stanja v času odločanja in predvidevanja prihodnosti. Teža kaznivega dejanja v smislu predpisane, pa tudi izrečene kazni, se v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni, nasprotno pa je ta okoliščina izrecno navedena v splošnih pravilih za odmero kazni (prvi odstavek 49. člena KZ-1).1 Enako stališče pa je bilo v pravni teoriji2 sprejeto z razlago, da deveti odstavek 86. člena KZ-1 ne omenja izrecno vnovičnega tehtanja na primer teže kaznivega dejanja, ki bi torej moralo v tej fazi odločanja, ki jo idejno vodi načelo humanosti, stopiti globoko v ozadje, temveč poudarja predvsem okoliščine na strani obsojenca v času odločanja in med predvidenim izvrševanjem kazni.

9. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje preveliko in odločilno težo pri sprejemu odločitve o predlogu zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist napačno namenilo okoliščinam, ki so bile odločilne pri odmeri kazni, in bi morale glede na vse predhodno navedeno v tej fazi odločanja stopiti globoko v ozadje.

10. Navedbe v predlogu, da je obsojenec, ki živi v zunajzakonski skupnosti s B. B. ter vzorno skrbi zanjo in svoji hčerki, osebnostno urejen; da je ob časovni odmaknjenosti kaznivih dejanj svoje ravnanje ponotranjil in se pokesal; da je bil v času storitve kaznivih dejanj nekaznovan; da zoper njega ne teče drug kazenski postopek in da družbi ni nevaren; da je kot voznik in skladiščnik zaposlen pri družbi C. d.o.o.; da bi v primeru izvršitve prostostne kazni izgubil službo, novo pa bi zaradi medijske izpostavljenosti kaznivih dejanj težko pridobil in da je določitev alternativne kazni utemeljena tudi zaradi časovne odmaknjenosti dejanj, obsojenčeve starosti, njegove življenjske urejenosti in nezmožnosti za ponovitev kaznivih dejanj, saj zaradi pravnomočne obsodilne sodbe ne more delovati v bančnem sektorju, tako po presoji višjega sodišča omogočajo ugoditev predlaganemu načinu izvršitve zaporne kazni, saj bo na ta način dosežen tako namen kazni kot namen alternativne izvršitve kazni. Na podlagi povzetih podatkov namreč po presoji višjega sodišča pri obsojencu tudi ni nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti, saj je od storitve kaznivih dejanj v obravnavani zadevi poteklo več kot šest let, novih odprtih kazenskih postopkov ni v teku, prav tako pa po podatkih spisa (l. št. 9.307) obsojenec ni bil kaznovan za prekrške. Obsojenec je tudi brez dvoma sposoben opravljati primerno družbeno koristno delo, saj gre za delazmožno osebo, kot je to v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa sicer nedvomno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Navedeno kaže na to, da obsojenec sedaj (torej v času odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora) živi zgledno in po standardih ter merilih družbe, oziroma da si je uredil svoje (družinsko) življenje ter spremenil način življenja in razmišljanja tako, da ne izvršuje kaznivih dejanj, torej je tako socialno kot tudi premoženjsko urejen. Pri obsojencu so nastopile takšne okoliščine, ki kažejo, da mu je sedaj mogoče zaupati, da načina prestajanja kazni zapora z delom v splošno korist ne bo zlorabil in tudi, da ni nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. Treba je poudariti, da tudi opravljanje dela v splošno korist v konkretnem primeru predstavlja sankcioniranje storjenih kaznivih dejanj, ki se glede na okoliščine konkretnega primera pokaže za koristno, in sicer tako za obsojenca kot tudi za družbo. Po presoji višjega sodišča bo predlagani ukrep za obsojenca imel več pozitivnih učinkov kot prestajanje zaporne kazni v zavodu, s tem pa tudi učinkovitejšo rehabilitacijo v smeri, da kaznivih dejanj v bodoče ne bo ponavljal, za kar po presoji višjega sodišča obstaja pozitivna prognoza, nenazadnje pa bo z opravljanjem dela v splošno korist doprinesel tudi v dobrobit skupnosti.

12. Višje sodišče tako v izvršitvi zaporne kazni z delom v splošno korist vidi priložnost, ponujeno obsojencu, da bo skozi svoj prispevek družbi (še dodatno) razmislil o svojem ravnanju, s tem pa zavestno poravnal svoje storjeno nepravo z nasprotnim pozitivnim ravnanjem, ki bo v splošno korist. Sicer pa je poudariti, da tudi pri izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist obstajajo zakonska varovala, saj se nadomestna kazen izvršuje pod pretnjo, da se izrečena kazen zapora izvrši, če obsojenec ne izpolnjuje nalog, ki izvirajo iz opravljanja dela v splošno korist. 13. Alternativni način izvršitve kazni zapora bo pri obsojencu deloval tako v smislu prevencije kot tudi retribucije in resocializacije. Pri določanju obdobja, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist, je višje sodišče upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera, in sicer višino izrečene zaporne kazni, obsojenčeve družinske in socialne razmere, nato pa določilo, da mora obsojenec v obdobju dveh let od izvršljivosti tega sklepa opraviti delo v splošno korist. Višje sodišče je prepričano, da je delo v navedenem obdobju primerna in pravična oblika nadomestila za izvršitev izrečene kazni zapora, prav tako pa tudi smotrna glede na navedene subjektivne razmere obsojenca. Na tem mestu je dodati, da se en dan zapora nadomesti z dvema urama dela v splošno korist, v kar je treba všteti čas pridržanja in pripora, preračun (končnega števila) ur pa je v rokah organa, ki izvršuje zaporno kazen, ki se izvrši z delom v splošno korist.3

14. Izvrševanje dela v splošno korist za obsojenca vodi in nadzoruje Probacijska enota Maribor. Pri določitvi dela obsojencu v okviru razpoložljivih del pri izvajalcih sankcije se upošteva obsojenčevo strokovno znanje in sposobnosti, lahko pa tudi tiste njegove nujne interese glede neodložljivih družinskih, izobraževalnih ali poklicnih obveznosti, katerih neupoštevanje bi povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo za uresničevanje teh obveznosti. Dogovor o začetku opravljanja dela v splošno korist, ki ga sklenejo obsojenec, izvajalec sankcije in Probacijska enota Maribor, se šteje kot poziv za nastop kazni. Probacijska enota Maribor obvesti sodišče prve stopnje, če obsojenec ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist. Če obsojenec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti iz dela v splošno korist, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela (enajsti odstavek 86. člena KZ-1).

15. Ker sta po obrazloženem pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov utemeljeni, jima je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

16. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo s to odločbo v celoti odločeno v obsojenčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Prim. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 11063/2016 z dne 4. 10. 2022, tč. 20 obrazložitve. 2 Tako M. Mihelj Plesničar in M. Ambrož, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 1037. 3 Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 23595/2018 z dne 4. 11. 2021.