Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev (da dogajanje v zvezi s trajno premestitvijo tožnika spornega dne predstavlja neprimerno ravnanje v razmerju do tožnika glede na okoliščine vročanja; da premestitev tožnika in odreditev drugega dela ni bila izvedena zaradi učinkovitosti poslovanja, ampak zaradi degradacije tožnika,...) zavzelo pravilno stališče, da opisana vedenja in ravnanja v okviru teh historičnih dogodkov predstavljajo trpinčenje tožnika v skladu z definicijo v četrtem odstavku 6.a člena ZDR oziroma četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 in 15.a členom ZJU, saj skupek opisanih ravnanj pomeni sistematično, graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožniku, ki je bil v podrejenem položaju, tožnik pa je zaradi navedenega utrpel nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožniku plača odškodnino v višini 6.000,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (plačilo 8.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, naj tožniku povrne stroške postopka v višini 485,74 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen izpodbijani del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Sodišču prve stopnje očita, da je prezrlo časovno razmejitev statusne organiziranosti inšpektorata in to podrobno opisuje. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v sodbi ugotoviti, od kdaj do kdaj se kršitve očitajo posameznemu glavnemu inšpektorju, in posledično v izreku odločiti, kolikšen znesek odškodnine je dolžan plačati kateri organ. Po njenem mnenju tožnik ni upravičen do odškodnine za trpinčenje, ta pa je tudi priznana v previsokem znesku glede na primerljive zadeve. Opozarja, da tožnik in A.A. nista delala v istem kraju, zato njun stik v smislu mobinga ni mogel biti niti tako pogost niti tako intenziven, da bi utemeljeval obstoj trpinčenja na delovnem mestu in prisojeno višine odškodnine. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. V zvezi s posameznimi ugotovljenimi ravnanji nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je odločitev napačna, samovoljna in arbitrarna, zaradi česar krši 22. člen Ustave RS. Navaja, da v letu 2015 B.B. ni vodila inšpektorata, zato tedaj tožnika ni mogla trpinčiti, zadeva C. pa mu je bila odvzeta novembra 2014, kar ne utemeljuje zaključka o trpinčenju v celem letu 2014. Kot arbitrarno graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A.A. trpinčila D.D. in E.E. V zvezi z vročitvijo aneksa na bencinski črpalki meni, da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti A.A., da je hotela priti tožniku nasproti. Glede premestitve v F. se tudi sklicuje na njeno izpoved, da bi se v nekaj dneh po prihodu vse uredilo, če bi tožnik počakal, ter da je imel izredno ugodne delovne pogoje, ker se mu je vožnja s službenim vozilom štela v delovni čas. Kot napačno graja ugotovitev, da na tem delovnem mestu potem ni delal nihče. Sklicuje se na trditve A.A., da je resnično menila, da bi tožniku koristilo delo v drugem okolišu. Nasprotuje izpovedi G.G. v zvezi s premestitvijo tožnika v F., saj ta ni bila sposobna presoje o tej temi. Navaja, da je bilo treba tožnika malo odmakniti iz OE H. zaradi pritožb sodelavcev, ravnanje A.A. pa je bilo v korist OE. Nasprotuje mnenju izvedenke kot nestrokovnemu, sodišču prve stopnje pa očita, da ga ni kritično ovrednotilo. Zatrjuje, da je tožnik odvzem vodstvenega dela razumel kot hudo degradacijo in so se iz tega razvile duševne težave, do česar ni prišlo pri nobenem od drugih premeščenih uslužbencev, kar kaže na pomembno subjektivno okoliščino. Sklicuje se na tožnikovo izpoved, da ga je zamenjava terena tako prizadela, da je doživel živčni zlom, kar po njenem prepričanju kaže, da ni sposoben opravljati nalog inšpektorja. Trdi, da so tožnikove duševne težave posledica njegovih težav z zdravjem, in ne dogodkov v službi. Pojasnjuje okoliščine glede odvzema zadeve C., ki je bil zaradi tožnikovega načina dela nujen, ter navaja, da bi bilo to treba narediti že prej ter da se na inšpektoratu to ni delalo. Navaja, da se vodjo odstavi v skrajnih razmerah in to tudi utemeljuje. Trdi, da nobeno očitano dejanje ni bilo graje vredno, žaljivo ali nedopustno in usmerjeno na osebo tožnika. Pove, da se s tožnikom ni razumel niti I.I., ki ni konfliktna osebnost. Navaja, da priča E.E. ni relevantna priča, saj ni imel nobene povezave z OE H. Sodišču prve stopnje očita da je neutemeljeno poklonilo vero izpovedi vodje J.J., ki je bila negativno nastrojena proti toženki, saj je bila kot stranka in kot priča udeležena v drugih postopkih. Navaja, da sedanja vodja OE G.G. ve, kakšne težave so s tožnikom, vendar mora vsak dan delati z njim in zagotavljati ustrezne delovne pogoje v OE H. Meni, da je sodišče prve stopnje premalo obrazložilo svoje stališče, da K.K. ni verodostojna priča, ker je sodeloval pri pripombah glede sodne izvedenke. Sodišču prve stopnje očita, da se ni ukvarjalo s tožnikovim značajem, in zavrača odgovornost za nastanek hudih duševnih težav zaradi enostavne premestitve. Nasprotuje ugotovitvi, da je pri tožniku prišlo do razčlovečenja, saj do tega lahko pride le zaradi resnično hudih kršitev temeljnih človekovih pravic, do česar v predmetni zadevi ni prišlo. Zavzema se za to, da je treba očitek glede predodelitve spisa C. obravnavati popolnoma ločeno od ostalih ravnanj, ki se sicer očitajo delodajalcu in A.A., in sicer zaradi časovne oddaljenosti, spremembe vodstva, zgolj enkratnega dogodka v času mandata B.B., izboljšanja zdravstvenega stanja tožnika v času njenega mandata ter razlogov za predodelitev spisa. Zatrjuje arbitrarnost in samovoljnost odločitev sodišča prve stopnje, ki je nekritično povezalo dogodke, ki so se dogajali pred letom 2013 in en sam dogodek, ki se je s strani popolnoma tretje osebe zgodil konec leta 2014. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vmesno časovno obdobje, spremenjene okoliščine v tem obdobju, spremembo nadrejene ter razloge za predodelitev konkretnega spisa. Navaja, da je odvzem spisa izvedel vodja območne enote H. L.L. in zatrjuje protispisnost ugotovitve, da naj bi to storila B.B. Navaja, da se tožnik ni pritožil na sklep, s katerim je ta odločila o njegovi zahtevi za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, odvzem spisa je namreč povezan z delom organa, in ne s tožnikom osebno. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka tožene stranke. Priglaša stroške sestave pritožbe.

