Jedro

Čeprav ZKP izrecno ne določa posebne odgovornosti predsednika senata, da skrbi, da prisilni ukrepi zoper obtoženca ne bi bili takšni, da bi škodili njegovi pravici do učinkovite obrambe, ta odgovornost nedvomno smiselno izhaja iz določb ZKP o vodstvu glavne obravnave v kazenskih postopkih.

Če je bil ugovor pooblaščencev o prekomerni uporabi prisile na narokih morebiti obravnavan neustrezno, kot to navaja tožnik, Upravno sodišče v zvezi s tem ne more dati tožniku sodnega varstva, ker tega upravnega nadzora nad delom kazenskih sodišč zakonodajalec ni predvidel, človekove pravice, ki jih uveljavlja tožnik, pa se morajo na učinkovit način varovati pred kazenskim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zaradi ugotovitve nezakonitega posega v toženčeve pravice po 1. odst. 21., 22., 1. odst. 23. in 27. Ustave in njihovi nadaljnji prepovedi. V tožbi pravi, da je tožena stranka v kazenskem postopku, ki se vodi proti tožeči stranki pred Okrožnim sodiščem v Kranju, opr. št. I K ..., na grob in nedopusten način posegla v njene človekove pravice, ki jih zagotavlja Ustava, in sicer: primarno varstvo človekove osebnosti in dostojanstva (1. odst. 21. člena Ustave); posredno pa tudi v pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave); pravica do sodnega varstva (1. odst. 23. člen Ustave); pravica do domnevne nedolžnosti (27. člen Ustave). Navedeno je storila s tem, da je tožečo stranko neupravičeno in nepotrebno vklenjeno privedla pred sodišče na več obravnavnih narokov, pri čemer je tožeča stranka bila za čas poteka glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v Kranju tudi vklenjena med samo glavno obravnavo. Ker kazenski postopek še teče, obstaja utemeljeno verjetna nadaljnja nevarnost za ponoven poseg v človekove pravice tožeče stranke na enak način. Takšen poseg tožene stranke in njegova ponovitvena nevarnost predstavlja realni upravni akt (dejanje), o zakonitosti katerega je pristojno odločati naslovno sodišče na podlagi 1. odst. 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožniku je že nastala nenadomestljiva škoda, zato od naslovnega sodišča zahteva ugotovitev oziroma odpravo posega v njene človekove pravice, ker pa takšna nevarnost obstaja še v prihodnosti, naslovnemu sodišču predlaga tudi, da v skladu z 32. in 66. členom ZUS-1, izda začasno odredbo o prepovedi nadaljnjih kršitev s strani tožene stranke. Slednji imajo namreč ključen in kritično pomemben vpliv na tek kazenskega postopka in grobo posegajo v človekove pravice tožeče stranke, ki pa za njihovo zavarovanje v tej fazi nima ustreznega pravnega sredstva. To je namreč predvideno šele po izdaji sodbe v kazenskem postopku, v obliki pritožbe zoper njo, do takrat pa ji bo (ob dopuščenem protipravnem ravnanju tožene stranke) nastajala nepopravljiva škoda, ki je ne bo mogoče sanirati. V zvezi z določilom 21. člena Ustave tožnik pravi, da je v odnosu na 34. člen lex specialis, saj se izrecno omejuje in specifično izpostavlja posameznikovo varstvo dostojanstva v kazenskih postopkih, pri aretaciji, v priporu in prestajanju kazni v zaporu. V kazenskem postopku je s to pravico neločljivo povezana domneva nedolžnosti, ki je v naš pravni red (v svojem 27. členu Ustave) vpeljala načelo, pri katerem se mora dejstvo, da nekdo ni kriv, dokler ni v skladu z zakonom dokazana krivda, smatrati za nedolžnega skozi vse faze kazenskega postopka, tj. od aretacije do pravnomočne obsodbe. V ožjem smislu pomeni domneva nedolžnosti, da mora država kot tožeča stranka v kazenskem postopku nositi celotno dokazno breme. Dokazno breme nosi tožilstvo, ki mora obsegati vse znake (elemente) kaznivega dejanja, ter načelo in dubio pro reo. Kljub takšni razlagi, ki večinoma izhaja iz jezikovne interpretacije 22. člena Ustave, je mogoče (po teleološki razlagi) v pravico do domneve nedolžnosti šteti tudi posameznikovo pravico, ki zajema prepoved kakršnihkoli posegov, ki bi lahko izkrivile presojo sodišča pri odločanju o njegovi krivdi. Med slednje lahko prištevamo npr. obvezno nošenje določenega tipa oblačil, pretirano število pravosodnih policistov, ki so namenjeni zagotavljanju varnosti, ne potrebno vklepanje obdolženca ipd. To stališče podpira tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Sodišča pri opravljanju svoje funkcije ne smejo pričeti s pred-zasnovano idejo, ki v kakršnikoli meri vpliva na prepričanje, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje; breme dokazovanja je na tožilstvu, in vsakršen dvom gre v korist obdolženca (Vastberga Taxi Aktiebolag in Vulic proti Švedski, odst. 108-109; Janosevic proti Švedski , odst. 96-97). Primer takšne pred-zasnovane ideje, ki vpliva na prepričanje sodišča o krivdi obdolženca, so lahko prekomerni in nepotrebni varnostni posegi in s tem posegi v dostojanstvo oseb v kazenskih postopkih, ki so brez posebej oz. sploh utemeljene podlage (pripor to ni) na sodišča pripeljani vklenjeni v celoti (noge, roke, povezava navedenih vezi skupaj – torej v smislu vklepanja).

