Jedro

Za zahtevek toženca zoper tožnika, ki se nanaša na vtoževano terjatev, nikoli ni obstajala pravna podlaga (izvršilni naslov), ne glede na (ne)obstoj potrdila o pravnomočnosti (ki je bilo pozneje razveljavljeno). V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za vprašanje toženca kot poštenega prejemnika, da bi v skladu s 195. členom OZ šlo za možnost prejeto obdržati, temveč za neupravičeno pridobitev in obveznost prejeto vrniti na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je v 15 dneh tožniku dolžan plačati 51.444,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2010 dalje do plačila ter mu v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 12.030,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da je (pri odločanju o zahtevku za vračilo neutemeljeno plačane odškodnine zaradi telesne poškodbe) ključna predvsem presoja oškodovančeve (ne)poštenosti oziroma (ne)dobrovernosti (195. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)) ter da je upoštevajoč sklep višjega sodišča v Ljubljani, II Cp 1272/2015 z dne 27. 5. 2015 in stališče višjega sodišča o širši razlagi in nepoštenosti (glede seznanjenosti toženca z zmotno opremljenostjo sodbe s klavzulo pravnomočnosti) štelo za dokazano, da je toženec 9. 3. 2010 z vložitvijo odgovora na pritožbo zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 1513/2005 z dne 1. 2. 2010 (toženec) postal nepošten v smislu določbe 195. člena OZ ter je zato prejeto dolžan vrniti.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na uporabo 195. člena OZ. V obrazložitvi je sodišče navedlo, da bi toženec moral postati dvomljiv v pravnomočnost sodbe in ni bil več pošten prejemnik izplačane odškodnine (upoštevajoč stališče pritožbenega sodišča o širši razlagi nepoštenosti) z dnem 9. 3. 2010, ko je vložil odgovor na pritožbo tožnica v zvezi s predlogom za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. A je toženec tekom celotnega postopka navajal razloge, zakaj zahtevek tožnice ni utemeljen ter zatrjeval, da mu je tožnik izplačal odškodnino, ker mu jo dolguje. Sodišče v sodbi ni odgovorilo na toženčeve navedbe o poštenosti in dobrovernosti, s tem pa je podana bistvena kršitev postopkovnih določb. Nova sodna praksa, ki jo je uvedlo Vrhovno sodišče RS glede interpretacije 195. člena OZ, je za stranko, ki zahteva povrnitev preveč plačane odškodnine bolj ugodna. Toda nova razlaga 195. člena OZ se nanaša le na primere, ko je bil znesek izplačane odškodnine, prisojene na podlagi pravnomočne sodne odločbe, znižan na podlagi vloženega izrednega pravnega sredstva - revizije ter na takšni pravni podlagi vložena tožba zaradi vrnitve neupravičeno plačane odškodnine. V takih primerih je datum, kdaj je pošten upravičenec do odškodnine postal nepošten, sorazmerno lahko ugotoviti. V konkretnem primeru pa gre za drugačno, specifično situacijo, ki odstopa od sodne prakse glede strožje interpretacije 195. člena OZ. Ugotovitev toženčeve nepoštenosti je napačna. Pooblaščenka toženca je 2. 2. 2010 prejela sklep Delovnega in socialnega sodišča, da se predlog tožnika za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe z dne 22. 12. 2009 zavrne. Takšna odločitev sodišča (čeprav nepravnomočna) pa ne more imeti za posledico vzpostavitve nepoštenosti prejemnika. Prejemnik nima razloga dvomiti, da bo pravna podlaga izplačila odpadla, zlasti še glede na zelo utemeljeno obrazložitev zavrnilne sodbe.

3. Na pritožbo je odgovoril tožnik. Meni, da pritožba ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. V odgovoru opozarja, da v konkretnem primeru na strani tožnika ni šlo za prostovoljno plačilo, temveč sploh ni šlo za plačilo zneskov odškodnine. Vtoževani znesek je bil namreč prisilno izterjan. V prvi vrsti zato ni izpolnjen že osnovni pogoj "prostovoljnega plačila" iz določb 195. člena OZ, zato se navedena določba za konkretni primer sploh ne more uporabiti. Avtentična razlaga 195. člena OZ se ne nanaša na konkreten primer, temveč drugačne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP in so temu nasprotne pritožbene trditve povsem neutemeljene. Pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v obravnavani zadevi odločilno dejstvo, da je toženec vtoževano terjatev dobil plačano (od tožnika je bila izterjana) ne da bi zanjo obstajal pravni temelj (izvršilni naslov), tj. brez podlage. To, kar je toženec prejel, ni odškodnina (za telesne bolečine v skladu z določbami 195. člena OZ). Toženčev tožbeni zahtevek iz tega naslova zoper tožnika je bil namreč pravnomočno zavrnjen. Za zahtevek toženca zoper tožnika, ki se nanaša na vtoževano terjatev, nikoli ni obstajala pravna podlaga (izvršilni naslov), ne glede na (ne)obstoj potrdila o pravnomočnosti z dne 21. 12. 2009 (ki je bilo pozneje razveljavljeno). V obravnavanem primeru tako sploh ne gre za vprašanje toženca kot poštenega prejemnika, da bi v skladu s 195. členom OZ šlo za možnost prejeto obdržati, temveč za neupravičeno pridobitev in obveznost prejeto vrniti na podlagi prvega odstavka 190. člena OZ. To, kar je toženec prejel, je prejel neupravičeno, brez podlage, zato je to dolžan vrniti.

6. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP, do povrnitve stroškov pa ni v skladu s prvim odstavkom 155. in 165. člena ZPP upravičen niti tožnik (za pritožbeni odgovor), saj pritožbeni odgovor ni bil potreben (ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča).