Jedro

Neskladje med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede datuma pričetka teka zakonskih zamudnih obresti predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo je glede na njeno naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, že na seji pritožbenega senata.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 5.000,00 EUR (pet tisoč 00/100) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek (3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2007 dalje ter zakonske zamudne obresti od zneska 5.000,00 EUR od 1. 9. 2007 do 13. 9. 2007) pa se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 578,87 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 87,00 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje pritožbene stroške pa nosi sama.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožniku plača 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2007 dalje do plačila v roku 15 dni in mu povrne stroške postopka v višini 1.415,62 EUR, v roku 15 dni od dneva prejema sodbe, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo (1. odst. izreka). V presežku od 4.000,00 EUR do 8.000,00 EUR in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 9. 2007 do 13. 9. 2007, je tožnikov zahtevek zavrnilo (2. odst. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. odst. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu in odločitev o stroških postopka se pravočasno pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, s stroškovno posledico. Menita, da je za nezgodo v celoti odgovoren tožnik sam, saj je z delovne mize sestopil nepravilno. Za sestop in stopanje na delovno mizo se uporabljajo pokrovi agregatov. Ti agregati so bili predvideni tovarniško in po predpisih bi morali delavci sestopati preko teh agregatov. Kot je izpovedal E.B. sta oba agregata pokrita s solzasto pločevino, ki je namenjena prav temu, da ne drsi. Na to, da naj za sestop uporabljajo agregate in da naj ne skačejo, je B. opozarjal delavce in s tem tudi tožnika. Tožnik je imel za sestop tudi na voljo prenosne stopnice. Tožnik teh stopnic ni uporabil, ampak je sestopil iz delovne mize tam, kjer ni stopnic in kjer ne bi smel sestopati. Da je tožnik najmanj sokriv za nastali škodni dogodek pa kaže tudi dejstvo, da se je tožnik zavedal, da z delovne mize ni dovoljeno sestopati na mestu in na način, kjer je sam sestopil, poleg tega je tudi vedel, da naj bi bila v lesenem podu vdolbina in tako ne bi smel sestopati na tistem delu. Tožnik dela ni odklonil, čeprav bi ga lahko in je zato tudi iz tega razloga v celoti sam odgovoren. Sodišče je tožniku iz vseh odškodninskih postavk prisodilo pretiran znesek odškodnine. Tožnik je imel že pred navedeno poškodbo enake oz. hujše poškodbe, prav tako je imel po predmetni poškodbi še najmanj enkrat hudo poškodbo levega gležnja oz. stopala in to v letu 2008. Poškodba z dne 13. 4. 2007 pri tožniku ni zapustila nobenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je celotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti pripisati poškodbam pred predmetno poškodbo in poškodbi iz leta 2008. Če pa so tožnikove življenjske aktivnosti že zmanjšane v posledici tudi predmetne poškodbe, so zmanjšane zgolj za 1%. Sodba je nepravilna tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti. Iz 1. odst. izreka tako izhaja, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 1. 9. 2007 dalje do plačila, iz 2. odst. izreka pa izhaja, da tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od 14. 9. 2007 dalje. Izrek je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe, kar je bistvena kršitev postopka. Sodba je nepravilna tudi v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Sodišče je s takšno odločitvijo kršilo določbe pravdnega postopka, saj bi moralo o stroških postopka odločiti glede na uspeh strank v pravdi. Temeljna pravica stranke je, da se v pravdnem postopku brani. S tem, ko je tožena stranka prerekala temelju tožbenega zahtevka in je v dokaz predlagala pritegnitev izvedencev, ni ravnala krivdno, ampak je branila svoje interese in pravice. Sodišče bi moralo o povračilu stroškov odločiti glede na uspeh strank. Priglašata pritožbene stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico. Poudarja, da Komisija za fakultetna izvedeniška mnenja Medicinske fakultete v ... zaključuje, da poškodovanje tožnika z dne 13. 4. 2007 glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja 10 %, vse ostalo pa so predhodne poškodbe in bolezni. Iz navedenega mnenja izhaja jasno in določno, da gre pri tožniku zaradi te poškodbe za 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti in da gre sicer pri tožniku zaradi že predhodnih poškodb in bolezni skupno za sicer še večje zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti. Izrecne ugotovitve komisije, da naj bi pri tožniku v posledici te nezgode šlo za zmanjšanje življenjskih aktivnosti le v obsegu 1 % ni nikjer. Takšno navedbo je podal le pooblaščenec tožene stranke, ki pa jo je začuda sprejel tudi izvedenec dr. N. v svojem dopolnilnem mnenju. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo vsebino medicinske ekspertize Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja in gre torej za napačno ugotovitev dejanskega stranka, zato je sodišče tudi napačno uporabilo pravila, ki določajo obseg povrnitve nepremoženjske škode. Ker gre tudi za nasprotje med vsebino navedene medicinske ekspertize in izdano sodbo v izpodbijanem delu, to pomeni tudi bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je vložil tudi odgovor na pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta zavrne kot neutemeljeno in potrdi ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Kot izhaja iz dokaznega postopka je do nezgode prišlo dne 13. 4. 2007, ko je tožnik delal v nočni izmeni. Tožnik je delal pri stroju za obdelavo bagerskih rok, sestopil je z mize, dvignjene 80-90 cm od tal in sicer na tla, ki so bila iz lat. Ena lata je bila zlomljena tako, da je je malo manjkalo. Ko je stopil v to luknjo, si je zvil stopalo. V posledici navedene poškodbe je tožnik na toženo stranko dne 27. 8. 2007 naslovil odškodninski zahtevek za plačilo nepremoženjske škode. Iz naslova telesnih bolečin tožnik v tem postopku zahteva 3.500,00 EUR, iz naslova strahu 1.000,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.500,00 EUR, skupaj 8.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je glede temelja odškodninske odgovornosti med drugim angažiralo izvedenca za varnost in zdravje pri delu J.N., glede ugotavljanja nepremoženjske škode pa izvedenca medicinske stroke A.N., dr. med. ter Komisijo za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti v ... Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka za nastalo nezgodo odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, zato jih ne ponavlja in v nadaljevanju odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe v tej smeri (360. čl. ZPP), v zvezi z višino odmerjene odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa meni, da je le ta odmerjena v prenizkem znesku, glede na sodno prakso v podobnih primerih.