2. V primerih, da je obdolženi priveden pred sodnika tak, lahko bi celo rekli „sovražen“ in „oster“ način, bi to v povprečno razumnem posamezniku lahko privedlo do prepričanja, da gre za izjemno nevarnega obdolženca. Takšno ravnanje ne samo da spodkoplje samo bistvo domnevne nedolžnosti, poleg tega obdolženca tudi poniža in posega v njegovo pravico do osebnega dostojanstva, tako v njegovem subjektivnem prepričanju, kot tudi objektivno, v očeh javnosti. Poleg tega takšno ravnanje vpliva tudi na obdolženčevo sposobnost in zmožnost učinkovite obrambe in miselnega napora, ki ga mora vlagati v samo spremljanje postopka, prav s tem namenom (Ramishvili in Kkhreidze proti Gruziji). Za vseobsegajoče vklepanje kot zelo splošno prakso slovenskih postopkov v zvezi z obdolženci hujših oblik kaznivih dejanj, pri čemer sploh niso podani razlogi, da bi se z najmanjšo stopnjo verjetnosti dalo sklepati, da gre za fizično nevarno osebo, je tovrstna manifestacija zgolj manifestacija moči države brez vsebinske teže. Priporni razlogi (ali celo razlog begosumnosti) sami po sebi zagotovo niso dovolj, da se pred javno sojenje pripelje obdolžence na način, kjer se lahko javnost in vsi udeleženci postopka na lastne oči prepričajo o „njihovi krivdi“. Podobno kot navedeno je ESČP že odločilo, da je nedovoljeno tudi prisilno nošenje določenega tipa oblačil, ki so predvidena za obdolženega, saj lahko to v očeh javnosti spodbudi prepričanje o njegovi krivdi in s tem posega v njegovo pravico do domnevne nedolžnosti (Samoila in Cionca proti Romuniji, odst. 91-101; Jiga proti Romuniji, odst. 98-103). Ob tem pa velja omeniti, da nepotrebno vklepanje obdolženca lahko pomeni celo kršitev človekove pravice do prepovedi mučenja (18. člen Ustave, 3. člen EKČP). Obstajati mora sorazmerje med varnostnim ukrepom in ciljem, ki ga zasleduje postopek pred očmi javnosti, predstavlja primer ponižujočega ravnanja, ki pa je absolutno prepovedano (Gorodnitchev proti Rusiji, odst. 84-97). Ne-oziraje na profesionalnost sodnikov je mentalni proces tehtanja vsekakor obremenjen tudi z navedenim. Ne gre samo za izvajanje dokazov, temveč logične sklepe o izvedenih dokazih, ki se jih skozi različne metode razlage poveže v logično celoto. Ravno slednji proces odločanja pa je vsekakor tudi pri profesionalnih sodnikih obremenjen z nezavednim. V nasprotnem primeru bi lahko sodili tudi stroji. Ker navedeno seveda ne drži, saj gre proces logičnega sklepanja in tehtanja dokazov preko vrednostnih sit, kjer je ključno tudi nezavedno, je jasno, da zgoraj opisana ravnanja z obdolženci, vsekakor vplivajo na sojenje. V pričujočem primeru tožeče stranke je prišlo prav do vseh navedenih kršitev, ki jih je ugotovilo tudi ESČP v svojih sodbah. Obdolženega so namreč v kazenskem postopku pred Okrožnim sodiščem v Kranju opr. št. I K ..., pravosodni policisti na obravnavne naroke privedli polno vklenjenega (tudi nekatere ostale soobdolžene) v številnem spremstvu in oboroženi s polavtomatskimi puškami. Tožeča stranka je imela vklenjene tako roke in noge, oboje pa povezane skupaj z dodatno verigo. Verige na nogah je imela vklenjene na način, da je lahko naredila korak zgolj cca. 30-40 cm, torej se sploh ni mogla gibati niti od zatožne klopi do prostora za zaslišanje je lahko zgolj stopicala. Med obravnavo so ji pravosodni policisti sicer sneli lisice na rokah, vse ostalo pa je ostalo zaklenjeno tudi tekom glavne obravnave oz. tega kazenskega postopka. Takšno ravnanje je popolnoma neupravičeno in nesorazmerno z zakonskimi in podzakonskimi določbami, ki urejajo ukrepe Pravosodne policije. Tožnik se sklicuje na Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, 