Jedro

Tožnica je glede dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti davčna zavezanka po ZDDPO, po katerem se davek plačuje akontativno, kar pomeni, da izplačevalec odtegne od bruto zneska v državno blagajno t. i. davčni odtegljaj v določenem odstotku. Zato tožnici pripada odškodnina za nezmožnost uporabe denacionaliziranega premoženja v bruto in ne neto znesku.

Povračilo potnih stroškov tožničinega odvetnika izven sedeža razpravljajočega sodišča je upravičeno le, če s tem ni porušeno ravnovesje med procesnimi položaji strank.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške s pritožbama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec plačati tožnici 2.644,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2011 dalje do prenehanja obveznosti (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 434,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 388. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z navedbo sodišča prve stopnje, da v postopku ni ponudila nobenih drugih možnosti za ugotavljanje koristi, ki bi jih imela, če bi zemljišča uporabljala že od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) (2). Nasprotno je razvidno iz vloge z dne 15. 6. 2012. Izvedenec spisa ni pregledal. Meni, da je s predložitvijo zakupnih pogodb dokazala, da je o prejemu nepremičnega premoženja v last in posest le-tega oddala v zakup po ceni 220,00 EUR za m2 in več. Iz navedenih razlogov uveljavlja kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter relativno bistveno kršitev, ker sodišče ni odpravilo nejasnosti v izvedeniškem mnenju. Zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje spregledalo obstoj zakupnih pogodb, iz katerih izhaja višja možna korist, ki bi jo tožnica pridobila z gospodarjenjem z vrnjenimi nepremičninami. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženec izpodbija odločitev v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da prisojeni znesek zmanjša za znesek akontacije dohodnine, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno prisodilo tožnici odškodnino v bruto znesku. Pojasnjuje, da se od odškodnin, kakršna je bila prisojena v obravnavani zadevi, plačuje dohodnina. Plačnik davka pa je v skladu s prvim odstavkom 58. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) (3) pravna oseba, ki izplača dohodek, od katerega se v skladu z zakonom izračunava, odteguje in plačuje davčni odtegljaj. Takšna obveznost zato obstaja tudi za toženca po samem zakonu. Sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo razlogov in pravih podlag za svojo odločitev v tem delu. V zvezi s strokovno odločitvijo pa uveljavlja obstoj kršitve iz 14. točke drugega odstavka člena ZPP, ker je ni mogoče preizkusiti. Opozarja pa tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovega ugovora, da tožnici ne gredo stroški kilometrine za njenega odvetnika iz Celja. Ta ima namreč tako kot razpravljajoče sodišče sedež v Ljubljani. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Pravdni stranki na vročeni pritožbi nista odgovorili.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnice:

6. Sodišče prve stopnje je tožnici v obravnavani zadevi prisodilo odškodnino za nezmožnost uporabe oziroma gospodarjenja z denacionalizirano nepremičnino v času od uveljavitve ZDen do pravnomočnosti odločitve o vračilu nepremičnine na podlagi 72. člena ZDen. V pritožbenem postopku temelj zahtevka ni sporen. Sporna pa je višina. Sodišče prve stopnje je višino izgube koristi izračunalo na podlagi zakupnin, ki jih za zakup zemljišč plačuje toženka kot največji upravitelj v državi in kakor se vsako leto določijo s posebnim sklepom ter objavijo. Tožnica vztraja pri višji koristi, ki naj bi temeljila na možnosti dosega višjih zakupnin. Takšno dejstvo naj bi izhajajo iz v postopku predloženih zakupnih pogodb, sklenjenih med tožnico in njenimi zakupniki.

7. Vendar očitek sodišču prve stopnje, da neutemeljeno ni sledilo dokazom o višjih zakupninah, ki naj bi izhajale iz pogodb, sklenjenih med tožnico in njenimi zakupniki, ni utemeljen. Izvedenec je zaslišan v postopku pojasnil, da je toženec največji upravitelj v državi, po katerem se ravnajo tudi drugi zakupodajalci. Predloženih pogodb po njegovem pojasnilu ni mogoče vzeti kot podlago za določitev višine dolgovane koristi za obravnavane nepremičnine, ker gre z agronomskega vidika za povsem neprimerljive nepremičnine. Nepremičnine v najemu družbe A., d.o.o., so zelo dobra kmetijska zemljišča na dobri prometni lokaciji v sklenjenem kompleksu in skupnih velikih površinah, medtem ko so zemljišča, ki so predmet tega postopka, zemljišča na barju, torej gre za slabo kakovost zemljišč, v majhnih enotah in v relativno slabo dostopnem predelu za avtocesto Vrhnika - Ljubljana oziroma ob postajališču Barje. Izračun za vtoževano zemljišče je bil narejen na podlagi preverjanja zakupne situacije na območju, kjer se ta zemljišča nahajajo, in pri tem je izvedenec ugotovil, da so bila zemljišča, za katera je treba izračunati zakupnino, oddana preko Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov tudi po 25. 10. 2006. Tožnica v pritožbi takšnih razlogov sodišča prve stopnje ne izpodbija, temveč zgolj vztraja pri svojem stališču. Glede na jasne, logične in razumne razloge sodišča prve stopnje pa se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je uporabljena metodologija za izračun ustrezna.

8. S pojasnjenim je odgovorjeno tudi na očitek, da izvedenec ni pregledal spisa. Pritožbena navedba, da naj bi izvedenec na vprašanje sodnice, ali je pregledal v spis predložene zakupne pogodbe, odgovoril nikalno, je protispisna. Takšnega vprašanja namreč v zapisniku naroka z dne 4. 9. 2013, na katerem je bil zaslišan izvedenec, ni. Tožnica pa zoper njegovo vsebino ni ugovarjala (124. člen ZPP). Neutemeljeno je tudi uveljavljanje relativne bistvene kršitve postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje opustilo odpravo nejasnosti v mnenju s postavitvijo novega izvedenca. V obravnavanem primeru namreč mnenje ni nejasno, niti nepopolno. Sodišče prve stopnje je izvedenca zaslišalo na naroku, pri čemer je izvedenec jasno in razumno odgovoril na vsa postavljena vprašanja v zvezi z ugovori pravdnih strank, kar je sodišče prve stopnje tudi povzelo v izpodbijano sodbo. Nadaljnje postopanje sodišča po tretjem odstavku 254. člena ZPP zato ni bilo potrebno.

9. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je tožnica tekom postopka zatrjevala izgubo koristi zgolj zaradi nezmožnosti oddajanja v najem vrnjenih nepremičnin in da ni zatrdila drugih možnosti njihovega koriščenja. Ker je sodišče v pravdnem postopku vezano na trditveno podlago strank (7. člen in 212. člen ZPP), je pravilno presojalo utemeljenost zahtevka zgolj v okviru zatrjevanega načina uporabe nepremičnin.

10. Ker ima sodba sodišča prve stopnje tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, ni utemeljen niti očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Očitka o obstoju kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni mogoče preizkusiti, ker ga tožnica ne konkretizira.

O pritožbi toženca:

11. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo bruto znesek odškodnine. Za toženca je sporno plačilo dohodnine. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi tožnici zgolj neto znesek. Sam naj bi bil namreč zavezanec za plačilo odtegljaja, česar sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo.

12. Takšnemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Tožnica je registrirana kot ena izmed verskih skupnosti in podobnih verskih organizacij. Kot takšna je glede dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti davčna zavezanka po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju: ZDDPO; glej drugi odstavek 9. člena ZDDPO). Tudi takšen davek se podobno kot dohodnina (praviloma) plačuje akontativno (70. člen ZDDPO). To pomeni, da ob izplačilu dohodka njegov izplačevalec odtegne od bruto zneska v državno blagajno t. i. davčni odtegljaj v odstotku od izplačanega zneska. Kasneje - ob koncu davčnega obdobja - pa po obračunu (glede na siceršnje kriterije za obdavčitev) plača davčni zavezanec, tj. prejemnik izplačila, davčni blagajni morebiten presežek davka.

