Jedro

Sodišče meni, da je toženka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče toženke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. ... z dne 24. 9. 2019, v 1. točki izreka v zavrnilnem delu zahtevka za izplačilo sredstev v višini 56.359,13 EUR odpravi in se v tem delu zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju tožena stranka) je z odločbo o pravici do sredstev, št. ... z dne 9. 12. 2016 (v nadaljevanju odločba o pravici do sredstev) tožniku odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 350.705,75 EUR za sofinanciranje iz podukrepa M04.2 Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016, ki je bilo razpisano z Javnim razpisom za ta podukrep, objavljenim v Uradnem listu RS, št. 13/16, 19/16 in 29/16 (v nadaljevanju Javni razpis). Sredstva so se tožniku odobrila po postopku in pod pogoji, kot so določeni v Uredbi o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva ter podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije in predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (v nadaljevanju Uredba) in v Javnem razpisu.

2. Tožnik je dne 15. 2. 2019 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 315.642,95 EUR, ki mu je priložil izvedbeno dokumentacijo. Tožena stranka je z odločbo, št. ... z dne 24. 9. 2019 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), zahtevku delno ugodila v višini 259.283,82 EUR, del zahtevka v višini 56.359,13 EUR pa zavrnila. V obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je bilo pri administrativnem pregledu zahtevka ugotovljeno, da je tožnik kot strošek uveljavljal tudi davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni višini 183.098,33 EUR. 96. člen Uredbe med drugim določa, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki ga urejajo. Tožnik je toženi stranki dne 6. 6. 2019 predložil potrdilo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), št. DT ... z dne 28. 5. 2019, iz katerega je razvidno, da ni identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti oziroma da ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo. Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v 5. členu določa, da je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti. Ker se lahko vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV, ima iz tega naslova možnost povračila DDV. Znesek DDV v višini 183.098,33 EUR, kot ga je v svojem zahtevku uveljavljal tožnik, je torej neupravičen strošek.

3. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da so bile pri administrativnem pregledu ugotovljene tudi nepravilnosti pri nekaterih računih, in sicer: pri računu A. d.o.o. v višini 1.342,00 EUR ali 1.100,00 EUR brez DDV, saj tožnik ni bil naslovnik elaborata; pri predračunu B. d.o.o. v višini 1.708,00 EUR ali 1.400,00 EUR brez DDV, saj ni bil predložen račun; pri računu A., s.p., v višini 250,00 EUR brez DDV, saj tožnik ni bil naslovnik elaborata; pri računu podizvajalca C. d.o.o. v višini 648,27 EUR ali 531,37 EUR brez DDV, saj ta račun nima podlage v računih izvajalcev; in pri računu D. v višini 1.180,48 EUR ali 1.484,00 brez DDV, saj je bil znesek nakazan na neobstoječi TRR račun. Vseh teh stroškov tožena stranka tožniku ni odobrila.

4. Skupni znesek neodobrenih računov brez DDV znaša 4.765,37 EUR, kar pomeni, da znižanje zahtevka, skupaj z neodobrenimi zneski DDV, znaša 187.863,70 EUR. Ob upoštevanju deleža sofinanciranja, ki je 30 %, je zato tožena stranka tožniku zavrnila zahtevek v višini 59.359,13 EUR. Ugotovljena razlika med višino zahtevka in odobrenim zneskom znaša 17,85 %, vendar pa kljub temu tožena stranka ni uporabila možnosti izreka sankcije, s katero bi se odobreni znesek še dodatno zmanjšal, to pa zato, ker je tožnik predložil ustrezna dokazila o nevključenosti v sistem DDV in zato ni mogel vedeti, da do povračila stroškov DDV ni upravičen.

5. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo v upravnem sporu, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču primarno predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu njegovega zahtevka odpravi ter v tem delu zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Podrejeno, kolikor bi sodišče ocenilo, da o tem delu zahtevka samostojna odločitev vsebinsko ni možna, pa tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi v celoti ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožnik pojasnjuje, da je tožena stranka na svoji spletni strani in v Uradnem listu RS, št. 13/16 z dne 19. 2. 2016 objavila Javni razpis, v katerem je med drugim navedla, da mora vlagatelj za pridobitev podpore izpolnjevati splošne pogoje, definirane v 4.1. točki Javnega razpisa. V 11. točki 4.1. točke, ki jo tožnik v celoti citira, je bilo določeno, da v skladu z 10. točko prvega odstavka 100. člena Uredbe vlagatelj ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži potrdilo, ki ga izda FURS, s katerim dokazuje, da nima pravice do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1. V tej točki je med drugim tudi določeno, da do stroška DDV vlagatelj ni upravičen, četudi ni identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba, v primeru, ko je za ta namen DDV identificiran član kmečkega gospodinjstva, in sicer za dejavnost, na katero se navezuje podprta naložba, sicer pa lahko uveljavlja DDV kot upravičen strošek s tem, da poda izjavo, da član kmečkega gospodinjstva nima pravice do uveljavljanja odbitka DDV, ki je del razpisne dokumentacije. Vzorec prijavnega obrazca na Javni razpis je obsegal tudi rubriko D4.4.2. (Izjava o vključitvi v sistem DDV), sestavni del katere je bila izjava vlagatelja, da želi v skladu s 5. točko prvega odstavka 96. člena Uredbe uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi, vlagatelj pa je na izjavi imel možnost obkrožiti DA ali NE.

7. Tožnik je prijavo na Javni razpis vložil z vsemi zahtevanimi prilogami. V postopku odločanja je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse pogoje in zahteve za odobritev sredstev ter mu z odločbo o pravici do sredstev odobrila nepovratna sredstva v višini 350.705,75 EUR. Iz obrazložitve te odločbe izhaja, da je tožena stranka kot upravičene stroške, ki so bili podlaga za izračun odobrene vrednosti, upoštevala cene z vključenim DDV in ga torej štela kot upravičen strošek. Tožnik je svoji vlogi priložil tudi potrdilo FURS, da ni identificiran za namene DDV, po pozivu tožene stranke pa še izjavo, da želi uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi. Po vložitvi zahtevka za izplačilo sredstev je prejel elektronsko sporočilo mag. A.A., ki je od njega zahteval predložitev potrdila FURS o upravičenosti/neupravičenosti do odbitka DDV, s katerim je tožena stranka verjetno preverjala, ali je tožnik mogoče spremenil svojo identifikacijo za DDV. To potrdilo, in sicer novo potrdilo FURS z dne 28. 5. 2019, je tožnik v zahtevanem roku toženi stranki tudi dostavil. 8. Četudi je Javni razpis določal, da potrdilo FURS o nevključitvi v sistem DDV izkazuje, da je DDV upravičen strošek projekta, ki se sofinancira, kar je skladno tudi z 96. členom Uredbe, tožena stranka v izpodbijani odločbi temu ni sledila. Pretežni del zavrnilnega zahtevka je zavrnitev iz razloga, ker je tožena stranka zaključila, da DDV v zahtevku tožnika ni upravičen strošek, ta del pa je predmet njegove tožbe. Svojo odločitev tožena stranka skopo utemeljuje s 5. členom ZDDV-1 in zaključuje, da se vsaka fizična oseba lahko registrira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV. Tak zaključek je brez pravne podlage in de facto vlagateljem odvzema vsako možnost, da bi DDV uveljavljali kot upravičen strošek, pa četudi Uredba in Javni razpis to omogočata. Tak zaključek tožene stranke ni obrazložen, je arbitraren, v nasprotju z dejanskim stanjem in pravno zmoten, s tem pa posega v ustavne pravice tožnika. Obrazložena odločba je bistven del poštenega postopka, kar izhaja tudi iz odločitev Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča. Če odločba ni obrazložena, gre za bistveno kršitev določb postopka, saj odločitve ni moč preizkusiti, s tem pa za kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS.

9. Tožena stranka je v svoji odločitvi tudi napačno uporabila materialno pravo, in sicer Uredbo, prav tako je napačno uporabila določbe Javnega razpisa. Tožnik je toženi stranki predložil dve potrdili FURS, iz katerih izhaja, da ni identificiran za namene DDV in zato DDV zanj ne predstavlja le prehoden, pač pa končen strošek, ki si ga v skladu s pravili, ki urejajo DDV, ne more povrniti. Tožnik ni bil registriran za namene DDV niti v času prijave na Javni razpis niti v času vložitve zahtevka za izplačilo in tudi ne v času odločanja o njegovem zahtevku. V Uredbi in Javnem razpisu je bilo določeno, kdaj je lahko DDV upravičen strošek, kar je tožnik tudi izkazal. 10. Izpodbijana odločba je za tožnika odločba presenečenja in tudi v nasprotju z odločbo o pravici do sredstev, ki je DDV štela kot upravičen strošek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka tožniku odvzela že pridobljene pravice do sredstev, s tem pa kršila določbo 158. člena Ustave RS.

11. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka tožniku z odločbo o pravici do sredstev odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini 350.705,75 EUR za sofinanciranje iz podukrepa M04.2 - Podpora za naložbe v predelavo, trženje oziroma razvoj kmetijskih proizvodov za leto 2016, ki so bila razpisana z Javnim razpisom. Dne 15. 2. 2019 je tožnik vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 315.642,95 EUR. Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po opravljeni administrativni kontroli, in sicer je kot neupravičen zahtevek štela DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v skupni višini 183.098,03 EUR ter neupravičene stroške po računih A. d.o.o., B. d.o.o., A., s.p., C. d.o.o. in D. (glej 3. točko te obrazložitve) v skupni višini 4.765,37 EUR (brez DDV), torej skupaj 187.863,70 EUR. Ob upoštevanju, da znaša delež sofinanciranja 30%, je uveljavljani znesek zahtevka znižala za 56.369,13 EUR (30% od 187.863,70 EUR) in v tem delu tožnikov zahtevek zavrnila, v preostalem pa tožnikovemu zahtevku v višini 259.283,82 EUR ugodila. Tožnik odločitvi tožene stranke, ki je kot neupravičene stroške štela stroške po prej navedenih računih v tožbi ne oporeka, oporeka pa njeni odločitvi, da se mu kot upravičeni stroški ne priznajo stroški DDV. Sodišče se zato v nadaljevanju opredeljuje le do spornega dela odločitve tožene stranke, torej odločitve glede stroškov DDV.

14. Tožena stranka je pri svoji odločitvi izhajala iz določbe 96. člena Uredbe, po kateri se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Ugotavlja, da tožnik sicer ni identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo, vendar pa se nato sklicuje na določbo 5. člena ZDDV-1, po kateri je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti, pri čemer ekonomska dejavnost obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo, kot tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka. Zaključuje, da se znesek DDV, ki ga uveljavlja tožnik, zato šteje za neupravičen strošek, saj se lahko vsaka oseba identificira za namene DDV in ima iz tega naslova možnost povračila DDV.

15. Sodišče ugotavlja, da je tako stališče tožene stranke zmotno in v nasprotju tako z določbami Uredbe in Javnega razpisa, kot tudi v nasprotju z odločbo o pravici do sredstev, v kateri je bil pri odmeri višine odobrenih sredstev sofinanciranja upoštevan tudi DDV. Tožena stranka pravilno ugotavlja, da se po določbi 5. točke 96. člena Uredbe podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV. Obveznost obračuna DDV in s tem možnost njegove izterjave nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko odloženo (drugi odstavek 32. člena ZDDV-1). Ker prihodki od DDV pripadajo proračunu Republike Slovenije (2. člen ZDDV-1), je torej zavezanec za plačilo tisti, ki mora znesek obračunanega DDV odvesti v proračun. Četudi je davčni zavezanec vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti (prvi odstavek 5. člena ZDDV-1), pa to ne pomeni, da je vsak tudi zavezanec za obračun in plačilo DDV. V 94. členu ZDDV-1 je določeno, kdo je oproščen obračunavanja DDV, med drugim tudi tisti davčni zavezanec, ki v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000,00 EUR obdavčljivega prometa (prvi odstavek), obračuna DDV pa je oproščena tudi dobava blaga in storitev v okviru osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, kot jo določajo predpisi o dohodnini, če se zanjo dohodek ne ugotavlja na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov ali dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov in, če katastrski dohodek vseh članov kmečkega gospodinjstva za zadnje koledarsko leto ne presega 7.500,00 EUR (drugi odstavek). Ne glede na to, se lahko tudi tak davčni zavezanec odloči za obračunavanje DDV v skladu z ZDDV-1 (tretji odstavek 94. člena ZDDV-1), ni pa tega dolžan storiti. Takemu zaključku je skladna tudi ureditev indentifikacije davčnih zavezancev za namen DDV, saj mora vsaka oseba davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV, ni pa se dolžan identificirati za namene DDV v prej navedenih primerih (78. člen ZDDV-1). Trditev tožene stranke, da se lahko vsak davčni zavezanec identificira za namene DDV je sicer točna, vendar pa z dostavkom, da tega davčni zavezanci niso dolžni storiti v tistih primerih, ki jih določa 94. člen ZDDV-1. 16. Sodišče meni, da sta opisani ureditvi obračunavanja in plačevanja DDV sledili tako Uredba, kot tudi Javni razpis. Kot je že bilo navedeno, je Uredba v 5. točki 96. člena določila, da se podpora ne dodeli za DDV, razen če ta ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV, tega pa je, kot je to pojasnjeno v prejšnjem odstavku, mogoče izterjati le od tistih, ki so zavezanci za obračun in plačilo DDV. Temu je sledil tudi Javni razpis, ki je določil, da vlagatelj ni upravičen do stroška DDV, razen če predloži potrdilo, ki ga izda FURS, s katerim dokazuje, da nima pravice do odbitka DDV v skladu z ZDDV-1; do uveljavitve stroška DDV je tako med drugim upravičen vlagatelj, ki ni identificiran za namene DDV iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba, niti iz naslova opravljanja dejavnosti, na katero se navezuje podprta naložba za namene DDV ni identificiran eden od članov kmečkega gospodinjstva, zavezancev za dohodnino od dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, pri čemer mora v takem primeru podati ustrezno izjavo in dokazila, kot to izhaja iz dokazila Izjava o vključitvi v sistem DDV iz razpisne dokumentacije.

17. Sodišče ugotavlja, da je tožnik skupaj z dokumentacijo, s katero se je prijavil na Javni razpis, toženi stranki predložil tudi potrdilo FURS št. ... z dne 13. 5. 2016, iz katerega izhaja, da ni identificiran za namene DDV, med postopkom odločanja o njegovi zahtevi za izplačilo sredstev pa še enako potrdilo FURS, št. DT ... z dne 28. 5. 2019. Tožnik je toženi stranki na podlagi njene zahteve predložil še izjavo, da v skladu s 5. točko prvega odstavka 96. člena Uredbe želi uveljavljati DDV kot upravičen strošek pri naložbi.

18. Glede na navedeno sodišče meni, da je tožena stranka pri odločitvi, da tožniku pri izplačilu nepovratnih sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, ne prizna stroškov DDV, zmotno uporabila materialno pravo. Tožnik ima prav, ko v tožbi zatrjuje, da stališče tožene stranke pomeni, da pravzaprav nobenemu ne bi mogel biti priznan strošek DDV, saj se navsezadnje vsak davčni zavezanec lahko identificira za namene DDV. Kolikor bi bil namen Uredbe in Javnega razpisa, da se DDV upravičencem do sredstev ne priznava kot upravičen strošek, bi bilo to tudi določeno, tako pa je že iz Uredbe razvidno, da je predvidela, da se bo ta strošek lahko povrnil tistim, od katerih ni mogoče izterjati DDV na podlagi predpisov, ki ga urejajo, Javni razpis pa določil dokazila, ki jih mora vlagatelj predložiti za izkazovanje takega statusa, te pogoje pa je tožnik izpolnil. 19. Tožnik je v tožbi toženi stranki še očital, da svoje odločitve ni pojasnila na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti in da je s tem bistveno kršila določbe upravnega postopka. Sodišče ugotavlja, da je obrazložitev tožene stranke sicer res skopa, vendar pa so razlogi za sprejeto odločitev dovolj jasno predstavljeni in jo je zato tudi mogoče preizkusiti. Nenazadnje je odločitev tožene stranke, ki temelji na stališču, da bi se tožnik lahko identificiral kot zavezanec za DDV in da se mu zato DDV ne prizna kot upravičen strošek, tožnik izpodbijal predvsem iz vsebinskih razlogov, kar kaže, da so razlogi za izpodbijano odločbo v obrazložitvi dovolj jasno predstavljeni in se je do teh razlogov v tožbi zato tudi lahko opredelil. 20. Ob upoštevanju vsega navedenega je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo. Izpodbijano odločbo je odpravilo v delu, v katerem tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev ni bilo ugodeno ter v tem delu zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene napake odpraviti. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti, stranski udeleženci pa v postopku niso sodelovali (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

21. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožnik po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba.