Jedro

Delavec, ki je imel zadostne delovne izkušnje in je bil poučen o pravilnem delu, pa je kljub temu opustil pravilen postopek zagona stroja, je delno soodgovoren za nastalo škodo, ker je ravnal malomarno.

Izrek

Pritožba zoper obvestilo sodišča, da ne bo izdalo potrdila o delni pravnomočnosti oz. neizdajo sklepa o delni pravnomočnosti sodbe opr.št. Pd 94/94, z dne 13.6.1995, se zavrže. Pritožbi zoper odločitev o stroških postopka v sodbi sodišča prve stopnje z dne 13.6.1995 se delno ugodi in se toženi stranki A.B. p.o. - v stečaju naloži, da tožniku poleg s to sodbo že prisojenih stroškov v znesku 31.036,00 tolarjev povrne še stroške v znesku 18.808,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1995 dalje do plačila, v 8 dneh.

V preostalem delu se pritožba tožnika zoper odločitev o stroških v tej sodbi zavrne.

Pritožba zoper dopolnilno sodbo z dne 21.1.1999 (v zvezi s sodbo z dne 13.6.1995) se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi ta sodba.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z sodbo z dne 13.6.1995 naložilo toženi stranki, da plača tožniku odškodnino v znesku 194.220,00 tolarjev in mu povrne stroške postopka v znesku 31.036,00 tolarjev, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8 dni. Ker se tožena stranka zoper sodbo ni pritožila, je tožnik naslovnemu sodišču predlagal, da izda potrdilo o delni pravnomočnosti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, razloge za to pa je navedlo v dopisu z dne 7.7.1995. Na poziv tožnika, naj izda odločbo o delni pravnomočnosti, sodišče ni odgovorilo in ni izdalo odločbe. Naknadno je sodišče prve stopnje izdalo dodatno sodbo (pravilno dopolnilno sodbo) in sklep, pri čemer je izrek sodbe z dne 13.6.1995 v predzadnji vrsti dopolnilo, tako da je za besedama "izdaje sodbe" dodalo besede "sodišče prve stopnje".

Zavrnilo je zahtevek tožnika za ugotovitev, da obstoji njegova terjatev proti toženi stranki tudi v višini 609.480,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.6.1995 ter odločilo, da stranki trpita vsaka svoje stroške zaradi obravnave dne 21.1.1999. S sklepom je vzelo na znanje umik tožbe tožnika zoper toženo stranko Zavarovalnico X. d.d..

Tožnik se je pritožil najprej zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 13.6.1995, vendar izrečno le zoper zavrnilni del sodbe (ki je v izreku sodbe izpadel), pri čemer uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis). S to pritožbo je najprej zahteval, da sodišče v skladu z določbo 339. člena ZPP svojo sodbo dopolni, saj o delu tožnikovega zahtevka, kolikor presega prisojeni znesek 194.220,00 tolarjev odškodnine, sodišče sploh ni odločalo, podrejeno pa sodbo sodišča izpodbija zaradi po njegovem mnenju napačne odločitve o sokrivdi za nesrečo pri delu in prenizke odmere odškodnine. Izrečno se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj bi mu moralo sodišče priznati stroške zdravniškega spričevala in izvedenca medicinske stroke v celoti. Do teh stroškov v celoti in ne z upoštevanjem procenta uspeha je upravičen iz razloga, ker mu tožena stranka niti delno ni priznala in plačala odškodnine. S tem v zvezi v pritožbi tudi navaja, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov upoštevati prisojeni znesek odškodnine.

Sodišče prve stopnje ni ugodilo tožnikovemu predlogu za izdajo potrdila o delni pravnomočnosti sodbe oz. na naknaden poziv tožnika o tem ni odločilo, zato se je pritožil zoper takšno odločitev, ki naj bi izhajala iz obvestila sodišča z dne 7.7.1995. V tej pritožbi navaja, da zavrnitev predloga za izdajo potrdila o delni pravnomočnosti vsebinsko ni pravilna, saj je sodba glede odločitve o prisojeni višini odškodnine in stroškov postopka postala pravnomočna.

Tožena stranka zoper sodbo ni vložila pritožbe, tožnik pa se je pritožil le zoper zavrnilni del, oz. kot je v pritožbi jasno poudaril, del, v katerem s svojim zahtevkom ni uspel. Sodišče bi mu moralo izdati potrdilo o pravnomočnosti enako, kot to določa 36. člen Zakona o izvršilnem postopku (ZIP, Ur.l. SFRJ št. 20/78-27/90, ki se je v tistem času v R Sloveniji uporabljal kot republiški predpis) za potrdilo o izvršljivosti in kot to narekuje 344. člen ZPP.

