Jedro

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki polemizirajo s termini »raba« in »uporaba« zemljišča. Pojma »funkcionalno zemljišče« (ki izvira še iz časov družbene lastnine in pravice uporabe le-te) in »zemljišče, potrebno za redno rabo objekta« (ZVEtL in ZVEtL-1) se v povezavi z lastninjenjem uporabljata kot sopomenki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Udeleženci pritožbenega postopka sami nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da pripadajoče zemljišče k stavbi na naslovu K. ulica 8, L., predstavljata zemljiški parceli z ID znakoma 000/415 in 000/413 kot splošna skupna dela stavbe (zelenici ter dostopni poti v blok – I. točka izreka) in da so posebni skupni deli iste stavbe parcele 000/253, 000/254, 000/249 in 000/250 (atriji štirih pritličnih stanovanj – II. točka izreka) ter odredilo vknjižbo navedenih parcel kot splošnih oziroma posebnih skupnih delov stavbe K. 8. 2. Zoper sklep se pritožuje prvi nasprotni udeleženec G., ki med drugim navaja, da ni jasno, zakaj je določba 42. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča1 sploh potrebna, saj odkazuje na uporabo predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003, kar pomeni, da bi moralo sodišče v vsaki konkretni zadevi ugotoviti, kateri predpis naj bi pomenil zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice. 42. člen ZVEtL-1 ustvarja zakonsko domnevo, da zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ni dejanski lastnik, pri tem pa se obravnavana določba sklicuje na predpise, ki naj bi ustvarili takšen prenos lastninske pravice, a se to nikakor ni zgodilo. Šele v letu 2017 je zakonodajalec sprejel zakon, s katerim vzpostavi zakonsko domnevo, da je prvi nasprotni udeleženec izgubil lastninsko pravico na nepremičninah, kar pomeni, da je bil šele s sprejemom ZVEtL-1 prvi nasprotni udeleženec razlaščen. Tisti, ki je v zemljiški knjigi naveden kot lastnik določene nepremičnine, se tudi dejansko in pravno šteje za lastnika. V primeru spora je tretji dolžan dokazati, na podlagi katerega pravnega naslova je sam lastnik konkretne nepremičnine. V preteklih predpisih pojem pripadajočega zemljišča sploh ni bil določen. Okoliščina, da se obseg pripadajočega zemljišča ugotavlja preko izvedenca urbanista, pomeni prepuščanje materialnopravnih vprašanj, čigava je določena nepremičnina ali del nje, izvedencu. S tem je kršena določba 23. člena Ustave, saj udeleženci nimajo pravice do sojenja pred nepristranskim sodiščem. Dostopne poti, dovozi, parkirni prostori, igrišča ipd. so imeli po Zakonu o upravljanju in razpolaganju s stavbnim zemljiščem2 status komunalnih objektov, na katerih ni bilo mogoče pridobiti nobenih ekskluzivnih pravic. Zemljišče, na katerem je bila zgrajena predmetna stavba, ni bilo v družbeni lastnini v splošni rabi in brez titularja. Investitor – pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca, je odplačno pridobil pravico uporabe na zemljiščih, ki so bila predmet zunanje ureditve. Sodišče v zadevah zoper prvega nasprotnega udeleženca kreira pravo že več kot desetletje, zgolj in samo s ciljem razlastitve prvega nasprotnega udeleženca (t. i. lex G.). Preostale relevantne pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo sodišče nanje odgovarjalo.

3. Predlagatelji so na pritožbo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbo nasprotnega udeleženca, ki je obsežna, se večkrat ponavlja, je mestoma žaljiva do sodišč in mestoma očitno neresnična (kar bo pojasnjeno v nadaljevanju), je mogoče strniti v tezo, da je ZVEtL-1 protiustaven, ker razlašča imetnike lastninske pravice, med katerimi naj bi bil tudi nasprotni udeleženec, ki naj bi bil ne le zemljiškoknjižni, ampak tudi dejanski, resnični lastnik zemljišča, ki ga je sodišče prve stopnje v tem postopku določilo kot pripadajoče zemljišče. 6. V sodni praksi je bilo že velikokrat pojasnjeno, da temu ni tako, da ZVEtL-1 ne daje podlage za razlastitev, temveč le ureja postopek za ugotavljanje, kdo je (dejanski, resnični) imetnik lastninske pravice. Tem stališčem pritožbeno sodišče nima kaj bistvenega dodati, jih bo pa zaradi odgovora na pritožbene navedbe v tej odločbi na kratko ponovilo: Pripadajoče zemljišče je v skladu s prvim odstavkom 42. člena ZVEtL-1 tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. 1. 2003. Zakon vzpostavlja domnevo, da je lastnik stavbe hkrati tudi lastnik zemljišča, ki je bilo po predtranzicijskih predpisih funkcionalno zemljišče stavbe (prvi odstavek 44. člena ZVEtL-1).3

7. Pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika,4 ki je uveljavil načelo superficies solo cedit, je zemljišče, na katerem je bila zgrajena stavba in ji je funkcionalno pripadalo, delilo premoženjskopravno usodo zgradbe: če je bila zgradba zgrajena na zemljišču v družbeni lastnini, je imel lastnik stavbe pravico uporabe tega zemljišča; če je bila zgrajena na tujem zemljišču, pa je graditelj postal lastnik zemljišča. Na abstraktni ravni je bil sistem izdelan in bi ob njegovi dosledni izpeljavi vsaka stavba morala imeti gradbeno parcelo, ki bi obsegala stavbišče in funkcionalno zemljišče. V praksi pa temu ni bilo tako, ker za pravno urejanje odnosov z nepremičninami vpis v nepremičninske evidence ni bil potreben, parcele se niso evidentirale v zemljiškem katastru, brez njih pa ni bilo mogoče vzpostaviti zemljiškoknjižnih vpisov ne za stavbo ne za zemljišče.5 V postopku po ZVEtL-1 se pridobljena pravica na pripadajočem zemljišču ne pridobiva na novo, ampak se z namenom ureditve nepremičninskih evidenc le ugotavlja za nazaj. Namen in cilj tega postopka je, da se pravice lastnikov stavb, ki so na podlagi prej veljavnih predpisov in obrnjenega pravila superficies solo cedit že v preteklosti učinkovito nastale, a se niso vpisale (zunajknjižne pravice) sedaj vpišejo v zemljiško knjigo.6

8. ZVEtL-1 je (enako kot pred njim veljavni Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi,7 ki je urejal isto materijo oziroma reševal isti problem) intervencijski predpis, ki olajšuje ugotavljanje teh – že v preteklosti pridobljenih – pravic in poenostavlja postopke, ki bi jih bilo zgolj z uporabo predpisov, veljavnih pred sprejetjem ZVEtL in ZVEtL-1, zelo težko ali skoraj nemogoče izpeljati. Zakon s tem zasleduje legitimen cilj: celovito in časovno ter stroškovno učinkovito ugotavljanje in uveljavljanje pravic. To pa je ustavno dopusten in legitimen cilj. Ker zakon nikogar ne razlašča in ker zasleduje ustavno dopustne cilje, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe, da naj bi šlo za neustaven predpis.

9. ZVEtL-1 odkazuje na uporabo drugih predpisov, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno, izčrpno in pregledno povzelo (8. točka obrazložitve), tako da ne držijo pritožbeni očitki, da naj sodišče prve stopnje ne bi obrazložilo, kateri predpisi so bili podlaga za ugotavljanje pravic predlagateljev.8

10. Pritožbena trditev, da 42. člen ZVEtL-1 ustvarja zakonsko domnevo, da zemljiškoknjižni lastnik zemljišča ni dejanski lastnik, je preprosto neresnična, saj v navedenem členu taka domneva ni zapisana. Prav tako je neresnična pritožbena navedba, da naj bi zakonodajalec take (neobstoječe) zakonske domneve vzpostavil šele leta 2017, saj je vprašanje ugotavljanja pripadajočega zemljišča k stavbi na bistveno enak način9 uredil že ZVEtL, ki je bil sprejet leta 2008. Brez podlage v zakonu je nadalje trditev, da naj bi šlo za neizpodbitno zakonsko domnevo. Vse domneve v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice, ki jih vsebuje ZVEtL-1, so izpodbojne (primerjaj prvi in drugi odstavek 44. člena ZVEtL-110). Nasprotni udeleženec je imel zato možnost, da dokaže, da ima lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile predmet tega postopka.