1. in 5. odst. 239. člena). Izpostavljene zakonske določbe so lex generalis, katero izvrševanje je konkretneje določeno s Pravilnikom o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov (v nadaljevanju Pravilnik). Sklicuje se na določila 4., 5. in 6. člena Pravilnika. Slednje pa je očitno, da se v Sloveniji „izvaja“ zgolj in samo na teoretični ravni oz. velja zgolj kot mrtva črka na papirju. Vidimo torej, da je skozi celoten Pravilnik vpeta in močno integrirana pravica do spoštovanja posameznikovih človekovih pravic. To izhaja iz zgoraj (primeroma) navedenih izsekov Pravilnika, ki vsebuje še več takšnih določb, vendar jih na tem mestu zaradi večje preglednosti ne navaja. Med drugim so to določbe 34-45 in 39. člena Pravilnika. Z odredbo o spremstvu se nato določi konkreten način spremstva, namen, preventivno vklepanje, število pravosodnih policistov in prevozno sredstvo. Očitno je, da se v konkretnih primerih poseže po najhujšem sredstvu, četudi gre za obdolženca (tožečo stranko), ki je tuj državljan in ki se je za potrebe kazenskega postopka odzval sam, prišel v Slovenijo in skušaj pojasniti svojo vlogo. Ni bil še nikoli kaznovan, da ni razpoznan kot nevaren sebi ali drugim, da o tem ni bilo mogoče sklepati iz katerihkoli ravnanj tožeče stranke. Edina „nevarnost“ je nevarnost, „utemeljena“ na teži kaznivega dejanja, saj zoper tožečo stranko teče postopek zaradi kaznivega dejanja po 307. členu KZ-1 (torej Nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem). Kot bo lahko naslovno sodišče ugotovilo z vpogledom v kazenski spis v zadevi opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, je tožeča stranka v tem postopku sama in prostovoljno prišla v Slovenijo ravno z namenom, da se razčistijo vsa dejanska vprašanja glede obtožb, ki jo bremenijo. Pri tem pa ji je nato bila odvzeta prostost in zoper njo tudi odrejen pripor. Slednji iz razloga ponovitvene nevarnosti. Tožeča stranka meni, da so tako pripor, kot vse ostale obtožbe, ki jo bremenijo neutemeljene in neupravičene. Na podlagi zgoraj navedenih okoliščin in ker pripor ni podan iz razloga begosumnosti, da bi se vsaj teoretično dalo sklepati na podlago za vklepanje, ter ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega o pooblastilih Pravosodne policije, načelih in smernicah pri njihovi uporabi itd., je popolnoma neutemeljena in protipravna odločitev Pravosodne policije, da se tožečo stranko na obravnavne naroke vodi vklenjeno z lisicami na način, kot je opisano zgoraj, ter tako v številnem spremstvu oboroženih policistov, da je vsem udeležencem javne obravnave jasno, s „kakšnim“ človekom imajo opravka. Pravosodna policija ni v ničemer niti približno spoštovala načela sorazmernosti, saj glede tožeče stranke nikakor ni podan razlog begosumnosti (pa četudi bi bil podan, obseg vklepanja vseeno ne bi bil utemeljen), kajti navsezadnje je pripor odrejen zaradi ponovitvene nevarnosti bremenilnega kaznivega dejanja. Tožeča stranka se zato na tem mestu sprašuje, kaj je bil namen njene vklenitve v lisice ob številnem spremstvu pravosodnih policistov, v kolikor je bil to razlog, iz katerega je odrejen pripor (ponovitvena nevarnost), to nima nobene pravne utemeljenosti in kakršnegakoli smisla. Tožečo stranko namreč bremeni sodelovanje pri organiziranju nedovoljenega prevoza orožja, kar pomeni, da vklepanje in spremstvo v tako pretirani meri v ničemer ne zagotavlja varnosti sodišča in obravnave, v odnosu na bremenilno kaznivo dejanje. Tožeča stranka namreč pojmovno, glede na naravo obtožb, ne more ogrožati varnosti sodišča, niti udeleženih na obravnavah, saj jih ne more ogroziti s tem, da bo na sodišču prevažala orožje.