3. Tožnik odgovarja na pritožbo tožene stranke, prereka njene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev povračila stroškov odgovora na pritožbo toženi stranki. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe v višini 8.000,00 EUR in odločitev o stroških vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da materialnega prava ni v celoti pravilno uporabilo, ker ni upoštevalo tudi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. 7. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, po kateri mora odškodnina za trpinčenje poleg zagotovitve satisfakcije prizadetega delavca (povračilna funkcija odškodnine) imeti tudi odvračevalni učinek na povzročitelja glede bodočih kršitev (penalna funkcija odškodnine). Sklicuje se še na Direktive (2000/43/ES, 2000/78/ES in 2002/73/ES ter primere sodišča ES C‑180/95, C-54/07 in C-396/07). Zavzema se za to, da bi se ravnanja v sporni zadevi štela za nadlegovanje, to pa je kršitev načela enakega obravnavanja in diskriminacija, ter za zvišanje odškodnine zaradi obveznosti vseh državnih organov v Republiki Sloveniji, da upoštevajo evropsko primarno in sekundarno zakonodajo ter sodno prakso SEU (načelo lojalne razlage). Zavzema se za to, da bi skladno z 8. členom ZDR-1 sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino v višjem znesku zaradi penalne oziroma kaznovalne funkcije. Navaja, da je šlo za grobo obliko trpinčenja pri državnem organu s 190 javnimi uslužbenci, storjeno s strani vodilne osebe, ki bi morala biti sicer s svojim ravnanjem zgled ostalim, ter da so zatajili vsi preventivni mehanizmi, ki bi morali pri toženi stranki delovati. Opozarja, da je bil posledično dolgotrajno bolniško odsoten. Meni, da se v podobnih primerih v tujini že za milejše kršitve prisoja odškodnino v višini 10.000,00 EUR in več ter da so odškodnine za povzročeno trpinčenje v Republiki Sloveniji zastrašujoče nizke. Glede na navedeno predlaga delno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje, tako da sodišče prve stopnje prisodi primerno denarno odškodnino in pri tem upošteva tudi kaznovalno funkcijo odškodnine zaradi trpinčenja. Izpodbija tudi odločitev glede stroškov pravdnega postopka in se zavzema za ugotovitev uspeha v postopku ločeno po temelju (100 %) in po višini (43 %). Po njegovem mnenju bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o stroških upoštevati njegov skupni uspeh v pravdi 71,50 %, tako da bi mu bila po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov tožena stranka dolžna plačati 1.568,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče sprejema navedene razloge sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

7. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavljata pritožbi, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

8. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni. Tudi v zvezi z odvzemom zadeve C. tožniku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so odločitev o tem, da se tožniku odvzame spis, sprejeli L.L., direktorica in glavna inšpektorica B.B., ugotovitev sodišča prve stopnje o odgovornosti slednje za to dejanje, pa ne pomeni protispisnosti.

9. Tožena stranka izpodbijani sodbi na več mestih očita kršitev 22. člena Ustave RS. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev - torej samovoljno. Izpodbijani sodbi tega ni mogoče očitati, saj iz nje izhajajo ustrezni argumenti za odločitev, sodišče prve stopnje pa je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo - konkretno določbe četrtega odstavka 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) oziroma četrtega odstavka 6a. člena pred njim veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. - ZDR), ki opredeljujeta trpinčenje na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno najprej ugotavljalo obstoj in okoliščine vsakega posamičnega dejanja, za katerega je tožnik zatrjeval, da je bilo negativno in graje vredno ter usmerjeno zoper njega, nato pa je presojalo, ali je obstajal element ponavljanja oziroma sistematičnosti oziroma ali ugotovljena dejanja kot skupek dejanj predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu. Ugotovitev, da je tožniku škoda nastala zaradi trpinčenja na delovnem mestu, je pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da dogajanje v zvezi s trajno premestitvijo tožnika z dne 17. 8. 2010 predstavlja neprimerno ravnanje v razmerju do tožnika glede na okoliščine vročanja (predlog za srečanje na bencinski črpalki), dejansko srečanje zunaj prostorov pisarne v lokalu ter siceršnje vedenje nadrejene A.A. v zvezi s tem, - da premestitev tožnika v F. s sklepom z dne 13. 9. 2010 in odreditev drugega dela ni bila izvedena zaradi učinkovitosti poslovanja, ampak zaradi degradacije tožnika, na kar kažejo dejstva, da v novi pisani ni imel spisov, da računalnik ni bil povezan v sistem, da tožnik ni imel dostopa do svojih ali drugih spisov, da so se vsi na uradu izogibali komunikaciji z njim, da se mu A.A. ni javljala na klice, da njegove prošnje za delo niso bile uslišane ter da po njegovem odhodu s tega delovnega mesta na njem 1 leto ni bilo nikogar zaposlenega, - da cilj poskusa premestitve tožnika z dne 15. 12. 2010 na M. ni bila racionalizacija poslovanja ter uspešnejše delovanje OE H., ampak diskreditacija tožnika, saj mu je bilo v zvezi s tem izrecno rečeno, da zadolžitev ne bi imel, ampak bi bil le na plačilni listi inšpektorata, v njegovo enoto pa je bila v zameno zanj njegova nadrejena A.A. pripravljena sprejeti tudi osebo z osnovnošolsko izobrazbo, - da je bilo tožniku z odredbo 14. 11. 2011 odrejeno delo v inšpekcijski pisarni N. z namenom njegove izločitve iz delovnega okolja, pri čemer bi se moral vsak dan voziti v N. s službenim avtomobilom, ki bi ga moral prevzeti vsak dan na sedežu območne enote H., njegovi spisi pa niso bili 1 leto izročeni v reševanje nikomur drugemu, - da je tožena stranka tožniku na graje vreden in očitno žaljiv način odvzela spis C. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev zavzelo pravilno stališče, da opisana vedenja in ravnanja v okviru teh historičnih dogodkov predstavljajo trpinčenje tožnika v skladu z definicijo v četrtem odstavku 6.a člena ZDR oziroma četrtem odstavku 7. člena ZDR-1 in 15.a členom Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. - ZJU), saj skupek opisanih ravnanj pomeni sistematično, graje vredno, očitno negativno in žaljivo ravnanje, usmerjeno proti tožniku, ki je bil v razmerju do A.A. in B.B. v podrejenem položaju, tožnik pa je zaradi navedenega utrpel nepremoženjsko škodo.

11. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi organizacijskih sprememb inšpektorata v izreku ločeno odmeriti odškodnino za škodo, povzročeno s strani vsakokratne nadrejene. Za to ni pravne podlage, saj je bila delodajalka tožnika ves čas Republika Slovenija, ki je tudi tožena stranka v predmetni zadevi in ji je bila pravilno naložena v plačilo celotna odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik. Možnost uveljavljanja regresnega zahtevka zoper različne osebe na pravilnost odločitve v tem individualnem delovnem sporu ne vpliva. V individualnem delovnem sporu za odmero odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni odločilno, kdo je neposredni izvrševalec dejanj in vedenj, ki vsa skupaj predstavljajo trpinčenje zaposlenega na delovnem mestu, odločilen je obstoj zavržnih ravnanj ali vedenj, katerih žrtev je (isti) zaposleni in nastanek pravno priznane škode. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo treba ločeno obravnavati ravnanj različnih tožnikovih nadrejenih, zato so obsežne pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Na pravilnost odločitve ne vpliva zavzemanje tožene stranke, naj se dogodek v zvezi z odvzemanjem zadeve C. obravnava povsem ločeno od drugih dejanj. Pri ugotavljanju trpinčenja na delovnem mestu ni odločilno, kdo je posamezno dejanje zoper zaposlenega storil, niti raznovrstnost ravnanj in vedenj, prav tako ni bistveno, da je do tega dogodka prišlo po menjavi vodstva in v kasnejšem obdobju. Sodišče prve stopnje je pravilno tudi to dejanje upoštevalo kot eno od dejanj trpinčenja na delovnem mestu, pritožbeno sodišče pa dodaja, da je ugotovitev o trpinčenju na delovnem mestu pravilna že glede na preostala vedenja in ravnanja, katerih žrtev je bil tožnik.

12. Tožena stranka izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank ter glede izvedenskega mnenja sodne izvedenke glede odvijanja posameznih dogodkov, ki skupaj predstavljajo trpinčenje tožnika na delovnem mestu. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče in stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče oziroma stranke mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika in prič, ne pa na izpoved A.A. in K.K. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da se izpovedi G.G. v zvezi z racionalnostjo premestitve tožnika ne bi smelo upoštevati in to utemeljuje s pavšalno trditvijo, da priča ni bila sposobna presoje o tej temi. S tako splošno trditvijo verodostojnosti navedene priče ni uspela omajati. Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ne bi smelo pokloniti vere J.J. zaradi njene udeležbe v drugih postopkih, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka to (tudi sicer povsem splošno) trditev prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Glede izpovedi K.K. pritožbeno sodišče ugotavlja, da jo je sodišče prve stopnje deloma upoštevalo (prim. z 10. in 11. točko obrazložitve), glede dela, ki ga ni upoštevalo, pa je navedlo jasne in prepričljive razloge za nekredibilnost njegovega pričanja (prim. 12. in 22. točko obrazložitve). Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je verodostojnost njegove izpovedi treba presojati v luči dejstva, da je podal pripombe na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, kar potrjuje dejstvo, da je že pred svojim pričanjem imel dostop do podatkov v spisu in govoril s stransko intervenientko. Tožena stranka dalje trdi, da izpoved priče E.E. ni pravno pomembna, ker ni imel nobene povezave z OE H. Zgolj zaradi tega njegove izpovedi ni mogoče zavrniti kot pravno nepomembne, saj je kot vodja območne enote O. in zaposleni v P. do neke mere imel vpogled tudi v delovanje drugih območnih enot, in s tem v delo tožnika. Sodišče prve stopnje se je le v manjšem delu oprlo na njegovo izpoved, in sicer glede ugotovitve, da je bil tožnik dober vodja, ta izpoved pa je bila podprta še s strani drugih prič (G.G., R.R. in J.J.), tako da tudi v primeru, da sodišče izjavi priče E.E. ne bi sledilo, to na izid postopka ne bi vplivalo.

13. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke psihiatrične stroke, ne da bi ga kritično presodilo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da bi tožena stranka sodni izvedenki na naroku lahko postavljala vprašanja, če jih je v zvezi s podanim mnenjem imela, pa tega ni storila. Pritožbeno sodišče po vpogledu v spis ugotavlja, da to drži, saj tožena stranka sodni izvedenki, ki je izčrpno odgovorila na vsa vprašanja sodnice, ni postavila niti enega vprašanja, pa tudi sicer je izvedensko mnenje sodne izvedenke prepričljivo in argumentirano, pripombe tožene stranke in stranske intervenientke pa se večinoma sploh ne nanašajo na vprašanja, na katera je odgovarjala sodna izvedenka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na prepričljivo strokovno mnenje sodne izvedenke, svojo odločitev pa je ustrezno argumentiralo, tako da nima dvoma v njegovo dokazno oceno tudi glede tega mnenja.

14. V zvezi s posameznimi ugotovljenimi ravnanji tožena stranka uveljavlja, da niso dejanja trpinčenja na delovnem mestu, in opravičuje ravnanje tožene stranke z željo stranske intervenientke kot tožnikove nadrejene ravnati v korist OE H. oziroma v korist tožnika ter z navajanjem razlogov za predodelitev spisa C. drugemu zaposlenemu v reševanje. Tudi v tem delu je treba pritožbo zavrniti. Ustrezno obrazloženih ugotovitev sodišča prve stopnje o zavržnosti posameznih dejanj tožena stranka ne more ovreči zgolj s ponavljanjem svojih stališč o dobrih namerah stranske intervenientke. Tudi če je šlo za ravnanja, s katerimi sta tožnikovi nadrejeni zasledovali namen izboljšanja rezultatov dela na OE H. ali sta celo želeli ravnati v tožnikovo korist, s takim namenom ni mogoče izključiti protipravnosti in odškodninske odgovornosti za ta ravnanja, zaradi katerih je tožnik utrpel nepremoženjsko škodo, ki se je izrazila na njegovem zdravju. Tožena stranka se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tožnikovo osebnost oziroma subjektivne lastnosti, zaradi katerih naj bi se na ugotovljena ravnanja prekomerno odzval. Ob pravilni ugotovitvi sodišča, da so ugotovljena ravnanja in vedenja objektivno graje vredna in očitno negativna in žaljiva in usmerjena proti tožniku, ni mogoče izključiti odškodninske odgovornosti tožene stranke za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo. Pri tem je treba opozoriti še na t. i. teorijo jajčne lupine, po kateri mora odgovorna oseba oškodovancu plačati odškodnino tudi za tisto večjo in drugačno škodo, ki je v škodnem dogodku ne bi utrpel, če ne bi imel osebnih lastnosti, ki so jo omogočile. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca torej niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo (prim. odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 133/2016 z dne 16. 11. 2017).