11. Tega pa nasprotni udeleženec ni uspel dokazati in tudi v pritožbi ne ponudi nikakršne razlage za to, temveč se sklicuje zgolj na zemljiškoknjižni vpis, ki pa je posledica avtomatizma določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini,11 da se kot lastnik vknjiži oseba, ki je v času sprejetja ZLNDL v zemljiški knjigi imela vpisano pravico uporabe družbene lastnine. Iz razlogov, pojasnjenih že v 7. točki obrazložitve te odločbe, v praksi ta domneva velikokrat ni odražala resničnega stanja, saj se je pravica uporabe v času družbene lastnine konstitutivno ustanavljala, spreminjala in prenašala neposredno z različnimi pravnimi akti, brez ustreznega zemljiškoknjižnega vpisa.12

12. V zvezi z vknjižbami na podlagi ZLNDL pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče ni navedlo, katero pravno ureditev in dejanske okoliščine lastninjenja je treba poznati in upoštevati za upoštevanje in uveljavljanje zaupanja v zemljiško knjigo. Poznati je treba vso pravno ureditev, ki se tiče pravic na nepremičninah v družbeni lastnini, tako tistih iz časa družbene lastnine kot tudi tistih o lastninjenju.13 To pa so predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno povzelo v 8. točki obrazložitve.

13. Glede na povedano so neutemeljene pritožbene navedbe o konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo, saj to načelo v času družbene lastnine in za družbenolastninsko pravico uporabe ni veljalo. Tudi sklicevanje pritožnika na nekdanji Zakon o zemljiških knjigah Kraljevine Jugoslavije pritožbi ne more pomagati, saj se je navedeni predpis (do sprejetja Zakona o zemljiški knjigi leta 1995) na podlagi Zakona o razveljavljanju pravnih predpisov, izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo14 uporabljal kot pravno pravilo, torej smiselno in kolikor ni nasprotoval tedanji (torej po osvoboditvi sprejeti) pravni ureditvi.15 Kot je bilo že povedano, sta bila koncept in vsebina družbene lastnine pomembno drugačna od klasičnih stvarnih pravic, zato je tudi jasno, da se pravilo o konstitutivnosti vknjižbe iz Zakona o zemljiških knjigah ni moglo v enaki vsebini uporabljati za ustanavljanje, spreminjanje in prenašanje pravic družbene lastnine, med katerimi je bila tudi pravica uporabe.16 Res je, da je bil pred sprejetjem ZVEtL-1 prvi nasprotni udeleženec zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, kar pa iz zgoraj povedanih razlogov še ne pomeni, da je bil (kdajkoli) tudi »veljavni dejanski« lastnik.

14. Pritožbene trditve, da naj bi ZVEtL-1 prvemu nasprotnemu udeležencu (sic!) odvzemal lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah in da je zakonodajalec v ZVEtL-1 »vzpostavil zakonsko neizpodbitno domnevo, da prvi nasprotni udeleženec kot zemljiškoknjižni lastnik predmetnih nepremičnin, ni več lastnik nepremičnin [...],« so povsem absurdne, saj ne ZVEtL-1 ne katerikoli drugi predpis o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini nasprotnega udeleženca poimensko ne omenja. Navedbe o »lex G.« ne temeljijo na realnosti, temveč zgolj na nekakšni teoriji zarote, s katero skuša nasprotni udeleženec upravičiti nekaj, kar mu po nobenem predpisu ne pripada.

15. Ni res, da »pravna teorija nima razčiščenih pojmov,« kaj je zemljišče, neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe, načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih. Gre za pravne standarde, to je nedoločene pravne pojme, ki jim vsebino določi sodišče v vsakem posameznem primeru, upoštevajoč vse relevantne okoliščine.17 Navedba, da so »zelo nejasni in podvrženi vsakokratnemu videnju izvedenca« pojmi, kot so »dostopne poti, dovozi, parkirni prostori in zelenice,« je golo sprenevedanje, saj so navedeni pojmi razumljivi ne le izvedencu, temveč tudi povprečnemu, razumnemu odraslemu človeku.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki so usmerjene v to, da naj ne bi bilo ustrezno, da obseg pripadajočega zemljišča ugotavlja izvedenec. V zakonih (npr. Zakon o pravdnem postopku,18 Zakon o kazenskem postopku), je predvideno, da izvedenec sodišču pomaga pri iskanju odgovorov na strokovna vprašanja, o katerih sodišče nima potrebnega strokovnega znanja (primerjaj 243. in nadaljnje člene ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku19). Izvedenec torej poda pojasnila o strokovnih vprašanjih, sodišče pa nato na podlagi ugotovitev in pojasnil izvedenca ter drugih dokazov uporabi materialno pravo in odloči o obsegu pripadajočega zemljišča.20 Nič drugače ni bilo v tem postopku. Očitki o domnevni pristranskosti izvedenca in/ali sodišča so neutemeljeni, pavšalni in tudi žaljivi.21 Poleg tega pa nasprotni udeleženec s takimi očitki v pritožbi ne more uspeti že zato, ker bi moral, če bi šlo za resnično ali domnevno pristranost, v skladu s procesnimi predpisi uporabiti institut izločitve sodnika oziroma izvedenca.

17. Pravno zgrešene so tudi obsežne pritožbene navedbe, s katerimi nasprotni udeleženec izpodbija pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pravica souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, pripadla vsakokratnemu lastniku posameznega dela; da v sistemu družbene lastnine praksa v prometu z nepremičninami ni upoštevala zemljiškoknjižnega vpisa kot konstitutivnega elementa za prenos lastninske pravice ali (pravice) uporabe;22 da pojem pripadajočega in/ali funkcionalnega zemljišča ni določen v zakonu in da je nasprotni udeleženec odplačno pridobil pravico uporabe, ki se je nato po ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.

18. V zvezi s tem lahko sodišče druge stopnje zgolj ponovi utrjena stališča sodne prakse, npr. sklepa VSRS II Ips 173/2018: _Funkcionalno zemljišče kot kategorija družbene lastnine je zemljišče, ki je potrebno za redno uporabo (rabo) stavbe oziroma objekta. V veljavni zakonodaji pojma funkcionalnega zemljišča ni več, razen kolikor se vzpostavlja most med prejšnjim družbenolastninskim in sedanjim lastninskim sistemom. V sistemu družbene lastnine je gradbena parcela zajemala stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče), in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče).23 [...] Vsa stavbna zemljišča so bila lahko samo v družbeni lastnini, na zemljišču pa je lastnik [stavbe ali stanovanja v etažni lastnini] pridobil pravico uporabe. Obseg pravice uporabe je bil nesporen glede zemljišča, ki ga pokriva stavba, medtem ko je bila določitev obsega funkcionalnega zemljišča (in z njim povezane pravice uporabe) formalno običajno nedoločena in raztegljiva.24 […] zakonodajalec [je] z uveljavitvijo ZVEtL, ki je v tem delu intervencijski predpis, ugotavljanje funkcionalnih zemljišč prenesel v sedanjost. Ex post ugotovitev pravice uporabe na zemljišču v družbeni lastnini je na podlagi določb o lastninjenju pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na tem zemljišču._25

19. Sodišče prve stopnje je vse navedene kriterije pravilno uporabilo, ustrezno obrazložilo in tudi ugotovilo relevantno dejansko stanje (7. in 8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Pritožba te ugotovitve, ki imajo oporo v predstavljeni sodni praksi in pravni teoriji, napada s posplošenim nasprotovanjem, mestoma se spušča tudi na raven arogantnih izjav, ki niso vredne resnega in profesionalnega pravnega sredstva (da sodišče »pavšalno navaja zgodbice, ki pripovedujejo o starih časih,« da »gre za preprosto izmišljotino sodišča, brez realne podlage«). Enako procesno neučinkovite so omalovažujoče, deplasirane izjave, da je (s strani sodišča prve stopnje pravilno) citirani judikat VSRS II Ips 785/2009 »mogoče razumeti kot očitno kreiranje prava mimo zakonodajalca,« ki da je »navdahnjen s strani interesno podvrženih pravnih strokovnjakov, ki so in še vedno delujejo strogo v škodo prvega nasprotnega udeleženca.« Kot odgovor na to lahko pritožbeno sodišče le ugotovi, da pritožnik v podporo svojih pravnih stališč ne navede nobene odločbe sodne prakse ali dela pravne teorije.

20. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki polemizirajo s termini »raba« in »uporaba« zemljišča. Pojma »funkcionalno zemljišče« (ki izvira še iz časov družbene lastnine in pravice uporabe le-te) in »zemljišče, potrebno za redno rabo objekta« (ZVEtL in ZVEtL-1) se v povezavi z lastninjenjem uporabljata kot sopomenki.26

21. Pritožba se sklicuje na Zakon o lastnini na delih stavb,27 ki pa ureja le vprašanja lastništva na delih stavb, torej etažno lastnino. Četrti odstavek 2. člena ZLDS določa, da določbe Zakona o prometu z zemljišči in stavbami veljajo tudi za promet s posameznimi deli stavb, če ni v ZLDS drugače določeno (in drugačne določbe glede funkcionalnega zemljišča ZLDS ne vsebuje). Navedeni člen s tem usmerja na Zakon o prometu z zemljišči in stavbami28 ter ZNNZ, ki pa sta že v 50. letih prejšnjega stoletja uvedla obrnjeno načelo superficies solo cedit, kar se tiče stavb na zemljiščih v družbeni lastnini, in pojem zemljišča, potrebnega za (upo)rabo stavbe.29

22. Sklicevanje pritožbe, da etažni lastniki na parkiriščih, zelenicah in otroških igriščih30 kot komunalnih objektih v splošni in/ali skupni rabi niso mogli pridobiti nobenih stvarnih pravic, pritožniku ni v korist. Po tem pravilu tudi nasprotni udeleženec (zasebni pravni subjekt, gospodarska družba) na površinah v (domnevno) splošni in/ali skupni rabi ne bi mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic, na katere se v isti pritožbi sklicuje.

23. Niso utemeljene pritožbene navedbe: da je napačna ugotovitev, da naj bi lastnik ali investitor prodal posamezni del stavbe, saj investitor, ki je bil pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca, ni prodajal posameznih delov stavbe, temveč je stavbo kot celoto predal v družbeno lastnino, etažna lastnina pa je bila oblikovana na podlagi uporabnega dovoljenja in načrta posameznih delov stavb ter listine o splošnih pogojih, in da pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca kot investitor družbeno usmerjene stanovanjske gradnje ni pristal na to, da bo pravica do souporabe zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe, pripadala vsakokratnemu lastniku tega posameznega dela. Niso utemeljene zato, ker za prenos pravice uporabe na zemljišču ni bilo treba nikogaršnje privolitve, ampak se je to zgodilo po sili zakona (6. člen ZPZS in druge pravne podlage, ki so bile že obrazložene).31 Zapis sodišča prve stopnje, da naj bi investitor »pristal« na prenos pravice uporabe zemljišča, je treba razumeti v tem kontekstu: izrecnega pristanka ni bilo treba, ker je šlo za prenos ex lege (torej je tak pristanek anticipiral zakonodajalec), iz istega razloga pa tudi morebitno nasprotovanje takemu prenosu s strani investitorja ne bi imelo nikakršnih učinkov. Ker je šlo za prenos ex lege, je tudi nepomembno, ali je bila pravica uporabe zemljišča v družbeni lastnini posebej omenjena v pogodbah ali ne32 (na kar najbrž merijo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče upoštevati pogodbe, ki so jih sklepali etažni lastniki s prodajalcem).

24. Navedbe, da pravni prednik prvega nasprotnega udeleženca »ni bil prodajalec stanovanj, zato dejanska etažna lastnina ni nastala že s samo prodajo posameznih delov stavbe, temveč je bilo potrebno izdelati načrt posameznih delov stavbe,« so nerazumljive. Predmet tega postopka je ugotovitev (določitev) pripadajočega zemljišča in ne vzpostavitev etažne lastnine.

25. Nadalje pritožba navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je pravni prednik nasprotnega udeleženca PZ G. pridobil pravico uporabe z več pravnimi akti, na podlagi česar naj bi bila vknjižena pravica uporabe spornih zemljišč v korist PZ G. Pri tem se sklicuje na sklep Občinskega sodišča I, Dn 8037/66 in 8050/66 z dne 13. 12. 1966 in na odločbo Skupščine občine L., št. 00049/64 z dne 15. 1. 1966, vendar teh listin tekom postopka (ne na prvi ne na drugi stopnji) ni predložil. V spisu je samo pogodba med PZ G. in Skladom za komunalno urejanje zemljišč Občine L., št. 0008/65-ŽK z dne 10. 11. 1965 (priloga B7), ki pa pritožnikovih tez ne potrjuje, temveč ravno obratno.

26. Ta kontrakt nosi naslov »pogodba o oddaji mestnega zemljišča v uporabo za zgraditev stanovanjskih in poslovnih objektov.« V 1. členu pogodbe je povedano, da se s to pogodbo »oddaja v uporabo mestno zemljišče […] da bo na tem zemljišču [prevzemnik oziroma investitor, t. j. G.] zgradil stanovanjske in druge zgradbe ...« Drugi člen pogodbe se sklicuje na splošne pogoje, ki pa jih nasprotni udeleženec ni predložil. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je bistvena določba drugega odstavka 11. člena (poudarki višjega sodišča): »Ko prevzemnik zgradi objekt in ga izroči kupcu, _mora obenem s prenosom pravice razpolaganja prenesti nanj tudi pravico uporabe na zemljišču_ in oskrbeti zemljiško knjižne vpise teh pravic. [...]«

27. Navedeno določilo jasno kaže na to, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje in večkrat poudarilo pritožbeno sodišče: investitor, graditelj, je moral ex lege (in v tem primeru tudi ex contractu) prenesti na kupce (pridobitelje) stanovanj pravico uporabe pripadajočega (funkcionalnega, za redno rabo potrebnega …) zemljišča. In etažni lastniki so to pravico _ex lege_ pridobili.

28. Pritožba tudi spregleda, da je bila družbena lastnina izrazito funkcionalna kategorija, pravica uporabe stvari v družbeni lastnini pa ni bila statična, negativna pravica (kot klasične stvarne pravice), temveč je bila zvezana z rabo določenih stvari v določen namen. V pritožbi nasprotni udeleženec sam navaja, da je pravico uporabe na spornih zemljiščih pridobil kot investitor družbeno usmerjene gradnje, torej je to pravico uporabe lahko pridobil zgolj začasno in za potrebe gradnje, kar nenazadnje izhaja iz 1. in 11. člena pogodbe z dne 10. 11. 1965. Nasprotni udeleženec trdi, da je odplačno pridobil pravico uporabe, vendar tega z ničemer ne izkaže. Iz omenjene pogodbe sicer izhaja, da je moral investitor Skladu za komunalno urejanje zemljišč plačati določene zneske v zvezi z zemljiščem,33 vendar pogodba ne določa, da bi v zameno za ta plačila pravni prednik pritožnika pridobil (trajno, neomejeno) pravico uporabe spornih zemljišč.

29. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe: da naj bi sodišče prve stopnje s sklepom določilo pripadajoče zemljišče kot splošni in skupni del stavbe v korist etažnih lastnikov, s čimer je vsebinsko dopolnilo obstoječo etažno lastnino, brez izdelave elaborata za popravo elaborata za vpis stavbe v kataster stavb, in da je s tem odločalo o že odločeni stvari – vzpostavitvi etažne lastnine. Kot je bilo uvodoma povedano, je sodišče le (nekatera) zemljišča določilo kot pripadajoča zemljišča stavbi na Kogojevi ulici 8. S tem je odločilo o lastništvu šestih parcel – prostorsko odmerjenih delov zemeljske površine (18. člen SPZ), ni pa določilo nobenega novega dela etažne lastnine (105. člen SPZ). V kolikor pritožba s temi navedbami (prvi odstavek 6. točke pritožbe) oporeka določitvi atrijev kot posameznih skupnih delov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za to odločitev sodišče prve stopnje navedlo zelo obsežne razloge (12. do 15. stran sklepa), ki jih pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija.

30. Pravno zgrešene so navedbe, da pripadajoče zemljišče v upravnem postopku še ni določeno in da določanje pripadajočih zemljišč ni v pristojnosti sodišča. Slednje je nesmisel, saj daje ZVEtL-1 (in poprej ZVEtL) neposredno pooblastilo sodišču za določanje pripadajočega zemljišča. Na podlagi tretjega odstavka 12. člena in 13. člena ZVEtL-1 lahko sodišče po potrebi odredi parcelacijo in ugotovi primernost strokovne podlage za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru. ZVEtL-1 je izrecno določil, da se določbe predpisov, ki urejajo evidentiranje nepremičnin, uporabljajo le subsidiarno. Upravnemu organu je pridržan le katastrski vpis (upravni postopek je le izvedbena faza katastrskega vpisa sprememb), vse ostalo (izvedba parcelacije, zagotovitev ustrezne strokovne podlage za izvedbo vpisa in presoja morebitnih ugovorov udeležencev zoper tako strokovno podlago) pa je v pristojnosti sodišča. Zato je primerjanje položajev po ZVEtL-1 in Zakonu o evidentiranju nepremičnin neustrezno. Posledično tudi ni podana zatrjevana kršitev načela enakosti pred zakonom, niti kršitev prirejenosti postopkov.34

31. Očitno neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje nima nobenega kriterija in pogoja za določitev funkcionalnega zemljišča. Sodišče prve stopnje je obširno povzelo ugotovitve izvedenke o lastnostih spornih parcel in njihovi uporabi, o teh lastnostih pa se je sodišče prepričalo tudi z neposrednim ogledom (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Teh ugotovitev (da gre za minimalni obseg pripadajočega zemljišča; da ga tvorita dostopni poti v blok, ki ima dva vhoda, in manjše zelenice) pritožba konkretizirano ne izpodbija.

