Jedro

Tožnica ni nasprotovala toženkinemu odgovoru na tožbo, da teh navedb tožnica v upravnem postopku ni podala in, da gre za nove navedbe tožnice, prvič podane v upravnem sporu. Sodišče zato tožničinih navedb, ki so nove in jih ni navedla v upravnem postopku, torej, da iz podatkov v zadevah Z 11/2022 in Z 12/2022 izhaja, da se je tožnica odselila zaradi nevzdržnih razmer iz skupne hiše, da postopek v zvezi z ugotovitvijo in delitvijo skupnega premoženja še ni zaključen in tožnica navedenih nepremičnin ne more uživati, jih uporabljati, koristiti, kar naj bi vplivalo na drugačno presojo vrednosti tožničinega premoženja, na podlagi 52 člena ZUS-1 ni upoštevalo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_O izpodbijani odločbi_

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 30. 9. 2022 (v nadaljevanju prošnja), za zastopanje in svetovanje oziroma za določitev stikov v zadevah, ki se vodita pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. Z 11/2022 in Z 12/2022. 2. Toženka je ugotovila, da je tožnica državljanka Republike Slovenije in ima v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, da mesečni dohodek na člana tožničine družine znaša 435,89 EUR in ne presega dohodkovnega cenzusa, ki znaša upoštevaje 8. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) od dne 1. 3. 2022 dalje 843,78 EUR (2 x 421,89 EUR).

3. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka prošnjo zavrnila, ker je ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica namreč razpolaga s premoženjem, ki ga je toženka ovrednotila v višini 85.000,00 EUR. Toženka je ugotovila, da je tožnica lastnica nepremičnin, v katerih ne živi in katerih vrednost je ocenila na podlagi vpogleda v GURS in sicer je za: k.o. ... parc. št.111/1 ocenjena na vrednost 7.430,00 EUR; k.o. ... parc. št. 222/7 s stavbo ocenjena na vrednost skupaj 143.100 (13.100 EUR vrednost parcele in 130.000,00 EUR vrednost stavbe), kar skupaj znaša 137.430,00 EUR. Iz obrazložitve izhaja, da poteka spor o obsegu premoženja tožnice glede ugotovitve vrednosti skupnega premoženja z bivšim partnerjem. Toženka je ocenila vrednost premoženja na podlagi tožničinih navedb v postopku in vpogleda v spis P 57/2022, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu (v nadaljevanju OŽ NM). Iz tožbenega zahtevka tožnice v zadevi OŽ NM P 57/2022 izhaja, da višino skupnega premoženja ocenjuje na 170.000,00 EUR in predlaga, da se skupno premoženje razdeli na polovico, torej tožnica sama ocenjuje, da ima 85.000,00 EUR premoženja. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da je ocenjena vrednost tožničinega premoženja 85.000,00 EUR, kar presega premoženjski cenzus za brezplačno pravno pomoč, ki predstavlja 12% celotnega skupnega premoženja (20.250,72 EUR), ki bo, po oceni toženke, tožnici vsaj v tem odstotku nedvomno dosojen.

_Navedbe tožnice_

4. Tožnica navaja, da je toženka nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, uporabila materialne predpise in posledično sprejela napačno odločitev glede izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP. Sodišču zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev v ponovno odločanje s stroškovnim zahtevkom.