15. Tudi pritožbene navedbe, da odvzema spisa C. ni mogoče šteti kot dejanja trpinčenja na delovnem mestu, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožniku mimo določb o izločitvi inšpektorja in običajnega ravnanja pri toženi stranki (npr. predodelitev spisa v primeru daljše bolniške odsotnosti) odvzet navedeni spis po nalogu nadrejenih. Ravnanje v zvezi s tem je po ugotovitvah sodišča prve stopnje neprimerno, saj mu je bil odvzet le ta spis (drugi pa ne), nenadoma, brez njegove vednosti, z odvzemom se je namreč seznanil z vpogledom v vpisnik, pri čemer je šlo za izredno težavno zadevo, na kateri je tožnik pred tem delal dlje časa. Kot je bilo že pojasnjeno, ni utemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi se zaradi časovne oddaljenosti in menjave vodstva to ravnanje presojalo povsem ločeno od ostalih ravnanj tožene stranke v zvezi s tožnikom. Sodišče prve stopnje ni ravnalo arbitrarno s tem, ko je tudi to dejanje štelo za eno dejanj trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditev tožene stranke v zvezi z razlogi za odvzem spisa, njegova dokazna ocena, da je tudi to dejanje eno v nizu zavržnih dejanj zoper tožnika, pa je ustrezna. Na pravilnost ugotovitve ne vpliva niti dejstvo, da naj bi se tožniku v vmesnem obdobju izboljšalo zdravstveno stanje ter da naj bi se okoliščine spremenile, in ponavljanje domnevno upravičenih razlogov za predodelitev spisa, pri čemer tožena stranka v pritožbi sama pove, da se to ni delalo, pa bi se po njenem mnenju moralo. Prav tako na ugotovitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke ne vpliva dejstvo, da se tožnik ni pritožil na odločitev o odvzemu spisa. Dodati je treba še, da tudi v primeru dovoljenih ali zakonitih ravnanj delodajalca ni izključena ugotovitev, da taka ravnanja v povezavi z drugimi glede na okoliščine primera predstavljajo trpinčenje na delovnem mestu.

16. Tožena stranka uveljavlja tudi, da tožniku ni nastala škoda zaradi navedenih spornih ravnanj, ampak zaradi drugih vzrokov. Tudi ta pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku nastala zaradi navedenega ravnanja škoda, ki ni posledica drugih dogodkov oziroma okoliščin iz tožnikovega življenja oziroma drugih zdravstvenih težav. Pri tem se je pravilno oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke psihiatrične stroke, ki mu tožena stranka v pritožbi le na splošno očita nestrokovnost, vendar neutemeljeno.

17. Tožnik in tožena stranka nasprotujeta višini odmerjene odškodnine, pri čemer se tožnik zavzema za njeno zvišanje, tožena stranka pa za njeno zmanjšanje. Pritožbi tudi v tem delu nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri pravilno upoštevalo obseg trpinčenja nad tožnikom, škodne posledice v obliki psihičnih težav (akutna stresna motnja, ki se je prelevila v depresijo, posttravmatska stresna motnja) in njihovih posledic (dolgoletno jemanje antidepresivov, nespečnost, težave z apetitom, upad volje do življenja, razmišljanje o samomoru, disforično razpoloženje, tesnoba, strah, okrnjena delazmožnost ipd.), trajanje škodnih posledic in druge ugotovitve izvedenke, pri tem pa je upoštevalo, da mora biti odškodnina učinkovita in sorazmerna s škodo, ki jo je utrpel tožnik, ter da odvrača delodajalca od ponovnih kršitev (8. člen ZDR-1). Odmera pravične denarne odškodnine v višini 6.000,00 EUR je ustrezna, zavzemanje strank za njeno zvišanje oziroma znižanje pa ni utemeljeno. Na pravilnost odmere odškodnine ne vpliva trditev tožene stranke, da pri tožniku ni mogoče govoriti o razčlovečenju, do katerega pride ob res hudih kršitvah temeljnih človekovih pravic, pri tožniku pa do tega ni prišlo. Ni odločilno, kako je izvedenka poimenovala škodne posledice, ki jih je utrpel tožnik zaradi trpinčenja na delovnem mestu, sodišče prve stopnje je namreč pri odmeri odškodnine pravilno upoštevalo zgoraj naštete konkretne posledice, ki jih je trpel tožnik. Pravilno je upoštevalo tudi obseg trpinčenja na delovnem mestu, kot ga je povzelo v točki 24, zgolj zaradi tega, ker tožnik ni bil v vsakodnevnem stiku s stransko intervenientko, pa odmera odškodnine v nižjem znesku ni utemeljena. Prav tako ni mogoče slediti zavzemanju tožene stranke, da je obseg škode treba pripisati tožnikovi posebni občutljivosti ter da je šlo za "navadno premestitev".