Tožena stranka v pritožbi ugovarja temelju odškodninske odgovornosti in ponovno poudarja, da so se za sestop in stopanje na delovno mizo uporabljali pokrovi agregatov, ki so bili predvideni tovarniško in po predpisih bi morali delavci sestopati preko teh agregatov. Takšne navedbe so neosnovane, saj se je do njih izrecno opredelil izvedenec za varstvo pri delu, katerega izvedeniško mnenje je v obrazložitvi pravilno povzelo tudi sodišče prve stopnje. Iz dokaznega postopka je tako jasno razvidno, da pokrovi agregatov niso bili primerni za sestopanje, ker je površina spolzka, hladilna tekočina, ki jo uporabljajo delavci pri delu pa povzroči, da je ta površina še bolj spolzka. Poleg navedenega je izvedenec tudi izpovedal, da ta pokrov ni fiksiran, zato je možnost, da se poleg tega, da drsi, tudi premakne (list. št. 75). Iz dokaznega postopka je razvidno, da stopnic k temu stroju ni bilo in da torej delodajalec ni poskrbel za varen sestop s stroja. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb zaslišanih prič nadalje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni odpravila vdolbine v lesenem podu, čeprav so delavci toženo stranko na to opozarjali. V skladu s 5. čl. Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadaljnji) je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. V tem smislu je delodajalec s tem, ko ni poskrbel za primeren sestop s stroja ter ker ni pravočasno poskrbel za odpravo vdolbine v lesenem podu dejansko opustil izvrševanje varstvenih pravil (ravnal je krivdno), ob tem pa je nastala škodna posledica takšne vrste, ki jo skušajo prav ta ista pravila o varstvu pri delu preprečiti. Takšni delodajalčevi opustitvi lahko pripišemo pravno relevantni vzrok nastanka škodne posledice. Ker tožena stranka ni spoštovala varnostnih predpisov in ni zagotovila varnega dela, za nastalo nezgodo in škodo tožniku odgovarja po načelu krivdne odgovornosti.

Neutemeljene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke, da je za nezgodo odgovoren tožnik sam, saj je z delovne mize sestopil nepravilno, ter da je tožnik najmanj sokriv za nastali škodni dogodek ker se je zavedal, da z delovne mize ni dovoljeno sestopati na mestu in na način, kjer je sestopil, poleg tega je tudi vedel, da naj bi bila v lesenem podu vdolbina in tako ne bi smel sestopati na tistem delu. Tožnik, zaslišan kot stranka, je v zvezi z navedenim pojasnil, da je peljal hidro rezervar z mize na primerno mesto, zato je moral sestopiti na mestu, kjer je sestopil. Izpovedal je, da je agregat čisto na drugem mestu, kot je moral sestopiti, saj se ne sestopa vedno z enega mesta, temveč je to odvisno od tega, kje se nahaja obdelovanec (komad). Obdelovanci so zelo težki, tudi do sedem ton, tisti, ki ga je sam takrat peljal z mize na mesto, pa je tehtal eno tono. Na mestu kjer je sestopil, je sestopil zato, ker drugje ni bilo možno. Takšnim tožnikovim navedbam tožena stranka tekom postopka ni oporekala, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna in torej ni podan tožnikov soprispevek k zadevni nezgodi.

O višini odškodnine: Tožnik načeloma ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o obsegu nepremoženjske škode, ki jo je sodišče povzelo po izvedeniških mnenjih, pač pa meni le, da je sodišče zanjo priznalo prenizko odškodnino, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Tudi tožena stranka in stranski intervenient načeloma ne oporekata obsegu ugotovljene nepremoženjske škode, ki se je pri tožniku odrazila v obliki telesnih bolečin, strahu in zmanjšani življenjski aktivnosti in v zvezi s tem izpodbijata le odmero odškodnine, ki je po njeni oceni previsoka. Stranki v zvezi s tem poudarjata določene okoliščine, ki po njuni oceni vplivajo na odmero drugačne odškodnine, predvsem v postavki zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kar bo obrazloženo v nadaljevanju pri oceni pravilne uporabe materialnega prava in odmeri pravične denarne odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode.

Glede na dejanske ugotovitve o nastanku poškodbe, izidu in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

V skladu z določili 179. člena OZ prisodi sodišče pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče presoja pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pazi pa tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Sodišče mora torej pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, potek in čas zdravljenja, nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter s tem povezane psihične bolečine, ki jih je poškodovanec utrpel, trajanje in intenzivnost strahu glede na naravo poškodbe ter trajne posledice, ki jih zaradi nezgode utrpi poškodovanec in se kažejo v splošnem zmanjšanju življenjskih sposobnosti. Poleg tega pa mora pri odmeri pravične odškodnine sodišče upoštevati tudi odškodnine, ki so v podobnih primerih že bile dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljena pritožbena navedba tožnika, da je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 1.000,00 EUR prenizka. Tako iz izvedeniškega mnenja dr. V.S. in dr. V.P. kot iz dopolnjenega izvedeniškega mnenja dr. A.N. izhaja, da je tožnik utrpel več poškodb leve spodnje okončine, ne samo delovno nezgodo dne 13. 4. 2007. Tožnik je imel degenerativne spremembe že pred obravnavanim poškodovanjem (te so vidne že na rtg posnetkih iz leta 2000). Iz obeh izvedeniških mnenj izhaja, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti precej zmanjšane. Izvedenec dr. N. je zapisal, da je kot posledica poškodbe ostala oteklina levega stopala, zmanjšana gibljivost levega gležnja in pogoste občasne fizične bolečine pri vsakodnevnih običajnih obremenitvah, kot je hoja in stanje. Posledice so vidne pri hoji, ki ni več fiziološka, hodi po zunanjem robu levega stopala in šepa. Tudi izvedenca dr. S. in dr. P. sta povzela, da je tožnik oviran pri hoji po stopnicah, strmem terenu, lestvah in naravnem terenu, oviran je pri teku, za dolgo in hitro hojo je manj zmožen.

