Jedro

Državljan druge republike, ki je kot pripadnik JA z armado zapustil Slovenijo, dejansko ne živi v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik kot pripadnik JA zapustil Slovenijo in odšel najprej v Čačak, kasneje pa v Beograd, kjer se nahaja še sedaj. Ker dejansko ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92).

Tožnik v tožbi navaja, da je v Slovenijo prišel leta 1960, kjer je končal pravno fakulteto in magisterij. Obvlada književno slovenščino in je lojalen državljan. V Sloveniji se je poročil in zaposlil v armadi. Na dan 23.12.1990 je imel v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, prošnjo pa je vložil v zakonitem roku. V Sloveniji je živel do decembra 1991, v tem mesecu pa je odšel v Beograd, da si pridobi pokojnino. Tožnik se ni udejstvoval v političnem življenju in tudi v poklicnem delu ni bil v takem položaju, da bi odločal o kakršnemkoli političnem ali armadnem vprašanju. V Sloveniji je delal in živel 31 let. Tukaj ima ženo, družino in prijatelje in vse premoženje. Z ženo je živel v mirnem sožitju in ne želi, da ju državi ločujeta in kaznujeta. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena zakona. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu (ZDS). Tožena stranka pravilno ugotavlja, da na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Izpolnjena morata biti oba navedena pogoja. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot aktivni pripadnik JA konec oktobra zapustil Slovenijo in odšel v Čačak, kasneje pa v Beograd, kjer se nahaja še sedaj. Ta ugotovitev se ujema z izpovedjo priče ... , ki je bila zaslišana 23.9.1992. Tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje, da bi živel v Sloveniji. Na podlagi takšnih dejanskih okoliščin je po oceni sodišča pravilen dejanski zaključek, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. Ker zakon pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena poleg prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji na dan 23.12.1990, izrecno veže še na dejansko življenje v Sloveniji, slednjega pogoja pa tožnik ne izpolnjuje, je pravilen materialnopravni zaključek, da na tej pravni podlagi tožnik ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Na odločitev tudi ne morejo vplivati zatrjevane okoliščine, zaradi katerih je odšel tožnik z armado niti to, da je v Sloveniji živel 31 let, da ima tukaj ženo in prijatelje ter premoženje, ker zakon pridobitev državljanstva po določbi 1. odstavka 40. člena ne navezuje na te okoliščine.

Iz navedenih razlogov je sodišče moralo neutemeljeno tožbo zavrniti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.