Jedro

Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavljajo enotno dejanje, ki se mora opraviti istočasno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pisna oporoka pred pričama z dne 20.1.2006, ki je bila prebrana in razglašena v zapuščinskem postopku po umrli J. P., neveljavna in nima pravnih učinkov. Hkrati je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožniku njegove pravdne stroške v znesku 1.298,28 EUR.

Zoper navedeno odločitev se toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Meni, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj ni zaslišalo predlaganih prič, ki so bile priče oporoki, katero je pokojna napravila v letu 2005, s čimer je hotela toženka dokazovati pravo voljo zapustnice. Sodišče pa je v sodbi zapisalo, da teh prič ni zaslišalo tudi zato, ker se v postopku ni zatrjevalo, da zapustnica ni napravila nobene druge oporoke, čeprav je oporoko z dne 11.7.2005 toženka že na prvem naroku vložila v spis. Toženka se tudi ne strinja z oceno, da sta priči G. in S. izpovedovali verodostojno, pri tem pa je sodišče prezrlo, da sta isti priči na oporoki podpisali, da je bila prebrana v njuni odsotnosti. V tej luči bi moralo sodišče presojati dokazno vrednost njunih izjav, ne pa da je slepo sledilo njunima izpovedbama. Na drugi strani je sodišče neutemeljeno odreklo verodostojnost priči A., čeprav se je ta kot pravnik še posebej zavedal posledic krivega pričanja. Zgolj zaradi dejstva, da je bila ta priča sestavljalec oporoke, ni razlog, da se mu ne verjame, saj zagotovo ni v njegovem interesu, da bi sodeloval pri sestavi hibne oporoke. Enako velja tudi glede ocene izjave toženke. Izpovedi priče A. kot toženke sta bili konsistentni, kar pa ni mogoče trditi za priči G. in S., ki sta v času od sestave oporoke do njenega sodnega preizkusa izjavi spreminjali. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj ni ugotavljalo prave zapustničine volje, čeprav jo je toženka zatrjevala in v tej zvezi predložila ustrezne dokaze.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena tožniku, ki v odgovoru na pritožbo le-to ocenjuje kot neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določila 64. člena Zakona o dedovanju (ZD) je za veljavnost pisne oporoke pred pričami potrebna obličnost, ki je predpisana v 1. odstavku tega določila: oporočitelj, ki zna brati in pisati, lahko napravi oporoko tako, da v navzočnosti dveh prič lastnoročno podpiše listino, ki mu jo je sestavil kdo drug, ko hkrati izjavi pred njima, da je to njegova oporoka. Oporoka je enostranski strogo osebni in strogo formalni pravni posel za primer smrti. Ali so v konkretnem primeru glede na zatrjevanja tožnika v tožbi izpolnjeni vsi v zgoraj citiranem 1. odstavku 64. člena ZD določeni pogoji za veljavnost oporoke, je pomembno zato, ker je po določilu 62. člena istega zakona veljavna samo tista oporoka, ki je napravljena v obliki, kakor jo določa zakon.

Tožnik gradi svoj zahtevek na trditvi, da sporne oporoke zapustnica ni podpisala v navzočnosti dveh prič, niti pred pričama izjavila, da je to njena oporoka, kar naj bi imelo za posledico, da listina z dne 20.1.2006 ne predstavlja veljavne pismene oporoke pred pričami v smislu določbe člena 64 ZD. Oporočiteljevo podpisovanje oporoke, njegova izjava, da gre za njegovo oporoko, in podpisovanje obeh prič predstavljajo enotno pravno dejanje, ki se mora opraviti istočasno. Ključni razlog za ugotovitev, da je navedena oporoka neveljavna, sodišče prve stopnje utemeljeno gradi na izjavah oporočnih prič G. in S.. Pritožnica sicer graja dokazno oceno navedenih prič s poskusom dokazovanja njune neverodostojnosti ter večje dokazne vrednosti izjave priče A. kot pravnika, ki se zaveda pomena oziroma posledic krivega pričanja. Po oceni pritožbenega sodišča gre le za neutemeljeno lastno vrednotenje izvedenih dokazov, saj je argumentacija sodišča prve stopnje v tem delu vsebinsko prepričljiva. Prvostopenjsko sodišče je namreč v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP izjave zaslišanih prič in tožene stranke primerjalo med seboj in navedlo logično prepričljive in življenjsko sprejemljive argumente o tem, zakaj je vero poklonilo predvsem pričama G. in S.. Dokazna ocena je rezultat celotnega dokaznega postopka, tudi soočenj med nasprotujočimi si izjavami prič A. na eni strani ter G. in S. na drugi strani. Ob tem je sodišče prve stopnje navedlo tudi povsem logične argumente (stran 4 sodbe), zakaj slednji šteje kot popolnoma nepristranski priči, brez slehernega interesa za izid pravde, kar pritožbeno sodišče prav tako v celoti sprejema. Skleniti je torej mogoče, da dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati ničesar, temeljna ugotovitev, da oporočni priči nista istočasno niti v prisotnosti oporočiteljice podpisali oporoke (kljub takšnemu zapisu na oporoki) pa je seveda posledično vodila k ugoditvi tožbenega zahtevka.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo predlaganih prič s strani toženke, ki so bile priče oporoke, katero je pokojna napravila v letu 2005. Prvostopenjsko sodišče je navedene predlagane dokaze utemeljeno štelo za nerelevantne, saj je bil predmet tega postopka izključna ugotovitev neveljavnosti oporoke zapustnice z dne 20.1.2006, vse v skladu z napotitvenim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani in ne morebitne druge oporoke. Odločitev in utemeljitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi izvedbe teh dokazov je tako skladna z določbo 2. odstavka 287. člena ZPP in povsem pravilna. Enako je neutemeljen tudi očitek glede nepravilne uporabe materialnega prava, ker sodišče ni ugotavljalo prave zapustničine volje, saj je v skladu s pravnim načelom (člen 7 ZPP) upoštevalo le tista dejstva, ki jih navedeta stranki, ta pa so bila usmerjena le v hibnost obličnosti sporne oporoke, ne pa v morebitno spornost zapustničine prave volje.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Toženka v pritožbenem postopku tako ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa tudi tožnik, saj njegove navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na odločitev sodišča druge stopnje (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 ZPP).