Vrhovno sodišče RS je v svoji odločbi z dne 18. 6. 2009 (opr. št. II Ips 1198/2008) zavzelo stališče, da se kot vzrok škode lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanca. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanca obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja (protipravnega ravnanja) pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje neposlovne odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanca.

Izvedenci so v svojih mnenjih zapisali, da je tožnikovo trenutno stanje skupna posledica številnih poškodb stopala in goleni, torej tudi tistih, ki jih je tožnik utrpel že pred obravnavano nezgodo, vendar pa nobeden izmed izvedencev ni zapisal, da je vsaj verjetno, da je imel tožnik že pred predmetno poškodbo tudi izražene (vidno) zmanjšane splošne življenjske aktivnosti. Tožnik je v zvezi z zmanjšanjem življenjskih aktivnosti na izrecno vprašanje pooblaščenca toženih strank pojasnil, da je od leta 2000 do 2007 obiskoval zdravnika zaradi gležnja leve noge, tako kot izhaja iz izvidov. Vendar pa se je od leta 2000 do 2007 lahko ukvarjal s športom, igral je mali nogomet pri klubu ..., po tej poškodbi pa nogometa ne more več igrati. Zatrjeval je, da zaradi prejšnjih poškodb ni imel nobenih trajnejših posledic, včasih mu je zatekel gleženj, vendar je to trajalo kakšna dva tedna, potem pa je minilo. Tožena stranka glede na tožnikovo izpovedbo ni predlagala dopolnitve izvedeniškega mnenja v smislu ugotovitve, ali so tožnikove poškodbe pred predmetno nezgodo zmanjšale tožnikove splošne življenjske aktivnosti do te mere, da so že povzročile zunanjo manifestacijo disfunkcionalnosti tožnikovega organizma. Ker takšne ugotovitve v spisu ni, je šteti, da je prav predmetni škodni dogodek latentno disfunkcionalnost tožnikovega organizma vzpodbudil oz. povzročil njeno manifestnost. V tej zvezi zato niso pomembne ugotovitve izvedencev za koliko procentov je škodni dogodek zmanjšal tožnikove splošne življenjske aktivnosti. Ob izostanku dejanskih ugotovitev, da je imel tožnik vidno zmanjšane življenjske aktivnosti že pred tem dogodkom in ob njegovih neprerekanih trditvah, da zaradi prejšnjih poškodb ni imel nobenih trajnejših posledic, je pomembno le to, kako se je zmanjšanje tožnikovih splošnih življenjskih aktivnosti izrazilo po predmetnem škodnem dogodku.

Z ozirom na opisan obseg zmanjšanja življenjskih aktivnosti, tako s strani tožnika kot izvedencev, je po stališču pritožbenega sodišča in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih primerna odškodnina iz tega naslova 2.000,00 EUR (glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 150/2004). Pritožbeno sodišče se je glede na vse navedeno odločilo, da prisojeni znesek odškodnine iz tega naslova zviša na 2.000,00 EUR, to je znesek, ki po prepričanju pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino.