3. Pravosodna policija je s svojim realnim upravnim aktom (dejanjem) vklepanja in številnega spremstva posegla v pravico tožeče stranke do domneve nedolžnosti in osebnega dostojanstva. Slednja se je namreč počutila ponižano in nemočno, skrbelo jo je, kaj si mislijo o njej prisotni v dvorani, ni mogla razmišljati o samem teku kazenskega postopka in tako učinkovito razmišljati o svojem zagovoru. Poleg tega je bil s tem ustvarjen nepopravljiv vtis na sodni senat, saj se je tožečo stranko nenehno izpostavljalo kot hudega kriminalca, ki je družbi zelo nevaren, in s tem neposredno impliciralo njegovo krivdo. Zaradi velike medijske izpostavljenosti primera in navzočnosti velikega števila ljudi, je takšno ravnanje Pravosodne policije predstavljalo tudi ponižujoče in nehumano ravnanje (Ramishvili in Kokhreidze v. Gruzija, odst. 101).

4. ESČP je namreč izpeljalo identične ugotovitve v že omenjenem primeru Ramishvili in Kokhreidze v. Gruzija. Zapisalo je, da pomanjkanje pravnomočne obsodbe in zgledno vedenje obdolžencev predstavlja okoliščino, ki ne upravičuje uporabo prisilnih sredstev v takšni meri in pristnost specialnih enot policije v sodni dvorani. V kazenskem spisu ni bila podana nobena okoliščina, ki bi izkazovala, da obstaja še tako majhna verjetnost, da bodo obdolženi pobegnili oz. se zatekli k nasilju pri njihovem transportu do sodne dvorane (Ramishvili in Kokhreidze proti Gruziji, odst. 101). Tožeča stranka ni bila nikoli pravnomočno spoznana za krivo kateregakoli kaznivega dejanja, prostovoljno je prišla v Slovenijo, priporni razlog zoper njo pa se je nanašal na ponovitveno nevarnost in ne na begosumnost oz. katerokoli drugo okoliščino, ki bi upravičevala tako hud poseg v njene človekove pravice. Vzporednice je moč narediti tudi z omenjenima primeroma Samoila in Cionca v. Romunija in Jiga v Romunija ESČP je v tem primeru ugotovilo, da je prisilno nošenje določenega tipa obleke poseg v pravico do domnevne nedolžnosti, za vklepanje in številno prisotnost policije v predmetnem primeru pa lahko trdimo, da je pojmovno enako kot prisilno nošenje določenega tipa obleke, še več, gotovo predstavlja še bolj globok in nedopusten poseg v človekove pravice tožeče stranke. Okrožno sodišče v Kranju je bilo na vse zgoraj navedeno opozorjeno na glavnih obravnavah in sicer dne 15. 3. 2013, dne 22. 3. 2013 in vseh nadaljnjih obravnavah, ki so tekle oz. tečejo pod opr. št.: I K ... Priložene pa so tudi slike, ki kažejo privedbo tožeče stranke na obravnavo in vklenjenost tožeče stranke na zatožni klopi. Kot dokaz predlaga vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Kranju, v zapisnik o glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Kranju v zadevo opr. št. I K ... – zapisnika z dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013. 5. Opisano ravnanje in kršitve človekovih pravic tožeče stranke, ki so bile navedene pod točko II. tožbe, nesporno pomenijo tudi kršenje njene pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Tožeča stranka je že bila izpostavljena na obravnavnih narokih na sodišču na ponižujoč način, ki krši njeno domnevo nedolžnosti, tako da pri sodnem senatu ustvarja sliko, ki jo kaže v obremenjujoči luči in s tem pri sodišču vzpostavlja pred-zasnovano mnenje o njeni krivdi. Zaradi teka kazenskega postopka zoper tožečo stranko in dosedanjega ravnanja Pravosodne policije obstaja utemeljena verjetnost oz. gotovost, da bo tudi v prihodnosti prišlo do posega v njene človekove pravice na identičen način kot do sedaj. Tožeča stranka iz tega razloga naslovno sodišče naproša za izdajo tudi začasne odredbe (opisano še spodaj), ki bo navedene posege v prihodnosti preprečilo.

6. S tožbo zahteva, da sodišče odloči: „Ugotovi se, da je RS, Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij, s svojim oblastnim ravnanjem v zvezi z vsemi prevozi ter privedbami A.A. pred Okrožno sodišče v Kranju v zvezi s postopkom, ki teče pod opr. št. I K ... na nedopusten in protipraven način posegla v človekove pravice A.A. do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in domnevo nedolžnosti po 1. odst. 21., 22., 1. odst. 23. in 27. členu Ustave, tako da je zaradi njegove privedbe na obravnavne naroke v kazenskem postopku opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, uporabila prekomerno uporabo prisilnih sredstev v obliki vklepanja rok in nog ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov.“ Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

7. Glede predloga za izdajo začasne odredbe pa pravi, da je v točki I. do IV. te tožbe že bilo podrobneje pojasnjeno vse, kar se tiče posega tožene stranke v človekove pravice tožeče stranke. Zaradi dejstva, da kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I K ... še teče, in zaradi dosedanjega ravnanja tožene stranke, obstaja utemeljena verjetnost, da bo slednja s svojim realnim upravnim aktom (dejanje) vklepanja in preštevilnega spremstva pravosodnih policistov, protipravno še naprej posegala v človekove pravice tožeče stranke. Tožeči stranki bo tako še naprej nastajala nepopravljiva škoda, svoje pravice v postopku pa bo lahko zavarovala šele, ko bo kazenski postopek zoper njo na prvi stopnji zaključen. Zaradi takšnega časovnega razmika ji trenutno ni na voljo ustrezno pravno sredstvo oz. sodno varstvo za zavarovanje njenih pravic, z izdajo predmetne začasne odredbe pa bi se škoda, ki ji nastaja in ji še bo nastajala s strani tožene stranke, vsaj delno omejila. Sorazmernost med izdajo začasne odredbe, ki prepoveduje nadaljnje poseganje v človekove pravice tožeče stranke in njeno domnevno nevarnostjo, ki jo predstavlja pri udeležbi na obravnavah, je torej podana. Kot že obrazloženo pod točkami I. do IV. te tožbe, je namreč sama, prostovoljno, prišla v Slovenijo z namenom razjasniti obtožbe, ki jo bremenijo, ni bila nikoli pravnomočno obsojena za katerokoli kaznivo dejanje, tako da je uporaba prisilnih sredstev, kot jim je bila priča v kazenskem postopku, ki teče zoper njo, neutemeljena in neupravičena. Predlaga izdajo naslednje začasne odredbe: „Upravi za izvrševanje kazenskih sankcij se prepove nadaljnje poseganje v človekove pravice A.A., do prepovedi mučenja, varstva človekove osebnosti in dostojanstva, enakega varstva pravic, pravice do sodnega varstva in domnevo nedolžnosti po 1. odst. 21., 22., 1. odst. 23. in 27. členu Ustave, tako da se zaradi njegove privedbe na obravnavne naroke v kazenskem postopku opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, prekomerno uporabi prisilna sredstva v obliki vklepanja rok, nog skupaj, ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov vse do konca tega kazenskega postopka. V primeru, da Uprava za izvrševanje kazenskih sankcij ne bo ravnala kot ji nalaga 1. točka te začasne odredbe, se ji izreče denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki se v primeru ponovne kršitve izterja po uradni dolžnosti in hkrati izreče v novem višjem znesku za primer ponovne kršitve, vse dokler seštevek iz denarnih kazni ne doseže zneska v višini 100.000,00 EUR“. Tudi v zvezi z izdajo začasne odredbe zahteva povrnitev stroškov postopka.

8. Tožnik podaja tudi prošnjo za oprostitev plačila sodnih taks. Tožeča stranka nima razpoložljivih finančnih sredstev za plačilo sodne takse. Iz postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju po opr. št. I K ... je razvidno, da je tožeča stranka priprta in da iz očitnih razlogov nima finančnih virov ter ne prejema rednega mesečnega prihodka. Tožeča stranka poudarja, da je vložila predmetno tožbo zaradi varstva svojih pravic. Institut oprostitve plačila sodne takse pa je namenjen prav slednjemu, saj se le na takšen način udejstvuje ustavna pravica posameznika do sodnega varstva. Tožeča stranka v zvezi z 12. členom ZST-1 in dokazom upravičenosti svojega predloga za oprostitev plačila taks, naproša naslovno sodišče, da jo pozove k podaji zahtevane izjave in jo bo naslovnemu sodišču priložila naknadno. Zaradi teka postopka (obravnava v zadevi I K ... razpisana za danes dne 24. 5. 2013) to tožbo vlaga nemudoma in zaradi očitnih razlogov (tožeča stranka je v priporu) te izjave ne bi bilo mogoče pridobiti pravočasno. V kolikor sodišče meni, da navedeno ni opravičljiv razlog, tožeča stranka naproša sodišče, da odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe in tožečo stranko pozove za dopolnitev in ji za dopolnitev postavi dodatni rok. V kolikor njenemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne bi ugodilo, pa tožeča stranka podredno naslovno sodišče naproša, da ji omogoči odlog plačila oz. da ji omogoči obročno odplačevanje sodne takse.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da so pravosodni policisti glede vklepanja zaprtih oseb v času glavne obravnave na sodišču dolžni postopati v skladu z odredbo za spremljanje, ki je izdana na podlagi 37. člena Pravilnika. Sklicuje se tudi na 65. 3. in 4. odstavek 66. člena Pravilnika. Odredba za spremljanje se izda na podlagi varnostne ocene pripornika. Iz osebne varnostne ocene pripornika izhaja, da je ob spremstvih izven zavoda potrebno priporniku vklepati noge in roke, da spremstvo izvajata dva pravosodna policista oziroma šest pravosodnih policistov, v kolikor se spremlja pripornika skupaj s sostorilci ter da je potrebna varnostna oprema zaščitni jopič. Nadalje iz varnostne ocene izhaja, da je pripornik ocenjen kot zelo begosumen, da mu grozi visoka zaporna kazen, da je nepredvidljiv ter da je član hudodelske združbe in tujec. Tožena stranka pojasnjuje, da je bil priporniku s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kranju št. I K ... z dne 19. 4. 2013 pripor podaljšan iz razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Pred tem je bil priporniku prav tako podaljšan pripor iz razloga begosumnosti ter ponovitvene nevarnosti s sklepom senata Okrožnega sodišča v Kranju št. I Ks ... z dne 22. 2. 2013. V zvezi z razlogom begosumnosti je bilo ugotovljeno, da je pripornik državljan Črne Gore, da prebiva v Franciji, da ima v Franciji družino, v Sloveniji pa nima ne sorodnikov, ne prijateljev ali zaposlitve, skratka ničesar, kar bi ga vezalo na bivanje v naši državi, ter da je za očitano kaznivo dejanje predpisana zaporna kazen do 10 let. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja še, da na begosumnost pripornika kaže tudi dejstvo, da se pripornik v hotelu B. ni prijavil pod svojim imenom, kar kaže, da pripornik v Sloveniji ni imel namena ostati. Navedbe tožeče stranke, da gre za obdolženca, ki je tuj državljan in ki se je za potrebe kazenskega postopka odzval sam in je prišel v Slovenijo in skušal pojasniti svojo vlogo, glede na zgoraj navedeni sklep o priporu očitno ne držijo. Iz navedenega sklepa namreč izhaja, da je obtoženega policija izsledila pred izvozom na avtocesto in je bil torej priveden s strani policije. Prav tako ne drži navedba tožeče stranke, da pripor ni bil odrejen iz razloga begosumnosti. Tožena stranka na tem mestu še dodaja, da iz uradnega zaznamka pravosodnega policista C.C. št. 722-155/2013-6175 z dne 26. 4. 2012, izhaja, da je pravosodni policist opravljal nadzor zavodskega dvorišča in ko je pristopil do okna bivalnega prostora št. 58 je opazil pripornika A.A., kako z žlico nekaj počne po okenski mreži. Skupaj s pravosodnim policistom Č.Č. sta vstopila v bivalni prostor in ugotovila, da je pripornik ponovno poškodoval mrežo, in sicer tako, da je popustil eden od zvarov in ena od žic. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka ugotavlja, da je za pripornika utemeljena ocena begosumnosti in meni, upoštevajoč tudi dejstvo, da je podan utemeljen sum, da je pripornik deloval pri nedovoljenem prometu z orožjem v organizirani združbi, da so sprejeti varnostni ukrepi z namenom, da se prepreči pobeg pripornika, zakoniti, utemeljeni ter sorazmerni. Tožena stranka dodaja, da tudi sicer na podlagi tretjega odstavka 37. člena Pravilnika spremstvo pripornika izvajata praviloma najmanj dva pravosodna policista. Sklicuje se tudi na 41. člen Pravilnika.

