Jedro

Enajsti odstavek 56. člena ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1. Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v točki I/1 izreka spremeni tako, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki prenehalo na nezakonit način oziroma da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020 na podlagi odjave tožnice iz obveznih socialnih zavarovanj, ki jo je s 6. 5. 2022 kot dnem prenehanja zavarovanja izvedla tožena stranka, nezakonito in se posledično razveljavi ter je zato brez kakršnegakoli pravnega učinka.

II. V ostalem se sodba razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za (1) ugotovitev, da je delovno razmerje tožnice pri toženki prenehalo na nezakonit način in da je prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020 na podlagi odjave tožnice iz obveznih socialnih zavarovanj, ki jo je s 6. 5. 2022 kot dnem prenehanja zavarovanja izvedla toženka, nezakonito ter se razveljavi in je brez kakršnegakoli pravnega učinka; (2) ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženki na podlagi odjave iz obveznih socialnih zavarovanj ni prenehalo dne 6. 5. 2022 in je trajalo z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020 v obdobjih od 7. 5. 2022 do 31. 5. 2022 in od 1. 7. 2022 do 4. 12. 2022; (3) vzpostavitev delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020 v obdobjih od 7. 5. 2022 do 31. 5. 2022 in od 1. 7. 2022 do 4. 12. 2022, za ti obdobji prijavo v evidence Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, obvezno pokojninsko, invalidsko, zdravstveno zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter druga obvezna socialna zavarovanja, tako da bo tožnici priznana delovna doba; (4) iz naslova premalo izplačane oziroma neizplačane plače oziroma nadomestila, kar bi ga tožnica prejela, če bi delala pri toženki, zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020, in sicer: - za mesec maj 2022 obračun razlike v višini 733,25 EUR bruto, - za mesec junij 2022 obračun razlike v višini 3.045,84 EUR bruto, - za mesec julij 2022 obračun razlike v višini 2.962,03 EUR bruto, - za mesec avgust 2022 obračun razlike v višini 2.962,03 EUR bruto, - za mesec september 2022 obračun razlike v višini 2.962,03 EUR bruto, - za mesec oktober 2022 obračun razlike v višini 2.962,03 EUR bruto, - za mesec november 2022 obračun razlike v višini 2.962,03 EUR bruto, - za mesec december 2022 obračun razlike v višini 1.751,90 EUR bruto, - za mesec januar 2023 obračun razlike v višini 1.561,10 EUR bruto, - za mesec februar 2023 obračun razlike v višini 1.157,59 EUR bruto, - za mesec marec 2023 obračun razlike v višini 1.247,91 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter nato izplačilo pripadajočih neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v naslednjem mesecu do plačila; (5) sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020 z dnem 4. 12. 2022; (6) obračun denarnega nadomestila namesto reintegracije v višini 57.817,95 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter nato izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je za odločitev v sporu bistveno pravno vprašanje. Materialno pravo je uporabilo zmotno. Sklep o razrešitvi je akt korporativnega upravljanja in ni povezan z delovnim razmerjem. To pomeni, da ni imel nobenega vpliva na veljavnost tožničine pogodbe o zaposlitvi. Toženka bi morala, da bi ji delovno razmerje prenehalo, podati odpoved. Lahko bi prenehanje delovnega razmerja uredila v pogodbi o zaposlitvi. Nič od tega ni storila. ZSV ureja le razrešitev direktorja, ne pa prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi. Drugačna presoja sodišča prve stopnje je obremenjena s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da bi toženka morala podati odpoved, dejstvo, da je bila tožnica razrešena, bi bilo kvečjemu razlog nesposobnosti. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno upoštevalo stališča v sodbi VS RS VIII Ips 49/2018; v tej zadevi so bile dejanske ugotovitve drugačne. Sodišča so že večkrat zavzela stališče, da je treba, če ni drugače določeno, razrešenemu direktorju podati odpoved (odločbe VS RS VIII Ips 192/2017, VIII Ips 132/2017, VIII Ips 350/2009, II Ips 622/2009, VIII Ips 309/2017, odločbe VDSS Pdp 201/2017, Pdp 728/2016, Pdp 806/2012, Pdp 1318/2007, Pdp 812/2011). Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja neobrazložen odstop od sodne prakse. Razlogi izpodbijane sodbe so sami s seboj v nasprotju; sodišče prve stopnje po eni strani šteje, da se stranki v pogodbi o zaposlitvi nista dogovorili za drug način prenehanja, po drugi strani pa šteje, da je razrešitev takšen drug način. Tožnici bi delovno razmerje lahko prenehalo le s potekom časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila vezana na mandat. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnici delovno razmerje pri toženki prenehalo iz političnih razlogov. Odločitev v tem sporu je odvisna od predhodnega vprašanja zakonitosti razrešitve (spor pred Upravnim sodiščem RS, Zunanji oddelek v Celju IV U 62/2022). Do navedb o diskriminaciji in zakonitosti razrešitve se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je poseglo v tožničino ustavno pravico do izjave. O pomenu te pravice obstoji obsežna sodna praksa (odločbe VS RS IV Ips 23/2016, IV Ips 43/2014, IV Ips 45/2012; odločbe US RS Up-148/17, Up-147/09, Up-223/2017). Izpodbijana sodba je tudi zaradi tega obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo zahtevku tožnice ugoditi. Tožnica je v zvezi z višino denarnega povračila ob sodni razvezi sicer predlagala dokaz s sodnim izvedencem ekonomske stroke, vendar gre za nepotreben dokaz, ker toženka samemu zahtevku po višini ni ugovarjala. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo toženka povzema razloge sodišča prve stopnje in prereka tožničine navedbe. Navaja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala na način, ki ga določa zakon, in sicer ZSV v 56. členu. Prenehala je z razrešitvijo, o kateri je odločil minister. Ni šlo za prenehanje na način, določen s pogodbo o zaposlitvi. V pogodbi o zaposlitvi se stranki nista dogovorili, da bi morala toženka podati odpoved. V nobenem judikatu, ki ga izpostavlja tožnica, ni šlo za razrešitev direktorja socialno varstvenega zavoda. Navedbe tožnice o diskriminaciji so že na prvi pogled neutemeljene, saj ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona. Odločitev o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni odvisna od vprašanja zakonitosti razrešitve, da bi šlo za predhodno vprašanje. O tem se je že izrekla sodna praksa (sodba VS RS VIII Ips 309/2017, sklep VDSS Pdp 313/2007). Sodišče prve stopnje je zakonito ni presojalo. Toženka je pred sodiščem prve stopnje obširno oporekala višini denarnega povračila ob sodni razvezi, ki ga zahteva tožnica. Njen zahtevek iz tega naslova je materialnopravno vsaj delno neutemeljen. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavlja tožnica v pritožbi, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava sprejelo delno neutemeljeno in delno preuranjeno odločitev.

6. Ugotovitev (pravilno: presoja) sodišča prve stopnje, da deseti (pravilno: enajsti) odstavek 56. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV) določa drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je materialnopravno zmotna kot je sklicevanje na stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi, v kateri so bile dejanske ugotovitve drugačne, neutemeljeno, ni pa zaradi tega podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; za takšno kršitev bi šlo v primeru, da bi sodišče naredilo napako pri povzemanju dokazov (listin, zapisnikov, prepisov zvočnih posnetkov), niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj to ne pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Ta kršitev ni podana niti zaradi zatrjevanih nasprotij v razlogih sodbe, ki jih tožnica uveljavlja neutemeljeno. V točki 9 obrazložitve je v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med pravdnima strankama, sodišče prve stopnje navedlo le, da gre za pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo (kar drži), v točki 11 obrazložitve pa sploh ni navedlo o vsebini pogodbe o zaposlitvi, ampak je obrazložilo, zakaj šteje, da je tožnici z razrešitvijo prenehalo delovno razmerje. V 10. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje kot zmotno opredelilo stališče tožnice, da sta se stranki dogovorili, da je treba v primeru razrešitve podati odpoved, oziroma da sta se v 15. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili le, v katerih primerih ji pripada odpravnina, kar je pravilno; pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista drugače uredili prenehanja pogodbe o zaposlitvi, kar bi sicer lahko storili glede na to, da je bila tožnica poslovodna oseba (6. alineja prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1).

7. Sodišče prve stopnje se sicer ni neposredno opredelilo do tožničinih navedb glede diskriminacije in zakonitosti razrešitve, vendar zaradi tega uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana niti ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na načelo kontradiktornosti (pravica do izjave v postopku). V zvezi z diskriminacijo tožnica pred sodiščem prve stopnje konkretnih navedb ni podala, v zvezi z razrešitvijo pa je v izpodbijani sodbi pravilno utemeljeno, da je njena zakonitost predmet drugega (upravnega) spora. Tožnica je bila z mesta direktorja toženke razrešena s sklepom ministra z dne 6. 5. 2022; zakonitost sklepa o razrešitvi se presoja pred upravnim sodiščem. Z istim dnem jo je toženka odjavila iz obveznih socialnih zavarovanj.

8. ZSV ureja socialnovarstveno dejavnost in v členih od 55 do 58.a vsebuje določbe o organih zavoda (javnega socialno varstvenega zavoda oziroma centra za socialno delo), od tega v 56. členu ZSV določbe, ki se nanašajo na direktorja. V enajstem odstavku tega člena določa: _Ne glede na določbo sedmega odstavka tega člena lahko minister, pristojen za socialno varstvo, sam imenuje direktorja, če ga v roku treh mesecev po prenehanju mandata dotedanjemu direktorju ali po njegovi razrešitvi, ne imenuje svet zavoda. Prav tako lahko minister sam razreši direktorja, če ugotovi: - da direktor ne opravlja nalog, ki so mu naložene z zakonom ali pri svojem delu krši zakon, - da je direktor objektivno odgovoren za slabo finančno poslovanje zavoda, - da je pristojni organ zavoda zavrnil predlog programa dela, ki ga je predložil direktor, - da je računsko sodišče podalo negativno mnenje o finančnem poslovanju zavoda, - da je komisija za strokovni in upravni nadzor ugotovila hujše strokovne napake pri izvajanju dejavnosti zavoda, - da ni poskrbel za začetek razpisnega postopka imenovanja direktorja v roku, ki ga določa statut zavoda._

9. Kot pravilno poudarja toženka v pritožbi, v povzeti določbi ZSV ne ureja prenehanja delovnega razmerja direktorja oziroma prenehanja (veljavnosti) njegove pogodbe o zaposlitvi, ampak le (imenovanje in) razrešitev direktorja s strani ministra. Direktor je kot poslovna oseba v dvojem razmerju z zavodom (centrom za socialno delo), in sicer na eni strani v korporacijskem razmerju, ki je prenehalo z razrešitvijo, in na drugi strani delovnopravnem. Slednje razmerje lahko preneha le na enega od načinov, ki jih določa ZDR-1. 10. ZDR-1 v 77. členu določa načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi; v 7. alineji določa, da ta preneha veljati v drugih primerih, ki jih določa zakon. Glede na to, da ZSV primera (načina) prenehanja pogodbe o zaposlitvi ne določa, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je tožnici z razrešitvijo, ki je vplivala na korporacijsko razmerje, prenehalo tudi delovno razmerje. Tožnici z razrešitvijo delovno razmerje ni zakonito prenehalo. To pomeni, da je bila odjava tožnice iz obveznih socialnih zavarovanj z dnem razrešitve s strani toženke nezakonita.

11. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi tožnice ugodilo in na podlagi 2. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja oziroma veljavnosti pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 23. 9. 2020 na podlagi odjave iz obveznih socialnih zavarovanj, ki jo je s 6. 5. 2022 kot dnem prenehanja zavarovanja izvedla toženka; navedeno prenehanje je razveljavilo oziroma je ugotovilo njegovo pravno neučinkovitost, kot je tožnica zahtevala (točka I/1 zahtevka).

12. V posledici takšne odločitve je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o preostalem zahtevku (točke od 2 do 6 zahtevka) ter posledično odločitev o pravdnih stroških in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj zaradi zmotne presoje glede zakonitosti prenehanja delovnega razmerja dejansko stanje v zvezi s tem še ni ugotovljeno. Glede na naravo stvari in okoliščine primera ne gre za dopolnjevanje dokaznega postopka. Smotrno je, da se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. Če bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva v zvezi z zahtevano reparacijo in denarnim povračilom ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, ki mu je toženka po višini konkretizirano ugovarjala, prvič obravnavalo sodišče druge stopnje, bi bilo to v nasprotju z namenom pritožbene obravnave, ki je v preizkusu in dopolnjevanju dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče prve stopnje. Z delno razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na vložitev tožbe konec maja 2022 ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.