Jedro

Zgolj to, da so med strankama določena dejstva sporna, še ne pomeni, da verjetnost terjatve ni izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero bi toženi stranki prepovedalo, da kakorkoli posega v lastninsko pravico tožeče stranke na poti na gospodarsko poslopje s parc. št. 12 k.o. R., še posebej pa bi ji prepovedalo parkirati kakršnokoli vozilo na tej poti in tam postaviti kakršnokoli oviro, ki bi tožeči stranki onemogočila ali otežila dostop do gospodarskega poslopja na parc. št. 12 k.o. R., kot neutemeljen zavrnilo.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je tako v tožbi kot tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnila, da ima edini dostop do svojega gospodarskega poslopja po dovozni poti na parc. št. 12 k.o. R., ki so jo od vedno uporabljali že njeni pravni predniki, pa tudi ona sama ter da je ta dostopna pot nujna zaradi opravljanja kmetijske dejavnosti, ki jo opravlja s svojo družino. Kljub temu, da meja med parcelama št. 12 in št. 11 obe k.o. R. še ni označena s trajnimi znamenji, je popolnoma jasno, da je tožeča stranka lastnica poti in je torej verjetno izkazala, da njena terjatev v zvezi z zahtevo po prenehanju vznemirjanja obstoji. Tožeča stranka je prav tako izkazala, da tožena stranka brez razumnih razlogov samovoljno posega v to pot tako, da tam občasno parkira osebno vozilo, šla je celo tako daleč, da je dne 18.1.2006 preprečila uporabo poti tako, da se je postavila pred traktor, ki ga je vozil mož tožeče stranke in se od tam ni hotela odstraniti do prihoda policistov. Tožeča stranka je torej prisiljena uporabiti pravno sredstvo, da se prepreči uporaba sile, pa tudi nastanek težko nadomestljive škode, saj se bliža pomladni čas, ko bo potrebno pričeti z vsakodnevnim opravljanjem kmečkih opravil, pri katerih je nujna in neobhodno potrebna vsakodnevna uporaba navedene poti. Tožnica je že v predlogu za izdajo začasne odredbe navajala, da je podan tudi pogoj iz 4. alinee 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj je očitno, da tožena stranka tudi v primeru, če bi se tekom postopka začasna odredba izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožnici. Tožena stranka namreč lahko, ob občasnih obiskih na naslovu R., svoje vozilo parkira ob svoji stanovanjski hiši, kjer ima za to dovolj prostora. Drugačno ravnanje tožene stranke, ki se kaže v oviranju in preprečevanju uporabe poti tožeči stranki, ima edini namen v škodovanju tožeči stranki. Tožeča stranka je prepričana, da so v konkretnem primeru podani prav vsi pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe, določeni v ZIZ in bi sodišče predlagano začasno odredbo moralo izdati. Na podlagi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izda predlagano začasno odredbo oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je tožeča stranka vložila hkrati tožbo zaradi prenehanja vznemirjanj in predlog za izdajo začasne odredbe. Verjeten obstoj terjatve je izkazovala s tožbo, v kateri trdi, da je dejanska in zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine s parc.št. 12 vpisane v zk. vl. 59 k.o. R., ki v naravi predstavlja hišo, gospodarsko poslopje in pripadajoče funkcionalno zemljišče, ter da ima od javne poti s parc.št. 658/1 k.o. R. edini dostop do gospodarskega poslopja na parc. št. 12 k.o. R. preko funkcionalnega zemljišča z isto parc.št., ki v naravi predstavlja makadamsko pot. V tožbi tudi trdi, da ji tožena stranka zadnje čase preprečuje in ovira uporabo navedene poti tako, da občasno parkira na pot svoje osebno vozilo ali pa s svojim telesom ovira vožnjo po tej poti. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa navaja, da je izdaja začasne odredbe potrebna, da se prepreči uporaba sile oziroma nastanek težko nadomestljive škode. Trdi, da tožena stranka ne izbira sredstev, pripravljena je uporabiti tudi silo, poleg tega, pa bo tožnici lahko nastala velika gospodarska škoda, saj ne bo mogla opravljati kmetijskih del, nujnih za preživetje njene družine. Trdi, da je izpolnjen tudi pogoji iz 4. alineje 272. člena ZIZ, in sicer, da toženi stranki z izdajo predlagane začasne odredbe ne bo nastala nikakršna škoda.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razbrati, da je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je štelo, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 1. odst. 272. člena ZIZ, in sicer, da bi tožeča stranka izkazala za verjetno, da terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Sodišče prve stopnje namreč zaključi, da je med pravdnima strankama sporno ali se pot nahaja na parc.št. 12 k.o. R. kot to zatrjuje tožnica ali pa spada sporna pot (po navedbah tožene stranke naj ne bi šlo za pot pač pa za del dvorišča) k parc. št. 11. k.o. R., kot to zatrjuje tožena stranka. Tak zaključek sodišča prve stopnje pa je protispisen. Tožeča stranka namreč v tožbi trdi, da je celotna pot, ki jo uporablja za dostop do svojega gospodarskega poslopja, nesporno na njeni parceli št. 12 R., tožena stranka pa na tožbo še ni odgovorila. Tako ni jasno od kod sodišču prve stopnje zgoraj navedeni zaključek. Tudi v kolikor bi se med postopkom izkazalo, da je slednje med pravdnima strankama sporno, bi moralo sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe presoditi in oceniti, ali je tožeča stranka kljub temu izkazala za verjetno, da terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Zgolj to, da so med strankama določena dejstva sporna, še ne pomeni, da verjetnost terjatve ni izkazana. Ker torej odločitev sodišča temelji na protispisnem zaključku, izpodbijani sklep pa tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih, je obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj ga ni mogoče preizkusiti. Potrebno ga je razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi in oceniti vse navedbe tožeče stranke in predlagane dokaze ter ugotoviti, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe opredeljeni v 272. členu ZIZ. V kolikor pa bo tožena stranka že odgovorila na tožbo bo moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe upoštevati in oceniti tudi verjetnost navedb in trditev tožene stranke ter nato razloge za svojo odločitev jasno in popolno obrazložiti.

O stroških, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo tega pravnega sredstva, bo odločeno s končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).