10. V zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe tožena stranka meni, da predlog ni utemeljen. Tožena stranka ugotavlja, da iz predloga za izdajo začasne odredbe ne izhajajo okoliščine, s katerimi tožeča stranka utemeljuje nastanek in višino škode ter dejstvo, da takšna škoda zanjo predstavlja težko popravljivo škodo. Prav tako tožena stranka meni, da predlog ni utemeljen iz razloga varovanja javnega interesa, saj bi bila v primeru izdaje začasne odredbe v konkretnem primeru prizadeta javna korist. Tožena stranka meni, da je v konkretnem primeru uporaba sredstev za vklepanje ter spremstvo pravosodnih policistov zakonita in utemeljena, saj za to obstojijo upravičeni razlogi. Tožena stranka poudarja, da obstojijo okoliščine, na podlagi katerih je utemeljeno sklepati, da obstaja nevarnost, da bo pripornik pobegnil in meni, da so odrejeni varnostni ukrepi glede na navedene okoliščine pod I. točko nujni, primerni ter sorazmerni, v pripornikove človekove pravice pa ni bilo poseženo nedopustno. Prav tako s takim načinom spremstva po mnenju tožene stranke ni prejudicirana tožnikova krivda v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem, saj bo o krivdi odločalo pristojno sodišče po predpisanem postopku. Tožena stranka ocenjuje, da so varnostni ukrepi med spremstvom pripornika neizogibno potrebni, da se zagotovi varnost in zdravje ljudi ter da se zagotovi navzočnost pripornika v kazenskem postopku in jih ni mogoče nadomestiti z drugimi, milejšimi ukrepi. Glede na navedeno tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen in ugotovi, da z dejanjem Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij ni bilo poseženo v človekovo pravico pripornika.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

11. Tožba se zavrže. 12. Za razrešitev predmetnega upravnega spora je bistvena pravno relevantna okoliščina vprašanje, v zvezi s katerimi konkretnimi dejanji tožeča stranka uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu. Po določbi 3. odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) mora tožnik, če s tožbo zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njegove ustavne pravice, v tožbi med drugim navesti dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila.

13. Tožnik je v uvodu tožbe navedel, da gre za sporna dejanja, ko je bil priveden na »več obravnavnih narokov« in da je bil »ves čas poteka glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v Kranju vklenjen« /…/ (v zadevi I K ...). V tožbenem zahtevku pa je glede vprašanja o tem, za katera konkretna nezakonita dejanja gre, navedel, da gre za oblastvena ravnanja »v zvezi z vsemi prevozi in privedbami pred Okrožno sodišče v Kranju v zvezi s postopkom, ki teče pod opr. št. I K …, tako da je zaradi njegove privedbe na obravnavne naroke v kazenskem postopku opr. št. I K ..., ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju, uporabila prekomerno uporabo prisilnih sredstev v obliki vklepanja rok in nog ter preštevilnega spremstva oboroženih pravosodnih policistov“ /…/.

