Jedro

Prvostopenjski organ je bil v postopku izdaje izpodbijane odločbe v skladu s 6. točko prvega odstavka 43. člena GZ upravičen in dolžan upoštevati dejstva, ki izhajajo iz zemljiške knjige, na tej podlagi pa je pravilno zaključil tudi, da je prizadeta stranka imetnik stvarne pravice, ki ji daje pravico graditi na tuji nepremičnini. Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ne more vplivati niti dejstvo, da sta tožnici sprožili spor glede lastništva navedene nepremičnine spor in da je ta zaznamovan v zemljiški knjigi, saj to ne dokazuje njunega lastništva sporne nepremičnine (oziroma neupravičenosti podelitve služnostne pravice prizadeti stranki).

Ugotovitev upravnega organa, da iz stanja v zemljiški knjigi izhaja, da je prizadeta stranka imetnik stvarne pravice, ki ji daje pravico graditi na tujem zemljišču (in ne lastnik sporne nepremičnine), po presoji sodišča ne predstavlja „pravnega naziranja“ o lastništvu sporne nepremičnine, ki bi predstavljalo kakršnokoli oviro (ali omejitev) pri presoji slednjega vprašanja v okviru spora, ki ga tožnici vodita pred za to pristojnim sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča in tožena stranka trpita svoje stroške postopka.

III. Zahteva prizadete stranke A., d. o. o. Ljubljana po povrnitvi stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Logatec je kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) investitorju A. d.o.o. (v predmetnem upravnem sporu in v nadaljevanju prizadeta stranka) dne 3. 4. 2019 izdala gradbeno dovoljenje (v nadaljevanju izpodbijana odločba) za plinifikacijo občine Logatec – staro mestno jedro na zemljiščih parc. št. 36/4 in 1761/2, obe k.o. ... Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je lastnica navedenih zemljišč Občina Logatec, pri čemer pa je na zemljišču 36/4 k.o. ... zaznamovan spor o pridobitvi lastninske pravice. Nosilki zaznambe sta tožnici, ki jima je bil tudi priznan položaj strank v postopku.

2. Toženka je (kot drugostopenjski organ) zavrnila pritožbo tožnic zoper izpodbijano odločbo (1. točka izreka), zavrnila njuno zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka) in ugodila zahtevi prizadete stranke za povrnitev stroškov pravnega zastopanja v zvezi z odgovorom na pritožbo v višini 186,66 EUR ter povrnitev teh stroškov naložila tožnicama (3. točka izreka).