5. Meni, da izpolnjuje vse pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, z njenim skromnim prihodkom in preživljanjem dveh otrok si ne more privoščiti še plačila odvetniških storitev za ureditev statusne zadeve. Poudarja, da je na nepremičninah, ki jih toženka navaja kot razlog za zavrnitev prošnje, vknjižena skupna lastnina tožnice in C. C. V teku je postopek ugotovitve skupnega premoženja in deležev na njem, ki zadeva tudi predmetni nepremičnini. Nepremičnini sta v naravi stanovanjska hiša z okolico in sta predstavljali skupno domovanje tožnice in C. C. zgolj kratek čas, nekaj mesecev preden sta se razšla. Skupnost tožnice in C. C. je prenehala 15. 3. 2020, nepremičnini pa sta bili kupljeni v decembru 2019, v celoti s kreditom, ki ga sedaj odplačuje C. C. Odkar je tožnica zapustila bivališče, ni več prišla nazaj. Nikoli po tem ni uživala nepremičnin niti imela od njih nobene koristi. V hiši biva C. C., s katerim je tožnica v pravdnem sporu zaradi ugotovitve skupnega premoženja in deležev na njem pod opr. št. P 57/2022, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Nepremičnini sta bili zgolj formalno pisani na njo, ker je bila ob nakupu še v skupnosti z C. C. Če bi bile kupljene samo mesec dni kasneje, se zagotovo ne bi nikjer pojavila kot skupna lastnica. Toženka je po mnenju tožnice spregledala ključno dejstvo, ki ga tožnica navaja kot predlagateljica v zadevah, ki se tičejo skupnih otrok, to je v zadevi II N 206/2022 zaradi spremembe odločbe o varstvu in vzgoji, stikih in preživnini ter v dotičnih zadevah pod opr. št. Z 11/2022 in Z 12/2022, ki sta predmet tega odločanja glede dodelitve BPP. Če bi toženka vpogledala vsaj v navedena spisa, bi ugotovila, da tožnica tam navaja, da se je bila takrat primorana odseliti, saj je bilo nad njo prisotno večletno nasilje, agresija in manipulacije s strani C. C. Opisala je, kako jo je C. C. pred odhodom od doma udaril v pričo otroka in jo brcnil. Tožnica se nikoli ni upala več nazaj. Tožnica se je torej iz zadnjega skupnega bivališča odselila zaradi nevzdržnih razmer, ostala je brez »strehe nad glavo« in brez kakršnegakoli premoženja, nato pa je z namenom, da bi si uredila premoženjska razmerja s svojim bivšim partnerjem, sprožila postopek pred sodiščem v zadevi opr. št. P 57/2022. Kot je razvidno iz podatkov v teh spisih, sta z C. C. kot skupnim lastnikom še vedno v izrazito konfliktnem razmerju, kar ji onemogoča uživanje lastnine, kaj šele razpolaganje z njo. Tožnica meni, da je toženka spregledala v 1. alineji prvega odstavka 19. člena ZBPP predvideno izjemo, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje, v katerem prosilec ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Iz podatkov v zadevah Z 11/2022 in Z 12/2022 izhaja, da se je tožnica odselila zaradi nevzdržnih razmer iz skupne hiše, postopek v zvezi z ugotovitvijo in delitvijo skupnega premoženja še ni zaključen in tožnica navedenih nepremičnin ne more uživati, jih uporabljati, koristiti.

_Navedbe toženke_

6. Toženka vztraja na izpodbijani odločbi. Odločitev je sprejela na podlagi njej znanih dejstev tj. v okviru načela materialne resnice. Poudarja, da je tožnica glede nepremičnin na poziv odgovorila zgolj, da v hiši oziroma na nepremičninah, katerih solastnica je ne prebiva, da biva nekdanji partner s sedanjo partnerko, da glede njih poteka spor glede ugotovitve vrednosti skupnega premoženja in do nepremičnin nima dostopa niti posesti. Toženka je v postopku storila vse potrebno, da bi pravilno ugotovila dejansko stanje. Tožnici je omogočila izjasnitev in navedbo relevantnih okoliščin. Tožnica ni ne v prošnji, ne v dopolnitvi prošnje oziroma odgovoru na dopis omenila okoliščin, na katere se sklicuje sedaj v tem upravnem sporu. Glede očitka, da bi toženka morala vpogledati v spisa OŽ NM Z 11/22 in Z 12/22 toženka poudarja, da tožnica ni podala niti enega indica, da bi bili v teh dveh spisih podatki, ki bi lahko bili relevantni za odločitev o višini premoženja tožnice. Iskati podatke, za katere toženka ni imela niti indica, da obstajajo in lahko potencialno vplivajo na odločitev v tej zadevi, presega po mnenju toženke razlago preiskovalnega načela. Toženka opozarja, da ima tožnica kljub preiskovalnemu načelu in načelu materialne resnice tudi sama obveznost, da obvesti toženko o relevantnih in njej znanih podatkih. Tožnica je zato tista, ki svoje dolžnosti (tj. varovanje svojih pravic) ni opravila in v tem upravnem sporu odgovornost prelaga na toženko. Ob dejstvu, da je tožnica vedela, da v pravdnem postopku uveljavlja tožbeni zahtevek za delitev premoženja v precej visoki vrednosti (tj. 85.000,00 EUR), bi tudi kot laik morala vedeti, da bodo te okoliščine bistvene za odločitev v tej zadevi.

7. Toženka še navaja, da tožnica v upravnem sporu ni navedla, zakaj teh okoliščin ni omenila že prej. V skladu z Zakonom o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), lahko namreč tožnica do izdaje odločbe dopolnjuje in pojasnjuje svoje trditve, po izdaje odločbe pa mora utemeljiti, zakaj tega ni storila že prej. Zgolj prelaganje odgovornosti na toženko ter navajanju, kaj vse bi toženka lahko še storila (kljub temu, da tega ni mogla vedeti) ne razbremeni tožnice, da tudi sama poskrbi in varuje svoje pravice in pravne koristi v postopku. Toženka mora namreč tudi sama postopek voditi v skladu z načelom ekonomičnosti. Toženka je zato v delu ugotavljanja vrednosti premoženja tožnice vpogledala le v relevantne vloge. Šele v primeru, da bi tožnica izpolnjevala premoženjski cenzus oziroma ga ne presegala, bi toženka v nadaljevanju za presojo vsebinskega pogoja, vpogledala v spisa OŽ NM opr. št. Z 11/22 in Z 12/22. Toženka meni, da je bila, ne glede na nove trditve tožnice o okoliščinah njene izselitve iz hiše, odločitev sprejela s standardom skrbnosti ter v skladu z načeli upravnega procesnega prava oziroma na takrat vseh znanih dejstvih in dokazih, ki so bili toženki na znani.