32. Navedbe, da zazidalni načrt ni imel kriterijev za določanje funkcionalnih zemljišč, kar naj bi bilo razvidno iz šifre naloge 2888/81 – ..., so nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), saj tekom postopka na prvi stopnji nasprotni udeleženec trditev o šifrah in projektu ter nalogah ... specificirano ni podal. 33. Pritožba navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-105/91 z dne 23. 4. 1992 razveljavilo določbe 9. do 28. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, ker navedene določbe posegajo v lastninsko pravico, saj predstavljajo neposredne podlage za sprejemanje občinskih odlokov o prenehanju lastninske pravice na zemljiščih v mestih in naseljih mestnega značaja ter na drugih območjih, namenjenih za kompleksno graditev. To je sicer res, vendar pritožnik ne pojasni, kakšno zvezo naj bi imela navedena odločba z izpodbijanim sklepom (ki ni občinski odlok), zato tudi pritožbeno sodišče ne more odgovoriti drugega, kot da očitne povezave ni videti.

34. Glede na vse povedano v zvezi z namenom in dometom ZVEtL-1, ex lege pridobitvijo pravice uporabe na funkcionalnem (pripadajočem) zemljišču in poznejši transformaciji te pravice uporabe v lastninsko pravico, se izkaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi sodišče oziroma že prej različni zakoni razlastili nasprotnega udeleženca, da naj bi šlo za retroaktivno uporabo predpisov itd., posledično pa so neutemeljene trditve o domnevni protiustavnosti ZVEtL, ZVEtL-1 in drugih predpisov.

35. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pri preizkusu izpodbijanega sklepa ni ugotovilo niti izrecno zatrjevanih niti uradoma upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1) kršitev, je pritožbo nasprotnega udeleženca na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

36. Udeleženci do povračila stroškov v pritožbenem postopku niso upravičeni, saj gre za stroške, ki jih ni mogoče uvrstiti med stroške po prvem in drugem odstavku 15. člena ZVEtL-1, pravice do njihovega povračila pa jim ne daje niti ZNP-1. Ta v prvem odstavku 40. člena določa, da v nepravdnih postopkih vsak udeleženec praviloma nosi svoje stroške postopka.