3. Tožnici se z izpodbijano odločbo ne strinjata in vlagata tožbo. V njej pojasnjujta, da sta v postopku na prvi stopnji zatrjevali in dokazovali, da investitor na zemljišču s parc. št. 36/4, k.o. ..., na katerem je predvidena gradnja, ne izkazuje pravice graditi in s tem posledično ne pogojev po 43. členu Gradbenega zakona (GZ). Služnost, s katero je prizadeta stranka dokazovala pravico graditi na tem zemljišču, je namreč ustanovila Občina Logatec, ki pa ni resnična lastnica spornega zemljišča. Slednja ni mogla na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sama, tako pa tudi ne v korist prizadete stranke ustanoviti služnosti. Da Občina Logatec ni lastnica spornega zemljišča, sta tožnici dokazovali s tem, da je sporno zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo funkcionalno zemljišče hotela ..., z lastninjenjem po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) pa je z dnem 25. 7. 1997 (tj. z uveljavitvijo ZLNDL) po samem zakonu postalo last vsakokratnega lastnika navedenega objekta, tj. sedaj tožnic. Prizadeta stranka tako na spornem zemljišču ni mogla pridobiti služnosti na pravno-poslovni podlagi, hkrati pa tudi ne na originaren način, tj. s sklicevanjem na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V času ustanovitve služnosti (17. 10. 2018) je bila namreč v zemljiški knjigi na spornem zemljišču v korist tožnic že vpisana zaznamba spora (z učinkovanjem od 22. 10. 2016). Glede na to, da med tožnicama in Občino Logatec poteka spor glede lastništva spornega zemljišča, sta tožnici upravnemu organu predlagali, da prekine postopek do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča v zadevi P 2530/2016-II. Upravna organa se glede pravice graditi nista ukvarjala z vprašanjem, kdo je bil resnični imetnik pravice graditi na spornem zemljišču v času uveljavitve ZLNDL, temveč sta investitorjevo pravico graditi ugotavljala zgolj na podlagi stanja v zemljiški knjigi in tako izhajala iz ozke jezikovne razlage 6. točke 43. člena GZ. Takšno stališče je zaradi odločitve Ustavnega sodišča v zadevi, Up-95/16-28, postalo ustavno problematično in sicer z vidika učinkovitega varstva lastninske pravice resničnega lastnika zemljišča, na katerem je predviden gradbeni poseg. Tožnici v nadaljevanju predstavljata bistvene razloge odločbe Up-95/16 ter izpostavljata, da je v njej Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se pravnomočnost med drugim nanaša tudi na zavzeta pravna naziranja. Na zavzeto pravno stališče, da ima investitor pravico graditi, bi bilo v primeru negatorne tožbe vezano tudi pristojno pravdno sodišče, tožnici pa v primeru pravnomočnosti gradbenega dovoljenja zaradi navedene odločbe Ustavnega sodišča tako ne bosta mogli več preprečiti gradnje na spornem zemljišču in s tem obvarovati svoje lastninske pravice pred dejanskimi (nepovratnimi) posegi. Omenjena odločba Ustavnega sodišča tako narekuje, da upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja o pravici graditi ne odloča zgolj na podlagi zemljiškoknjižnih podatkov. Takšen dokazni postopek bi namreč pomenil, da je tožnicama dejansko odvzeta možnost učinkovitega varstva njune lastninske pravice. Z vidika pravne varnosti bi bilo nesprejemljivo, da bi morali tožnici dopustiti gradbeni poseg, nato pa zahtevati njegovo odstranitev, varstvo njune lastninske pravice pa bi bilo v tem primeru nedvomno izvotljeno. Tožnici sta svoje stališče, da investitor ne izkazuje pravice graditi, utemeljevali s številnimi argumenti, do katerih pa se upravna organa nista opredelila. Enako se drugostopenjski organ ni opredelil do ustavnopravnih argumentov tožnic. S tem je bila tožnicama kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS. Tožnici predlagata, da se izpodbijana prvostopenjska odločba (v povezavi z drugostopenjsko) odpravi in da se toženki naloži povračilo stroškov. Podredno tožnici predlagata, da se izpodbijana prvostopenjska odločba (v povezavi z drugostopenjsko) odpravi ter zadeva vrne v nov postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise zadeve.

5. Prizadeta stranka na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila. Naknadno je (dne 8. 9. 2021) na sodišče naslovila vlogo, v kateri prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrže oziroma zavrne.

6. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 23. 9. 2021 tožnicama vročilo vlogo prizadete stranke z dne 8. 9. 2021, katere vročitev tožnicama do naroka ni bila izkazana. Na predlog tožnic je sodišče slednjima določilo 15-dnevni rok za odgovor na pripravljalno vlogo prizadete stranke. V skladu z določili 286.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), je sodišče vse stranke ob tem pozvalo, da morebitne nadaljnje pripravljalne vloge posredujejo najkasneje 15 dni pred narokom, da zaradi zagotovitve pravice do izjave ne bi bila potrebna preložitev naroka. Ob tem je v skladu s petim odstavkom 286.a člena ZPP stranke opozorilo tudi, da vlog, poslanih po navedenem roku, ne bo upoštevalo. Sodišče je narok za glavno obravnavo preložilo na dne 16. 11. 2021. 7. Tožnici sta s pripravljalnima vlogama z dne 8. 10. 2021 (ena vložena po pooblaščencu, druga pa neposredno po tožnicah) odgovorili na navedbe prizadete stranke in vztrajali pri stališču, da Občina Logatec ni lastnica spornega zemljišča, tako pa tudi ni mogla ustanoviti služnosti v korist prizadete stranke.

8. Prizadeta stranka je dne 22. 10. 2021 na sodišče naslovila vlogo, s katero se je opredelila do navedb tožnic in te prerekala ter vztrajala pri svojih navedbah in dokaznih predlogih.

9. Tožnici sta dne 11. 11. 2021 na sodišču vložili vlogo, v kateri podajata dodatne navedbe in predlagata dodatne listinske dokaze. Sodišče ugotavlja, da sta tožnici navedeno vlogo podali po izteku roka, ki ga je sodišče določilo na naroku za glavno obravnavo 23. 9. 2021, pri čemer tega nista z ničemer opravičili. Ker bi dopustitev navedene vloge (zaradi zagotovitve pravice do izjave ostalih strank) obenem zavlekla reševanje spora, sodišče vloge tožnic z dne 11. 11. 2021, ob upoštevanju petega odstavka 286.a člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ni dopustilo. Na naroku za glavno obravnavo tožnici zavrnitvi navedene vloge nista ugovarjali.