8. Toženka izpostavlja, da iz navedb tožnice iz spisa OŽ NM opr. št. P 57/2022 izhaja, da tožnica meni, da ji pripada polovica premoženja (tj. v vrednosti 85.000 EUR), ki sta ga bivša zakonca pridobila v času zakonske zveze. V spisu OŽ NM opr. št. Bpp 160/2022, je tožnica na drugi strani prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči obkrožila, da ni lastnica nobenih nepremičnin. V tem upravnem sporu pa tožnica ponovno zatrjuje, da hišo odplačuje bivši mož, da je lastnica nepremičnin „le na papirju". Tožnica torej v upravnem sporu želi nasprotno, kot v pravdnem postopku, prikazati, da je le pravna in ne ekonomska lastnica nepremičnin. Tako ravnanje tožnice po mnenju toženke kaže na kršitev tožničine pravne in moralne obveznosti, da stranka v upravnem postopku in upravnem sporu govori resnico in pošteno uporablja svoje pravice. Toženka meni, da tožnica navedbe glede lastništva nepremičnin prilagaja potrebam vsakega posamičnega postopka, kar je v nasprotju z načeli upravnega procesnega prava ter pravicami iz naslova brezplačne pravne pomoči. 9. Zgolj iz previdnosti in glede na tožbene novosti tožnice pa toženka še ugotavlja, da tožnica tudi ob upoštevanju 1. alineje prvega odstavka 19. člena ZBPP do brezplačne pravne pomoči ni upravičena. Toženka v odgovoru na tožbo obsežno pojasnjuje, da tožnica tudi po preračunu v skladu z zatrjevanimi novimi dejstvi, presega premoženjski cenzus. Na podlagi vsega navedenega toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse stroške predmetnega postopka.

**K I. točki izreka**

10. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 279. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave na podlagi pisnih vlog strank in pisnih dokazov.

Tožba ni utemeljena.

11. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnica ni upravičena do brezplačne pravne pomoči na podlagi prošnje, vložene 30. 9. 2022. Sodišče se zato na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

12. Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP ). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prvega odstavka 14. člena ZBPP se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek). Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji (tretji odstavek 14. člena ZBPP).

13. Tožnica v bistvenem izpodbija odločbo s tem, da iz podatkov v zadevah Z 11/2022 in Z 12/2022 izhaja, da se je tožnica odselila zaradi nevzdržnih razmer iz skupne hiše, da postopek v zvezi z ugotovitvijo in delitvijo skupnega premoženja še ni zaključen in tožnica navedenih nepremičnin ne more uživati, jih uporabljati, koristiti. Tožnica meni, da je toženka spregledala v 1. alineji prvega odstavka 19. člena ZBPP predvideno izjemo, da se kot premoženje ne upošteva stanovanje, ki ga zakon določa kot primerno stanovanje, v katerem prosilec ne živi iz razlogov, ki niso na njegovi strani.

14. Sodišče na tem mestu poudarja, da je bil 19. člen ZBPP, na katerega se sklicuje tožnica, črtan na podlagi 5. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP-B), Uradni list RS 23-832/2008 in v času odločanja ne velja. Glede na to, da sodišče na zatrjevano materialnopravno podlago ni vezano, pa v zvezi s tožničinimi navedbami v tem upravnem sporu, ki naj bi utemeljevale uporabo 19. člena ZBPP, ki ne velja več, opozarja, da lahko v tožbi tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1). Tožnica ni nasprotovala toženkinemu odgovoru na tožbo, da teh navedb tožnica v upravnem postopku ni podala in, da gre za nove navedbe tožnice, prvič podane v upravnem sporu. Sodišče zato tožničinih navedb, ki so nove in jih ni navedla v upravnem postopku, torej, da iz podatkov v zadevah Z 11/2022 in Z 12/2022 izhaja, da se je tožnica odselila zaradi nevzdržnih razmer iz skupne hiše, da postopek v zvezi z ugotovitvijo in delitvijo skupnega premoženja še ni zaključen in tožnica navedenih nepremičnin ne more uživati, jih uporabljati, koristiti, kar naj bi vplivalo na drugačno presojo vrednosti tožničinega premoženja, na podlagi 52 člena ZUS-1 ni upoštevalo. Tožbeni ugovor nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, po presoji sodišča, kot obrazloženo ni utemeljen.

15. Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K točki II izreka:**

16. Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Sodišče še pojasnjuje, da se po 10. členu Zakona o sodnih taksah v postopkih o dodelitvi brezplačne pravne pomoči takse ne plača.