1 Uradni list RS, št. 34/2017, v nadaljevanju ZVEtL-1. 2 Uradni list SRS, št. 7/77 in 8/78. 3 Tako npr. sklep VSRS II Ips 63/2019 in številne druge odločbe. 4 Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju SPZ. 5 M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, Pravna praksa, št. 3, 2008, str. 25. 6 Povzeto po sklepu VSRS II Ips 63/2019. Smiselno enako tudi sklep VSRS II Ips 173/2018, sodba VSRS II Ips 132/2017 in številne druge odločbe. 7 Uradni list RS, št. 45/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju ZVEtL. 8 Glej sklep VSRS II Ips 63/2019; VSRS je v isti zadevi pojasnilo tudi pravne okvire lastninjenja nepremičnin v družbeni lastnini (15. točka) in pravne podlage za pridobitev pravice uporabe (16. in 17. točka). 9 Sklep VSRS II Ips 48/2019: Ugotavljanje pripadajočega zemljišča v isti zadevi mora dati ob pravilni razlagi in uporabi kriterijev iz relevantnih določb ZVEtL in ZVEtL-1 enak rezultat. 10 Ki se glasita: (1) Če ni dokazano drugače, se šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah prejšnjega [43.] člena, last lastnika stavbe. (2) Če ni dokazano drugače, se šteje, da je s prehodom lastninske pravice na stavbi na pridobitelja prešla tudi lastninska pravica na pripadajočem zemljišču take stavbe. 11 Uradni list RS, št. 44/97 in 59/2001, v nadaljevanju ZLNDL. 12 Glej odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-1381/08-13 z dne 23. 9. 2009 (11. točka), sklepe VSRS II Ips 314/2008, II Ips 49/2016 in II Ips 634/2007, sodbo VSRS II Ips 132/2017 ter številne druge odločbe. 13 Primerjaj sklep VSRS II Ips 262/2009. 14 Uradni list FLRJ, št. 86/46, v nadaljevanju ZRPP. 15 Primerjaj prvi odstavek 4. člena ZRPP: Pravna pravila, ki jih vsebujejo zakoni in drugi pravni predpisi, omenjeni v 2. členu tega zakona, ki pa po 3. členu tega zakona niso proglašena za obvezna[,] se smejo po tem zakonu uporabljati za razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi, to pa samo toliko, kolikor niso v nasprotju z ustavo FLRJ, ustavami ljudskih republik, zakoni in drugimi veljavnimi predpisi, ki so jih izdali pristojni organi nove države, in tudi ne z načeli ustavnega reda Federativne ljudske republike Jugoslavije in njenih republik. 16 Vrhovno sodišče je v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da razmerij, ki so nastala v preteklosti, ni mogoče reševati s sedaj jasno opredeljenimi instituti in pravili stvarnega prava v smislu klasičnega civilnega prava, pač pa je treba v okviru pravil, veljavnih v času pridobitve pravic, etažnim lastnikom pridobljene pravice priznati tudi sedaj (sodba VSRS II Ips 132/2017). 17 Pojem pravnega standarda je v pravni teoriji in sodni praksi že dolgo zelo dobro znan; glej npr. L. Ude, Civilno procesno pravo, ČZ Uradni list, Ljubljana 1992, str. 30 (in številne druge izdaje istega dela). 18 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 19 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 20 Tako tudi sodba VSRS II Ips 132/2017, točka 34. 21 Z navedbami, da naj bi sodišče odločalo arbitrarno in v korist posameznih predlagateljev, pritožba pravzaprav sodišču očita ravnanje, ki ima elemente kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja. Tovrstni očitki, če niso utemeljeni, temveč le frivolno navrženi, pomenijo rušenje avtoritete sodišča in bi lahko bili tudi predmet kaznovanja po 109. členu ZPP. 22 Pritožbeno sodišče pripominja, da to ni zgolj mnenje prvostopenjskega sodišča v konkretni zadevi, kot navaja pritožba, ampak usklajene sodne prakse višjih in vrhovnega sodišča, pa tudi največjega dela pravne teorije. 23 Drugi odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, v nadaljevanju ZUN). Smiselno enako izhaja tudi iz 37. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ 52/58 in nadaljnji, v nadaljevanju ZNNZ). 24 M. Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, str. 22. 25 Enako in še obširneje tudi sodba VSRS II Ips 132/2017, s citirano dodatno sodno prakso. 26 Primerjaj npr. odločbi VSRS III Ips 2/2015 in II Ips 132/2017 ter sklep VSL I Cp 1225/2020. Enako teorija: Juhart, Funkcionalno zemljišče skozi čas in predpise, str. 22. 27 Uradni list SFRJ, št. 43/65 – prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZLDS. 28 Uradni list FLRJ, št. 26/54 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPZS. 29 37. člen ZNNZ je določal: Če je na nacionalizirani gradbeni parceli zgradba, ki ni nacionalizirana, ima njen lastnik pravico brezplačnega uživanja zemljišča, ki ga pokriva zgradba, in zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno uporabo, vse dotlej, dokler stoji na tem zemljišču zgradba. 30 Predmet izpodbijanega sklepa niso ne parkirišča ne otroška igrišča. 31 Tako tudi sklep VSL I Cp 1772/2020. 32 Primerjaj sklep VSL I Cp 1125/2020, točka 9. 33 Prispevek k stroškom ureditve zemljišča, ki so zajemali med drugim stroške rušenj, odškodnine in stroške nakupa nadomestnih nepremičnin razlaščencem, izdelave urbanistične dokumentacije ipd. (primerjaj 3. člen pogodbe), in prispevek k stroškom za komunalno ureditev zemljišča, v zameno za katerega se je sklad med drugim zavezal pripadajoča zemljišča opremiti s cestami, parkirnimi prostori, zelenicami, igrišči, razsvetljavo itd. (primerjaj 4. člen pogodbe). 34 Tako tudi sklep VSL I Cp 991/2018.