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A3 in A4 (prvostopna in drugostopna odločba) ter v listine v upravnem spisu zadeve.

11. V zadevi je primarno treba odgovoriti na pravno vprašanje, ali je upravni organ svojo ugotovitev o tem, da prizadeta stranka izkazuje pravico graditi, upravičeno oprl zgolj na zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, na kateri naj bi potekala gradnja. Sodišče je zato kot nerelevantne zavrnilo dokazne predloge tožnic, usmerjene v dokazovanje, da Občina Logatec, ki je zemljiškoknjižna lastnica predmetne nepremičnine, ni tudi njena dejanska lastnica, in sicer dokazni predlog po zaslišanju strank ter po vpogledu v listine, ki so priloga pripravljalnih vlog tožnic na list. št. A7 – A10 ter A16 in A17. Sodišče je kot nerelevanten zavrnilo tudi dokazni predlog vpogleda v listine, ki so priloga pripravljalne vloge tožnic na list št. A13 (zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon in elektronsko poštno sporočilo Inšpektoratu za okolje in prostor), usmerjen v dokazovanje, da je Okrepčevalnica ... črna gradnja – navedeno dejstvo za odločitev v zadevi ni pravno relevantno, tako pa so nerelevantni tudi dokazi, predlagani v dokazovanje tega dejstva. Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo dokazne predloge tožnic po vpogledu v listine, ki so priloga pripravljalne vloge tožnic na list. št. A11, A12 ter A15, ki se nanašajo na uporabo oziroma razlago prava, saj sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti. Sodišče je kot nepotreben zavrnilo dokazni predlog tožnic po pribavi in vpogledu v sodni spis, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. P 2530/2016 (sedaj II P 2551/2018) – iz poizvedb, ki jih je opravilo sodišče, ter iz navedb strank na naroku namreč izhaja, da v navedeni zadevi Okrožno sodišče v Ljubljani še ni pravnomočno odločilo, samo dejstvo, da se navedeni spor vodi, pa med strankama ni sporno. Iz istega razloga je sodišče kot nepotreben zavrnilo tudi dokazni predlog tožnic po vpogledu v sklep Višjega sodišča II Cp 1513/2018, ki se nanaša na predhodno navedeno zadevo P 2530/2016 (list. št. A14). Ker sodišče ni dopustilo vloge tožnic z dne 11. 11. 2021 (glej 6. in 9. točko obrazložitve te sodbe), je kot nedopustne zavrnilo tudi dokazne predloge, podane v tej vlogi (vpogled v listine, ki so priloga vloge na list. št. A18-A22).

12. Dokazne predloge prizadete stranke, podane v vlogi z dne 8. 9. 2021, je sodišče zavrnilo kot nerelevantne oziroma nepotrebne. Kot že pojasnjeno, je v zadevi treba primarno odgovoriti na pravno vprašanje, ali je upravni organ svojo ugotovitev o tem, da prizadeta stranka izkazuje pravico graditi, upravičeno oprl na zemljiškoknjižno stanje nepremičnine, na kateri naj bi potekala gradnja. S predlaganimi dokazi – listine na list. št. C4 do C7 (vlogi za izdajo soglasja za priključitev na plinovodno omrežje in soglasji) ter predlagano zaslišanje B. B., vodje tehničnega sektorja pri prizadeti stranki – prizadeta stranka dokazuje dejstva (potek priključevanja na plinovodno omrežje), ki za odločitev v zadevi niso relevantna, zato so nerelevantni tudi dokazni predlogi, predlagani v njihovo dokazovanje. Dokazni predlogi vpogleda v listine na list. št. C8 do C10 pa so nepotrebni, ker se z njim dokazuje dejstva, ki med strankami niso sporna (obstoj služnostne pogodbe, potek predvidenega plinovoda in komunalnih vodov).

13. Zavrnitvi dokaznih predlogov tožnici in prizadeta stranka na naroku za glavno obravnavo nista ugovarjali.

**K I. točki izreka:**

14. Tožba ni utemeljena.

15. V zadevi je sporna pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe - gradbenega dovoljenja, izdanega prizadeti stranki (kot investitorju), za plinifikacijo občine Logatec – staro mestno jedro na zemljiščih parc. št. 36/4 in 1761/2, obe k.o. ... Tožnici menita, da prizadeta stranka ne izkazuje pravice graditi na nepremičnini parc. št. 36/4, k.o. ...

16. Iz določil 6. točke prvega odstavka 43. člena GZ izhaja, da mora biti za izdajo gradbenega dovoljenja izpolnjen tudi pogoj, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, pri čemer je v zemljiški knjigi označena plomba za vpis te pravice v zemljiško knjigo.

17. V predmetni zadevi je med strankami nesporno (to pa izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska za nepremičnino, ki je del upravnega spisa zadeve), da je v zemljiški knjigi pri nepremičnini parc. št. 36/4, k.o. ... kot lastnik vpisana Občina Logatec, kot tudi, da je pri tej nepremičnini na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice, št. 2567/18 z dne 25.09.2018, v korist prizadete stranke, kot služnostnega upravičenca, vknjižena služnostna pravica gradnje, obratovanja, vzdrževanja, upravljanja, popravila, rekonstrukcije in nadzora distribucijskega omrežja zemeljskega plina, v širini 1,5 m levo in desno od osi plinovoda, v korist služnostnega upravičenca, za čas obratovanja plinovodne infrastrukture.

18. Zemljiška knjiga je javna knjiga (1. člen Zakona o zemljiški knjigi - ZZK-1), izpiski iz zemljiške knjige pa javne listine (169. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini oziroma kopiji javne listine dejstva neresnično potrjena (171. člen ZUP), vendar po postopku in na način, ki je za to predpisan za vsako vrsto javne listine, ne pa v kateremkoli postopku, v katerem se taka listina uporabi kot dokaz (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 1363/2003).

19. Sodišče posledično ugotavlja, da je bil prvostopenjski organ v postopku izdaje izpodbijane odločbe dejstva, ki izhajajo iz zemljiške knjige, v skladu s 6. točko prvega odstavka 43. člena GZ upravičen in dolžan upoštevati, na tej podlagi pa je po presoji sodišča pravilno zaključil tudi, da je prizadeta stranka imetnik stvarne pravice, ki ji daje pravico graditi na tuji nepremičnini, tj. na nepremičnini parc. št. 36/4, k.o. ...

20. Na navedeno ne morejo v ničemer vplivati obširne tožbene navedbe in dokazi tožnic, usmerjeni v izkazovanje in dokazovanje dejstva, da Občina Logatec ni lastnica navedene nepremičnine oz. da sta njeni lastnici tožnici (tako pa tudi, da prizadeti stranki ni mogla podeliti služnosti, s katero ta izkazuje pravico graditi). S tem povezane navedbe in dokaze lahko tožnici uveljavljata v okviru spora o ugotoviti obstoja lastninske pravice (ki sta ga tožnici tudi sprožili), ni pa jih bil pri izdaji izpodbijane odločbe (ali v smislu prekinitve postopka) dolžan upoštevati upravni organ, ki je bil, kot že navedeno, glede obstoja pravice graditi upravičen upoštevati zemljiškoknjižno stanje. Dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja namreč nikakor ni mogoče širiti na odločanje o spornih stvarno-pravnih razmerjih1. 21. Na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe pa ne more vplivati niti že omenjeno dejstvo, da sta tožnici sprožili spor glede lastništva navedene nepremičnine spor in da je ta zaznamovan v zemljiški knjigi. Tožnici namreč ne izkazujeta, da sta v trenutku izdaje izpodbijane odločbe razpolagali s pravnomočno sodno ali drugo odločbo, iz katere bi izhajalo njuno lastništvo sporne nepremičnine (oziroma s sodno ali drugo odločbo, iz katere bi izhajalo, da prizadeta stranka ni pravno-veljavno pridobila služnostne pravice, ki ji daje pravico graditi), zgolj sprožitev spora v zvezi z lastništvom ali njegova zaznamba pa njunega lastništva sporne nepremičnine (oziroma neupravičenosti podelitve služnostne pravice prizadeti stranki) ne dokazuje. Ker zaznamba spora tudi ni ovira za nadaljnje vpise (prvi odstavek 80. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki kljub zaznambi spora tudi učinkujejo (pod razveznim pogojem – tretji odstavek 80. člena ZZK-1), upravni organ tudi tega dejstva pri izdaji izpodbijane odločbe ni bil dolžan upoštevati.