Glede prisojene odškodnine v znesku 2.500,00 EUR za telesne bolečine ter 500,00 EUR zaradi strahu, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. čl. OZ. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti strinja z ugotovitvami in dokazno oceno prvostopnega sodišča, zato je ne ponavlja in se nanjo v celoti tudi sklicuje. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je prisojena odškodnina iz teh dveh naslovov povsem primerna.

Pritožbeno sodišče je v posledici vsega navedenega na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odmerjeno odškodnino zvišalo na znesek 5.000,00 EUR. Tako je celokupna odmerjena odškodnina skladna z navedenimi kriteriji in umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v primerljivih primerih.

Tožena stranka v pritožbenem postopku uveljavlja kršitev 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje samemu sebi in razlogom sodbe. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je namreč zapisano, da zakonske zamudne obresti od priznanega zneska odškodnine tečejo od 1. 9. 2007 dalje, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da le te tečejo od 14. 9. 2007 dalje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko prišlo do neskladja med izrekom in obrazložitvijo, ki je posledica očitne pisne napake, ki pa je ni mogoče popravljati na način, ki ga določa 328. člen ZPP, torej s sklepom predsednika senata o popravi sodbe. Tako neskladje pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), česar pa ne more popraviti tisto sodišče, ki je kršitev zagrešilo, temveč samo instančno sodišče v zvezi z rednim ali izrednim pravnim sredstvom.

Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sodišče druge stopnje razveljavi s sklepom sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), in vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za procesno situacijo, ko pritožbeno sodišče ne bi moglo samo odpraviti predmetne postopkovne kršitve. Pooblastilo za odpravo navedene kršitve ima pritožbeno sodišče v 6. alineji 358. člena ZPP, ki prepoveduje razveljavitev sodbe in vračanje zadeve v novo sojenje, če lahko samo odpravi kršitev določb postopka (drugi odstavek 347. člena ZPP). Ta določba sodišču druge stopnje sicer nalaga razpis pritožbene obravnave v primeru, če je kršitve določb pravdnega postopka glede na njihovo naravo mogoče odpraviti z opravo procesnih dejanj pred sodiščem druge stopnje. Vendar pa obravnava ni nujna za odstranitev takih kršitev postopka. Ob uporabi argumenta „a contrario“ pri razlagi določbe drugega odstavka 347. člena ZPP in upoštevaje jasen namen zakona, izražen zlasti z načelom pospešitve postopka, gospodarnosti in na splošno smotrnosti vodenja postopka, obravnava ni nujna za odpravljanje tistih postopkovnih kršitev, ki jih je glede na njihove značilnosti mogoče odpraviti tudi brez nje. Pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kakšen vpliv je imela kršitev na sodbo. In če narava kršitve to dopušča, ne more biti ovir, da bi takšno kršitev lahko tudi odpravilo, in sicer brez obravnave, ki bi bila v takih primerih popolnoma prazna in sama sebi namen (tako Zobec v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, tretja knjiga, strani 441, 442 in 482). Navedeno pomeni, da je odpravo zadevne procesne kršitve, za katero niso potrebna procesna dejanja oz. jo je glede na njihovo naravo mogoče odpraviti brez glavne obravnave pred pritožbenim sodiščem, dopustno sanirati že na seji pritožbenega senata.

Pritožbeno sodišče je zato ob uporabi 6. alineje 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje na delno utemeljeno pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od priznane odškodnine spremenilo tako, da le te tečejo od 14. 9. 2007 dalje, kot je v obrazložitvi pravilno zapisalo sodišče prve stopnje, višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti pa je zavrnilo, kot je razvidno iz izreka, kolikor ga ni zavrnilo že sodišče prve stopnje.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odst. 350. čl. ZPP).

S svojo odločitvijo je pritožbeno sodišče spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožeče stranke, zato je v skladu z določbo 2. odst. 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka.

Tožnik je v pravdi zmagal deloma. V takem primeru je stranka praviloma upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Princip ugotavljanja uspeha stranke v pravdi ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine je sprejemljiv v tistih primerih, ko je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravdnih stroškov (tako odločba VS RS opr. št. II Ips 530/2005).

V konkretnem primeru je bilo tožniku po spremembi prvostopenjske sodbe prisojenega 62,50 % od zahtevanega. Temelj odgovornosti tožene stranke je bil sporen, ker je slednja uveljavljala 100 % odgovornost tožnika pri nastanku škode. V dokaz svojih trditev glede temelja je tožnik predlagal zaslišanje prič in po potrebi izvedenca za varstvo pri delu. Sodišče je glede temelja angažiralo izvedenca za varstvo pri delu, katerega stroški so celokupne stroške postopka občutno povišali. Glede na navedeno pritožbeno sodišče šteje, da je utemeljena uporaba principa, da se uspeh stranke ugotavlja ločeno glede temelja in ločeno glede višine odškodnine, saj je ugotavljanje temelja povzročilo nastanek znatnih pravnih stroškov.

Tožnik je s tožbenim zahtevkom ob upoštevanju 100 % uspeha po temelju, uspel v višini 81,25 %, tožena stranka in stranski intervenient pa v višini 18,75 %. V tem sorazmerju morajo stranke ena drugi povrniti priznane in odmerjene pravdne stroške.

Utemeljeno priglašeni tožnikovi stroški pred sodiščem prve stopnje znašajo 3450 točk (400 točk za tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj., 1200 točk za zastopanje na narokih – tar. št. 15/3 a, trajanje 250 tč., za potrebne pripravljalne vloge 1600 tč.), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.583,55 EUR. K temu je potrebno prišteti 2 % + 1 % za materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 20,43 EUR, 20 % DDV v višini 320,80 EUR in sodne takse v višini 131,36 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni tožnikovi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje znašajo 2.056,14 EUR, 81,25 % od tega zneska pa 1.670,61 EUR.

Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke in stranskega intervenienta pred sodiščem prve stopnje znašajo 3320 točk (400 točk za odgovor na tožbo – tar. št. 15/1/a Odvetniške tarife – v nadalj. OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj., 1200 točk za zastopanje na narokih – tar. št. 15/3 a, trajanje 300 tč., odsotnost iz pisarne 170 tč., za potrebne pripravljalne vloge 1200 tč., prijava stranske intervencije 50 tč.), kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 1.523,88 EUR. K temu je potrebno prišteti plačilo predujmov za izvedence v višini 2.785,28 EUR, materialne stroške (čl. 13/3 OT) v višini 32,61 EUR, kar skupaj znese 4.341,77 EUR. Navedeni znesek je potrebno zvišati za 10 %- 434,18 EUR (zastopanje več strank - 9. čl. OT), za 20 % DDV v višini 955,14 EUR in še takse za odgovor na tožbo in dopolnitev tožbe v skupnem znesku 89,45 EUR EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tožene stranke znašajo 5.822,59 EUR, 18,75 % od tega zneska pa 1.091,74 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine, saj bi tožena stranka za zastopanje v pravdi lahko pooblastila pooblaščenca s pisarno z območja sodišča, pred katerim je tekel spor, ali pa bi pooblaščenec s tega področja lahko pooblastil substituta, zato teh stroškov ni mogoče priznati kot potrebnih stroškov, ki bi jih bila v smislu 155. čl. ZPP dolžna nositi nasprotna stranka.

Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 578,87 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Glede na to, da je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo, je tožena stranka dolžna tožniku povrniti del njegovih pritožbenih stroškov. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno z OT po stroškovniku priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 20 tč. za materialne stroške (9,19 EUR) in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR ter takse za pritožbo 131,36 EUR, znaša 348,93 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnik glede na dosojeno višino odškodnine po sodišču prve stopnje s pritožbo uspel v višini 25 %, zato mu mora tožena stranka v tem odstotku povrniti pritožbene stroške. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 87,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

Tožena stranka je s pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. in 155. čl. ZPP).

Tožnik sam nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).