14. Na podlagi tako opredeljenega tožbenega zahtevka je sodišče upoštevalo, da tožnik ne uveljavlja sodnega varstva zaradi prekomerne uporabe prisilnih sredstev na poti iz zavoda, kjer se tožniku izvaja odvzem prostosti in do vstopa v sodno zgradbo, kjer poteka sojenje, ampak da tožnik vlaga tožbo zoper dejanja prekomerne uporabe sile ob vstopu v sodno dvorano in tekom sojenja v omenjeni kazenski zadevi. Tudi vsi ostali vsebinskih razlogi in argumenti v tožbi sodišču dajejo potrditev za takšen zaključek:

15. Tožnik namreč uveljavlja sodno varstvo samo tistih ustavnih pravic, ki se vežejo na postopek sojenja. To pa je (prvič) varstvo človekovega dostojanstva v kazenskem postopku iz 21. člena Ustave, za katero tožnik sam pravi, da je specialna določba glede na varstvo osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave. Tožnik torej ni uveljavljal sodnega varstva pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave v zvezi z uporabo prisilnih sredstev izven sodne dvorane. Drugič: tožnik uveljavlja pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki se ravno tako lahko nanaša na določen pravni postopek; v konkretnem primeru gre za sojenje v kazenskem postopku. Tretjič: tožnik uveljavlja tudi varstvo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), ki se v konkretnem primeru nanaša na sodni postopek v omenjeni kazenski zadevi. Četrtič: tožnik v tožbi uveljavlja domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ki je vedno vezana na potek (pred)kazenskega postopka.

16. Nadalje tožnik v uvodnem delu tožbe navaja, da je uporaba prekomernih prisilnih sredstev imela »ključen in kritično pomemben vpliv na tek kazenskega postopka«. Tudi, ko navaja sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, jo uporablja v kontekstu vpliva uporabe prisilnih sredstev in drugih oblik označevanja obtožencev, ki lahko vplivajo na vnaprejšnje prepričanje članov senata o krivdi obtoženca, in na prepričanje javnosti, ki je prisotna na obravnavi, in na kršitev dostojanstva obtožencev tekom sodnega postopka.

17. Nadalje, tožnik natančnejši opis uporabe prisilnih sredstev oziroma vklenitve podaja samo za situacijo, ko je bil priveden v sodno dvorano in ko je prisostvoval sojenju na glavni obravnavi. Tudi, ko tožnik na strani 6 tožbe v tretjem odstavku opisuje poseg v osebno dostojanstvo in domnevo nedolžnosti pravi, da se je »počutil ponižano in nemočno, skrbelo ga je, kaj si mislijo o njem prisotni v dvorani, ni mogel razmišljati o samem teku kazenskega postopka in tako učinkovito razmišljati o svojem zagovoru. Poleg tega je bil s tem ustvarjen nepopravljiv vtis na sodni senat« /…/. Vse to se torej nanaša na dogajanje v sodni dvorani.

18. Nadalje tožnik pravi, da v tej fazi nima »ustreznega pravnega sredstva« oziroma da je to »predvideno šele po izdaji sodbe v kazenskem postopku, v obliki pritožbe zoper njo« /…/. Tudi to nedvoumno kaže na to, da tožnik uveljavlja sodno varstvo zoper dejanja prekomerne uporabe prisile v sodni dvorani tekom kazenskega postopka. Tudi po prejemu odgovora na tožbo, v katerem se tožena stranka sklicuje na posamične akte – odredbe za spremljanje na podlagi osebne varnostne ocene, tožnik ni kakor koli spremenil ali dopolnil tožbe, tako da bi sodišče lahko podvomilo, ali morda tožnik ne uveljavlja sodnega varstva zaradi prekomerne uporabe prisilnih sredstev izven sodne dvorane, v kateri poteka omenjeni sodni postopek.

19. Ta ugotovitev sodišča je ključna za presojo dopustnosti upravnega spora v konkretnem primeru, tako da je dejstvo, da tožnik ni v zahtevku natančno opredelil, za katere konkretne glavne obravnave gre, drugotnega pomena. Tožnik sicer govori o glavnih obravnavah v množinski obliki, kot dokaz pa prilaga zapisnika z dveh narokov in sicer z dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013, kar pomeni, da je tožba, ki je vložena 24. 5. 2013 tudi prepozna v zvezi s tema dvema dejanjema. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bilo spremstvo na Okrožno sodišče v Kranju z uporabo prisilnih sredstev zoper tožnika odrejeno tudi dne 26. 6. 2012, 12. 7. 2012, 14. 8. 2012, 11. 1. 2013, 16. 1. 2013 oziroma da je bilo spremstvo z uporabo prisilnih sredstev opravljeno (še) dne 20. 2. 2013, 8. 3. 2013, in na že omenjena dneva 15. 3. 2013 ter 22. 3. 2013, zadnja dva primera pa se nanašata na dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013 (torej na dan vložitve tožbe). To pomeni, da bi glede na zakonski rok 30 dni za vložitev tožbe kvečjemu lahko prišli v poštev zadnji dve omenjeni dejanje, to je dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013. 20. Vendar pa ima tožnik v zvezi s tema dvema dejanjema z dne 26. 4. 2013 in 24. 5. 2013 zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v kazenskem postopku, ki teče pod opr. št. I K ... Človekove pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odstavek 15. člena Ustave) in to velja tudi za pravice iz 21. člena Ustave, 22. člena Ustave, 1. odstavka 23. člena Ustave in 27. člena Ustave, ki se uresničujejo v sodni dvorani in tekom sodnega postopka v omenjeni zadevi.