22. Na presojo pravilnosti ali zakonitosti izpodbijanega akta ne more vplivati niti sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi Up-95/16. Sodišče v tej zvezi uvodoma pojasnjuje, da je bila v navedeni zadevi predmet presoje ustavna pritožba, vložena zoper sodbo Vrhovnega sodišča, III Ips 64/2014, ki se je nanašala na vprašanje zakonitosti odpovedi koncesijske pogodbe za opravljanje lekarniške dejavnosti, katere podlago je predstavljal Zakon o lekarniški dejavnosti (Uradni list RS, št. 36/04). Odločba, na katero se sklicujeta tožnici, je bila torej izdana v zvezi z zadevo, ki se od predmetne v bistvenem razlikuje razlikuje tako po dejanski kot po pravni podlagi. Sodišče pojasnjuje tudi, da je Ustavno sodišče v odločbi, Up-95/16, obravnavalo položaj, ko je Vrhovno sodišče po izdaji in pravnomočnosti sodbe tega sodišča (v zadevi I U 2155/2009) sprejelo stališče, ki je bilo nasprotno stališčem tega sodišča v navedeni sodbi (tč. 28-30 odločbe Ustavnega sodišča). Tožnici ne zatrjujeta, da bi v času odločanja v predmetni zadevi obstajala pravnomočna odločitev drugega sodišča, v stališča katere bi to sodišče lahko poseglo (in ki bi jo sodišče, skladno z 21. točko odločbe Ustavnega sodišča v zadevi Up-95/16, moralo posebej skrbno analizirati ali upoštevati), zato tudi iz tega razloga navedena odločba Ustavnega sodišča za predmetno zadevo ni relevantna. Sodišče ponavlja, da je v obravnavanem postopku upravni organ ugotavljal izpolnjenost pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja (izpodbijane odločbe), v tem okviru pa je na način, predpisan v 43. členu GZ (tj. na podlagi vpisa v zemljiški knjigi), ugotavljal tudi, ali prizadeta stranka izkazuje pravico graditi. Ugotovitev upravnega organa, da iz stanja v zemljiški knjigi izhaja, da je prizadeta stranka imetnik stvarne pravice, ki ji daje pravico graditi na tujem zemljišču (in ne lastnik sporne nepremičnine), pa po presoji sodišča ne predstavlja „pravnega naziranja“ o lastništvu sporne nepremičnine, ki bi predstavljalo kakršnokoli oviro (ali omejitev) pri presoji slednjega vprašanja v okviru spora, ki ga tožnici vodita pred za to pristojnim sodiščem (oziroma tožnici tega ne uspeta izkazati), tudi iz tega razloga pa tožnici s sklicevanjem na obravnavano odločbo Ustavnega sodišča v predmetni zadevi ne moreta uspeti.

23. Vezano na tožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano izvotljenost varstva lastninske pravice tožnic, sodišče pojasnjuje, da bi v primeru, če bi tožnici v ustreznem postopku uspeli izkazati, da prizadeta stranka ni pravno-veljavno pridobila služnostne pravice, ki ji daje pravico graditi, to lahko predstavljalo podlago za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja, v primeru morebitne odprave izpodbijane odločbe v obnovljenem postopku pa tudi za odpravo vseh posledic, ki bi iz te odločbe nastale. V čem naj bi bila takšna posledica z vidika pravnega varstva nesprejemljiva, varstvo lastninske pravice tožnic pa s tem izvotljeno, tožnici ne konkretizirata, zato s tem povezanim tožbenim navedbam utemeljenosti ni mogoče priznati.

24. Tožnici v tožbi (zgolj pavšalno) zatrjujeta tudi, da naj se upravna organa ne bi opredelila do njunih argumentov, s tem pa naj bi jima bila kršena pravica do izjave. Ker obrazložitvi izpodbijane in drugostopenjske odločbe po presoji sodišča vsebujeta vse sestavine iz 214. člena ZUP, tožnici pa ne konkretizirata, na katere izmed njunih pravno relevantnih argumentov naj z njima ne bi bilo odgovorjeno (od upravnega organa ni mogoče zahtevati, da se opredeli do vseh navedb vseh strank v postopku, pač pa je njegova dolžnost, da se opredeli do vseh pravno-relevantnih navedb, kar pa je po presoji sodišča upravni organ v zadevi storil), s tem povezanim tožbenim navedbam utemeljenosti ni mogoče priznati.

25. V (neposredno vloženi) pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2021 tožnici med drugim navajata tudi, da nista bili seznanjeni z dokumenti, ki se omenjajo na 3. strani zapisnika o ustni obravnavi z dne 23. 1. 2019 (v zvezi s podaljšanjem roka za predložitev dokazov s strani investitorja). Do teh dokumentov se nista mogli opredeliti, to pa predstavlja kršitev, ki narekuje odpravo izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da navedene kršitve (do katere naj bi prišlo v postopku na prvi stopnji) tožnici nista uveljavljali v okviru pritožbe zoper izpodbijano odločbo (čeprav sta bili s takšno domnevno kršitvijo tedaj že seznanjeni) in gre s tem v zvezi za materialno neizčrpanost pritožbe, v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-12. Hkrati tožnici tega tožbenega razloga (tj. očitka o kršitvi pravice do izjave v zvezi z dokazi, predloženimi s strani investitorja) nista uveljavljali niti v tožbi, pač pa ga (brez da bi to opravičili) prvič podajata šele v okviru pripravljalne vloge, vložene po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe in tako prepozno (prvi odstavek 28. in prvi odstavek 30. člena ZUS-1). Iz predstavljenih razlogov vsebinska obravnava predstavljenega tožbenega očitka ni dopustna.

26. Sodišče zaključno dodaja, da se je opredelilo izrecno ali v okviru razlogov sodbe do vseh relevantnih tožbenih ugovorov. Sodišče pa se ni posebej opredeljevalo do navedb tožnic, ki z vidika presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe niso relevantne. Sodišče se iz navedenih razlogov tako ni posebej opredeljevalo do navedb tožnic v (neposredno vloženi) pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2021, ki se nanašajo na druge možne trase oziroma potek plinovodnega omrežja, o objektih, ki naj bi jim bila izvedba plinovoda namenjena, o javni koristi v zadevi, o razlogih za nepriključevanje na plinovodno omrežje, o delih, ki bodo še potrebna za izvedbo priključitve plinovoda, o tem, da je plinovod namenjen izključno Okrepčevalnici ..., ki je črna gradnja, ki stoji na parkirišču, o izigravanju s strani občine oziroma njenega župana, o neukrepanju pristojnih inšpekcij, o nevarnosti poteka plinovoda prek parkirišča, o omejitvah rabe sporne nepremičnine, v kolikor bo na njej postavljen plinovod, o tem, da bi pregledovanje in nadzorovanje plinskih vodov motilo dejavnost tožnic ter o nejasnostih v zvezi s potrebnimi mnenji in soglasji. Tožnici ne uspeta konkretno utemeljiti, kako bi navedene tožbene navedbe lahko vplivale na presojo zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločbe z vidika izkazane pravice graditi oziroma z vidika izpolnjevanja drugih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja, kot jih določa GZ-1. Ob tem sodišče ugotavlja tudi, da navedenih tožbenih očitkov tožnici nista uveljavljali v okviru pritožbe zoper izpodbijano odločbo, zaradi česar gre tudi v zvezi s temi za materialno neizčrpanost pritožbe, v smislu dolžnega vsebinskega uveljavljanja kršitev v skladu s prvim odstavkom 6. člena ZUS-1, ravno tako pa jih tožnici nista uveljavljali niti v tožbi (in torej v skladu z zahtevami iz prvega odstavka 28. in prvega odstavka 30. člena ZUS), zato njihova obravnava tudi iz teh razlogov ni dopustna.

27. V povzetku zapisanega sodišče ugotavlja, da tožnici nista uspeli izkazati nepravilnosti ali nezakonitosti izpodbijane ter drugostopenjske odločbe. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**28. K II. točki izreka**

29. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpita tožnici in toženka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

**30. K III. točki izreka**

31. Prizadeta stranka je zahtevala povrnitev stroškov postopka.

32. Iz določil 19. člena ZUS-1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 obenem ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je potrebno glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravnem postopku (ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS-13. Iz določil prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški niso bili potrebni, saj prizadeta stranka s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča. Stroškovni zahtevek prizadete stranke je sodišče zato zavrnilo.

1 Tako sodišče tudi v sodbah, I U 663/2010 ter III U 61/2012 2 Glej N. Smrekar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV založba, 2019, str. 310 3 Tako Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013 in sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015