Tožnik se je pritožil tudi zoper dopolnilno sodbo z dne 21.1.1999 in sicer v zavrnilnem delu in odločitvi o stroških postopka (2. in 3. odstavku izreka te sodbe), pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 353. člena ZPP in predlaga njeno spremembo, tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je odškodninska odgovornost tožene stranke za nesrečo pri delu objektivna, tožena stranka pa ni dokazala okoliščin v smislu 2. in 3. odst. 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78-57/89, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis), ki bi jo razbremenile oz. delno oprostile odgovornosti. Tožena stranka je napačen prijem zagonske ročice lahko pričakovala, saj se tovrstne nezgode s stroji pojavljajo najmanj dva do trikrat letno. To tudi kaže, da s svoje strani ni storila, kar bi bilo treba za preprečitev nastanka tovrstnih nezgod. Tožena stranka ni dokazala, da je v okviru preizkusa iz varstva pri delu namenila ustrezen poudarek pravilni izvedbi zaganjanja obratovalnega stroja, pa tudi ne, da ne obstajajo delovni stroji enake vrste in namembnosti brez nevarnega povratnega udarca zagonske ročice. Sodišče je tudi izrazito prenizko odmerilo odškodnino. Prestane telesne bolečine in vse nelagodnosti med zdravljenjem, pa tudi bodoče bolečine, utemeljuje znatno višjo odškodnino. Tožnik pri delu uporablja prvenstveno desno roko in le z njo izvaja močne stiske, česar pa v posledici poškodbe ni več zmožen.

V tej pritožbi ponovno poudarja pritožbene razloge zoper odločitev o stroških postopka, kot so mu bili odmerjeni že s sodbo z dne 13.6.1995, dodatno pa tudi, da ni podlage za to, da je sodišče v dopolnilni sodbi uporabilo drugačen kriterij za odločitev o stroških postopka, kot ga je uporabilo v sodbi z dne 13.6.1995. Pritožba tožnika zoper obvestilo sodišča, da ne bo izdalo potrdila o delni pravnomočnosti, oz. neizdajo odločbe o tem je nedovoljena, delno je utemeljena pritožba tožnika zoper odločitev o stroških v sodbi sodišča prve stopnje z dne 13.6.1995, neutemeljena pa je pritožba tožnika zoper delno sodbo z dne 21.1.1999. V zvezi s pritožbo tožnika zoper obvestilo sodišča z dne 7.7.1995, da tožniku ne bo izdalo potrdila o delni pravnomočnosti sodbe z dne 13.6.1995 oz. zoper neizdajo odločbe je potrebno najprej navesti, da je pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna le v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija (2. odst. 348. člena ZPP). Zato po izdaji sodbe z dne 13.6.1995, oz. izreka v tej sodbi, ki ga ni izpodbijala nobena od strank (ta sodba nima odločitve o zavrnitvi dela tožnikovega zahtevka), ni bilo nobenih ovir za izdajo potrdila o njeni pravnomočnosti, tako kot se izda tudi potrdilo o izvršljivosti v skladu s 36. členom ZIP-a. To je bilo jasno tudi glede na dejstvo, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana že po uveljavitvi Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), z drugače določenimi pristojnostmi pritožbenega sodišča, kot jih je pred tem to določal Zakon o sodiščih združenega dela (Ur.l. SFRJ št. 38/84). Naknadno pa je prišlo do začetka stečajnega postopka zoper zoper toženo stranko, v tem postopku pa je bila tožniku v celoti priznana terjatev v znesku, kot mu jo je sodišče prisodilo s sodbo z dne 13.6.1995, prav tako tudi stroški postopka, prisojeni s to sodbo. Tako je v navedenem obsegu odpadel vsak tožnikov interes za izdajo potrdila o delni pravnomočnosti oz.

pravnomočnosti te sodbe, s tem pa tudi pravni interes za pritožbo.

Zato jo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. točke 380. člena ZPP, v povezavi s 3. odst. 358. člena ZPP, zavrglo.

Delno utemeljena je pritožba tožnika zoper odločitev o stroških postopka v sodbi z dne 13.6.1995. Pri tem pritožbeno sodišče tožnikove pritožbe zoper zavrnilni del te sodbe ni obravnavalo kot pritožbe, temveč kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, saj sodišče z navedeno sodbo ni odločilo o delu tožnikovega zahtevka, ki ga je smiselno zavrnilo. Ker se tožeča stranka tudi ni pritožila zoper samo odločitev sodišča prve stopnje o odškodnini v znesku 194.220,00 tolarjev in stroških postopka v znesku 31.036,00 tolarjev, je ta sodba postala pravnomočna. Pritožbeno sodišče pa je navedeno pritožbo vendarle obravnavalo v delu, v katerem se tožnik pritožuje zoper odločitev o stroških postopka, saj v praksi sodišča pri odločitvah o stroških, ki jih ne priznajo v celoti (kot so prijavljeni), posebej ne odločajo, da tudi višji zahtevek iz tega naslova zavrnejo, obenem pa tudi sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo ni še posebej odločalo o stroških postopka, kolikor tožniku niso bili priznani nad že prisojenimi (v višini 31.036,00 tolarjev) do sodbe z dne 13.6.1995. Tožnikova pritožba zoper odmero stroškov je delno utemeljena.