21. Po Zakonu o kazenskem postopku (ZKP) predsednik senata vodi glavno obravnavo (1. odstavek 299. člena ZKP) in je dolžan skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in odvrne vse, kar bi zavlačevalo postopek (2. odstavek 299. člena ZKP). V ta okvir brez dvoma spadajo tudi prisilni ukrepi zoper obtoženca, če bi le-ti ovirali vsestransko razjasnitev zadeve ali zavlačevanje izvajanja dokazov in poteka glavne obravnave. Dolžnost predsednika senata je tudi, da ugotovi, ali so podani razlogi za izločitev članov senata (2. odstavek 299. člena ZKP), kar pomeni, da je predsednik senata dolžan skrbeti tudi za videz nepristranosti sojenja in varstvo domneve nedolžnosti, kar sicer izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Po 4. odstavku 299. člena ZKP senat odloča o ugovorih zoper ukrepe predsednika senata, ki se nanašajo na vodstvo glavne obravnave. Dolžnost predsednika senata je tudi skrbeti za red v sodni dvorani. Udeleženci ne smejo ovirati dela sodišča (1. odstavek 301. člena ZKP) in zato tudi prisilni ukrepi zoper obtoženca ne smejo ovirati dela sodišča. Čeprav ZKP izrecno ne določa posebne odgovornosti predsednika senata, da skrbi, da prisilni ukrepi zoper obtoženca ne bi bili takšni, da bi škodili njegovi pravici do učinkovite obrambe, ta odgovornost nedvomno smiselno izhaja iz omenjenih določb o vodstvu glavne obravnave v kazenskih postopkih.

22. Iz zapisnikov z dveh narokov dne 15. 3. 2013 in 22. 3. 2013 izhaja, da so pooblaščenci tožnika uveljavljali prekomerno uporabo prisilnih sredstev, vendar pa Upravno sodišče ni pristojno za izvajanje sodnega nadzora nad delom kazenskega sodišča in nad uresničevanjem in varstvom ustavnih pravic kazenskih sodišč. Če je bil ugovor pooblaščencev o prekomerni uporabi prisile na omenjenih dveh narokih morebiti obravnavan neustrezno, kot to navaja tožnik, Upravno sodišče v zvezi s tem ne more dati tožniku sodnega varstva, ker tega upravnega nadzora nad delom kazenskih sodišč zakonodajalec ni predvidel, človekove pravice, ki jih uveljavlja tožnik, pa se morajo na učinkovit način varovati pred kazenskim sodiščem.

23. Ker obstaja drugo primarno sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in ker mora biti to primarno sodno varstvo tudi učinkovito (Up-547/2004 z dne 3. 3. 2005, 10. odstavek, Up-661/2004 z dne 12. 1. 2006), sodišče ugotavlja, da je treba tožbo, vloženo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1, zavreči kot nedopustno (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 4. člena ZUS-1), saj ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo v kazenskem postopku pred sodiščem, ki sodi v zadevi opr. št. I K ... in v pritožbenem postopku.

24. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks bo sodišče odločalo, ko se bo iztekel rok za predložitev listin po ZST-1. Obrazložitev k drugi točki izreka:

25. Ker določilo 2. odstavka 32. člena ZUS-1, ki ureja odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, govori o „izpodbijanem aktu“, mora biti vložitev začasne odredbe vezana na hkratno ali predhodno vloženo tožbo zoper izpodbijani akt. Po ustaljeni upravno-sodni praksi velja, da je /.../ „procesna predpostavka za vložitev zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu vložitev tožbe. Vložena tožba pa mora biti popolna, razumljiva ter izpolnjevati druge z zakonom določene pogoje. Vsako meritorno odločanje zahteva predhodni preizkus oziroma preizkus procesnih predpostavk, kar velja tudi za preizkus zahteve za izdajo začasne odredbe. Vendar pa mora po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča (sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 227/2011 z dne 25. 5. 2011 in drugi) sodišče prve stopnje, ko gre za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, še prej opraviti preizkus, ali so podani pogoji (procesne predpostavke) za vsebinsko obravnavanje tožbe“ (sklep Vrhovnega sodišča I Up 75/2012 z dne 16. 2. 2012, odst. 5). Sodišče je v obrazložitvi prve točke izreka tega sklepa opravilo predhodni preizkus procesnih predpostavk za tožbo in odločilo, da te niso izpolnjene. Zato je moralo sodišče v drugi točki izreka zavreči zahtevo za izdajo začasne odredbe (5. in 2. odstavek 32. člena ZUS-1).

Obrazložitev k tretji točki izreka:

26. Določilo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, kadar sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zato je sodišče v tretji točki izreka odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.