13. Prisoja bruto zneska, od katerega bo moral toženec v skladu z ZDDPO odvesti odtegljaj, tožnica pa plačati morebitni presežek davka po obračunu, bo privedla torej do rezultata, zaradi katerega tožnica ne bo obogatena, toženec pa ne prikrajšan. Prisoja zgolj neto zneska pa bi, nasprotno, povzročila situacijo, ko bi bil toženec zavezan plačati v državno blagajno iz naslova davčnega odtegljaja absolutno nižji znesek (po sodbi bi namreč plačal manjši znesek oziroma smiselno izplačal tožnici nižji dohodek), tožnica pa bi morala plačati še davek po obračunu, kar pomeni, da bi bila prizadeta dvakrat. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi tudi pravilno sklicuje na novejšo sodno prakso, ki se je ustalila na stališču, da so davčne obremenitve predmet razmerja med davčnim zavezancem in plačnikom na eni strani ter državo na drugi strani ter se zato pri prisoji denarnih zneskov v pravdi ne upoštevajo.

14. Neutemeljena je tudi graja stroškovne odločitve. Ta je namreč preverljiva, saj je sodišče prve stopnje odmero opravilo na stroškovniku v spisu (list. št. 59), na katerega se jasno in določno sklicuje tudi v svoji obrazložitvi. Navedeno pa je v skladu z ustaljeno sodno prakso zadostno za obrazloženost odločitve o stroških kot akcesorni obveznosti (4).

15. Toženec se tudi neutemeljeno zavzema za nepriznanje povračila potnih stroškov tožničinega odvetnika iz Celja. Drži sicer, da je sedež tožnice in razpravljajočega sodišča v Ljubljani. Vendar je treba pri presoji utemeljenosti stroškovnega zahtevka v tem delu pretehtati vse okoliščine primera ter presoditi, ali bi povračilo presežka stroškov porušilo ravnovesje med tožničino pravico do svobodne izbire odvetnika (katere učinkovitost je v določeni meri odvisna tudi od pričakovanja, da ji bodo v primeru uspeha povrnjeni stroški izbranega pooblaščenca) in pravico do ekonomičnega postopka. Nasprotna stranka namreč utemeljeno pričakuje, da ji v postopku ne bodo po nepotrebnem nastajali stroški (5). Povračilo, kakršnega zahteva tožnica v obravnavani zadevi, je torej upravičeno le, če s tem ni porušeno ravnovesje med procesnimi položaji strank.

16. Izpolnitev takšnega negativnega pogoja pa je moč ugotoviti tudi v obravnavani zadevi. Tožnica sicer vtožuje denarni zahtevek, vendar gre za osebo civilnega prava, ki je glede zakupa svojih nepremičnin že sodelovala z odvetnikom, ki jo zastopa v tej pravdi (glej zakupno pogodbo, sklenjeno z družbo A., d.o.o., na list. št. A 10). V zadevi so bili opravljeni trije naroki, ki bi sicer tožnico opravičevali k povračilu kilometrine za 3 x 150 km, pooblaščenec pa je priglasil kilometrino (zgolj) za dva naroka. Glede na pojasnjeno zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da z naložitvijo povračila ustreznega deleža stroškov kilometrine tožničinega pooblaščenca nasprotni stranki, procesno ravnotežje med pravdnima strankama ni bilo porušeno. Posledično v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Sklepno:

17. Ker torej sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarjata pritožbi, niti tistih, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Glede na to, da pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, morata stroške z njim kriti sami (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 27/1991 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 117/2006 in nasl..

(4) Primerjaj J. Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten, 2/2008, str. 9. (5) Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 37.