S tem v zvezi je potrebno najprej ugotoviti, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo tožnikovega uspeha v sporu, saj glede na zahtevek v višini 803.700,00 tolarjev in prisojeni znesek odškodnine v znesku 194.220,00 tolarjev njegov uspeh ne znaša 21,67%, temveč 24,16%. Prav tako ima pritožba prav, ko navaja, da so bili stroški, ki jih je imel tožnik z izvedencem medicinske stroke v vsakem primeru potrebni in zato upravičeni v celoti. Gre za stroške v višini 20.323,00 tolarjev, pri katerih ni mogoče upoštevati procenta tožnikovega uspeha v sporu. Brez teh stroškov vsi priznani stroški pred sodiščem prve stopnje do izdaje sodbe z dne 13.6.1995 znašajo 116.045,00 tolarjev, z upoštevanjem tožnikovega uspeha 28.036,00 tolarjev, to pa skupaj s stroški predujma za izvedenca v znesku 20.323,00 tolarjev in takso, kot jo je odmerilo že sodišče prve stopnje v znesku 1.485,00 tolarjev, znaša 49.844,00 tolarjev. Tako tožniku poleg že prisojenih stroškov v znesku 31.036,00 tolarjev, pripadajo še stroški v znesku 18.808,00 tolarjev, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe (13.6.1995) do plačila, v 8 dneh. V preostalem delu je tožnikova pritožba zoper odločitev o stroških neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnik v sporu le delno uspel (v skladu z določbo 2. odst. 154. člena ZPP), pri tem pa vrednost spornega predmeta ne more predstavljati le vrednost, s katero je tožnik uspel, temveč vrednost celotnega njegovega zahtevka (1. odst. 35. člena ZPP).

Neutemeljena je tudi pritožba tožnika zoper dopolnilno sodbo z dne 21.1.1999, v zvezi s sodbo z dne 13.6.1995. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da škoda, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe pri delu dne 28.1.1993, izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, zanjo pa odgovarja tožena stranka (174. člen ZOR-a). Ugotovilo je tudi, da tožnik v času vžiganja vibracijskega valjarja ni ravnal pravilno, saj ni nastavil ročice kompresorja v pravilen položaj, zagonske ročice pa tudi ni pravilno držal. Gre za konkurenco objektivne odgovornosti tožene stranke in krivdne odgovornosti tožnika, ki jo je sodišče prve stopnje tudi po mnenju pritožbenega sodišča odmerilo v pravilnem procentu. Pri tem je svojo odločitev smiselno oprlo na določbo 3. odst. 177. člena ZOR-a, ki določa, da je imetnik nevarne stvari oz.

tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo. Pritožba se s tem v zvezi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da do podobnih poškodb prihaja dva do trikrat letno in da tožena stranka ni storila vsega, kar bi bilo potrebno za preprečitev nastanka takšnih nezgod, saj v konkretnem primeru ne moremo govoriti o tem, da tožnik ni tudi sam deloma kriv za škodo. Imel je zadostne delovne izkušnje in bil poučen o pravilnem delu (nasprotno iz izvedenih dokazov ne izhaja), pa je kljub temu opustil pravilen postopek zagona stroja, kar govori za njegovo malomarnost. Zato je potrebno upoštevati določbo 3. odst. 177. člena ZOR-a in ne določbe 2. odst. istega člena, ki pa res določa, da se imetnik stvari lahko razreši svoje odgovornosti tudi če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega (pri tem ne gre niti za krivdno dejanje oškodovanca ali koga tretjega), ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Tudi višino odškodnine je sodišče prve stopnje odmerilo v pravilni višini, saj je tožniku za prestane in bodoče telesne bolečine ter neugodnosti prisodilo brez upoštevanja njegove sokrivde odškodnino v znesku 320.000,00 tolarjev, kar v celoti predstavlja primerno in pravično odškodnino za to obliko negmotne škode. Višja odškodnina, glede na intenziteto, trajanje in naravo tožnikovega poškodovanja, poteka zdravljenja, neugodnosti in bolečine ne bi bila utemeljena, upoštevajoč tudi razmerja med prisojenimi odškodninami za lažje, podobne in težje oblike poškodb ter trajanja in intenzivnost bolečin. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno opozarja na svojo nezmožnost za izvajanje dela z desno roko, saj to nima nobene podlage v izvedenskem mnenju in niti sam ne uveljavlja več odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločitev o zavrnitvi njegovega zahtevka v 2. odstavku dopolnilne sodbe in to sodbo potrdilo. Prav tako je neutemeljena tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka v tej dopolnilni sodbi.

V tem primeru gre za stroške, ki so nastali le zaradi izdaje sodbe o delu zahtevku, o katerem ni bilo odločeno. Ta odločitev je tudi v korist tožniku samemu, saj je za pristop na obravnavo tudi tožena stranka priglasila stroške postopka in bi z upoštevanjem uspeha tožeče in tožene stranke v celotnem sporu prišlo celo do tega, da bi bil tožnik dolžan toženi stranki povrniti del njenih stroškov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo tudi, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe. S svojo pritožbo je namreč v celoti uspel le v manjšem obsegu (2. odst. 154. člena, v povezavi z 166. členom ZPP).