18. Tožnik v pritožbi zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo Direktive 2006/54/ES z dne 5. 7. 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu. Ta v predmetni zadevi ni uporabljiva, saj se nanaša na uresničevanje načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, temelj za odmero odškodnine tožniku v predmetni zadevi pa je kršitev prepovedi trpinčenja na delovnem mestu, in ne neupravičena neenaka obravnava (diskriminacija) tožnika zaradi njegovega spola. Iz pritožbenih navedb je mogoče sklepati, da tožnik trpinčenje na delovnem mestu zmotno šteje za nadlegovanje iz 6. točke Direktive, ki izrecno določa, da je nadlegovanje v nasprotju z načelom enakega obravnavanja žensk in moških ter pomeni diskriminacijo zaradi spola za namene te Direktive. Prav tako v predmetni zadevi niso uporabljive Direktive 2000/43/ES z dne 29. 6. 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost, 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ter 2002/73/ES z dne 23. 9. 2002 o spremembi Direktive Sveta 76/207/EGS o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev. Tožnik ni zatrjeval neupravičene neenake obravnave (diskriminacije) zaradi spola ali rase oziroma narodnosti, zato ni podlage za uporabo pravnih virov EU, ki se nanašajo na to, in ne na trpinčenje na delovnem mestu. Ker ne gre za pravno pomembne trditve, se sodišče prve stopnje pravilno ni posebej opredeljevalo do njih, pritožbeno sodišče pa kot nebistvene zavrača obsežne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uporabo prava EU in sklicevanje na judikate Sodišča EU, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva v tej zadevi. Ne drži pa pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni upoštevalo t.i. penalne (kaznovalne) funkcije odškodnine, ki je urejena v 8. členu ZDR-1. Prisojena odškodnina v višini 6.000,00 EUR je ustrezna glede na obseg trpinčenja in škodne posledice, pri tem pa je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da bo odškodnina v tej višini odvrnila toženo stranko od ponovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je s sklicevanjem na navedeno določbo (30. točka razlogov sodbe) ustrezno obrazložilo, da je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi kaznovalno funkcijo odškodnine. Zavzemanje za višjo odškodnino je tako neutemeljeno, sodišče prve stopnje je namreč poleg že navedenega ustrezno upoštevalo tudi druge ugotovljene okoliščine primera. Z navajanjem, da je prišlo do trpinčenja na delovnem mestu pri državnem organu s 190 javnimi uslužbenci, s strani vodilne osebe ter da so preventivni mehanizmi zatajili, ni mogoče utemeljiti odškodnine v višjem znesku od prisojenega, ki je skladen z odškodninami v podobnih primerih v Republiki Sloveniji. Da je bil tožnik v bolniškem staležu, je sodišče prve stopnje že upoštevalo. Tudi splošno sklicevanje na odmerjene odškodnine zaradi trpinčenja v tujini oziroma na prakso EU v zvezi s trpinčenjem ter pavšalna ocena o zastrašujoče nizkih odškodninah pri nas ne vplivata na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

19. Tožnik in tožena stranka se pritožujeta tudi zoper odločitev o stroških. Tožena stranka le splošno nasprotuje naložitvi plačila tožnikovih stroškov v plačilo, kar glede na dejstvo, da je tožnik delno uspel s tožbenim zahtevkom, ni utemeljeno. Tožnik se v zvezi s stroškovno odločitvijo zavzema za to, da bi se njegov uspeh v postopku izračunal kot povprečje uspeha s temeljem, s katerim je v celoti uspel, in uspeha glede višine odmerjene odškodnine. Ker v zvezi z obravnavanjem temelja odškodninske obveznosti tožene stranke tožniku niso nastali posebni stroški postopka, ni podlage za uporabo principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 530/2005). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik uspel z 43 %, toženka pa s 57 %, to pa je pravilno upoštevalo pri izračunu stroškov postopka, skladno z ustaljeno sodno prakso.

20. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Tožnik in tožena stranka s pritožbama nista uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krijeta vsak svoje stroške pritožbe. Tožnik sam krije tudi stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).