Jedro

Napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 14. 10. 2016 in odločba št. ... z dne 23. 6. 2016 ter se ugotovi, da je upravičen do izplačevanja družinske pokojnine v višini 180,89 EUR od 7. 7. 2012 dalje ter da mu je toženec dolžan plačati znesek 5.237,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega prikrajšanja do plačila, v 15 dneh od izdaje odločbe, s povrnitvijo stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval na dveh podlagah in sicer odškodninske odgovornosti toženca ter tudi na podlagi pravil vračanja zaradi neupravičene obogatitve. Prepričan je, da je prva podlaga za priznanje pravice in izplačila vtoževanega zneska odškodninska odgovornost toženca oziroma njenih organov, ki so v postopku odmere družinske pokojnine oziroma pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, odločali. Dejstvo je, da je prišlo do oškodovanja in da je škoda nastala zaradi napačnega ravnanja organov toženca, ki niso ravnali v skladu s predpisi, temveč napačno, mimo jasnih zakonskih določil, odmere in obračuna družinske pokojnine. Ob nesporno ugotovljenem dejanskem stanju so objektivna dejstva in okoliščine ter pravne podlage že v letu 2012 utemeljevale izplačilo višje pokojnine, saj je tožnik kot obojestranska sirota uživalec družinske pokojnine po umrli materi A.A. in dela družinske pokojnine po umrlem očetu B.B. od 7. 7. 2012 dalje. Otrokom, ki izgubijo oba roditelja, pripada v skladu z določili Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), poleg družinske pokojnine po enem roditelju tudi 30 % od osnove za odmero družinske pokojnine po drugem roditelju, kar pa v konkretnem primeru pri obračunu družinske pokojnine tožniku v letu 2012 ni bilo upoštevano. Kot je zapisano v odločbi z dne 23. 6. 2016 je do napačne odmere in izplačevanja prenizkega zneska prišlo zaradi napake, ki jo je storil pristojni organ toženca. Zato je nesporno, da je tožniku pripadala višja pokojnina že v letu 2012. Zato tudi ni sporno, da je bil tožnik oškodovan za znesek 5.237,28 EUR, kar predstavlja za čas od julija 2012 do junija 2016 mesečno razliko v višini 109,11 EUR, to je razliko med zneskom 71,78 EUR, kolikor je tožnik prejemal na podlagi razveljavljene odločbe in zneskom 180,89 EUR, kar bi moral prejemati. Ni mogoče slediti stališču sodišča, da odločanje toženca, ki se je kasneje izkazalo za nepravilno in ko je bila kasneje z ugotovitvijo toženca ter z izdajo kasnejših odločb, s katero je bila dejansko popravljena napaka v postopku, ne predstavlja protipravnega ravnanja. Kot je bilo kasneje ugotovljeno, so bile za odmero uporabljene napačne določbe zakona, kar pomeni tudi, da za tožnika ni bil opravljen najugodnejši izračun. Tako sodišče samo ugotovi, da organi toženca pri odmeri pokojnine v letu 2012 niso ravnali v skladu s predpisi in so bila dejansko napačno uporabljena določila ZPIZ-1. To pa potrjuje protipravnost. Dejstvo je, da je šlo v konkretnem primeru za nepravilno uporabo povsem jasnih določil zakona. Zato je lahko vprašanje odškodninske odgovornosti v konkretnem primeru zgolj ugotavljanje krivde toženca oziroma njenih organov. Dejstvo je, da so organi toženca dolžni ravnati s povečano profesionalno skrbnostjo, kar pomeni ravnati natančno, določno in upoštevaje vsa pravila in predpise. V kolikor temu ni tako, jim je mogoče očitati malomarnost kot subjektiven odnos do dejanja, kar se upošteva v smislu krivde, kot predpostavke za odškodninsko odgovornost. Po prepričanju tožnika je pomembno tudi, da bi ravnanje brez svoje krivde moral izkazati toženec, česar pa ni storil, da bi se v smislu odškodninske odgovornosti razbremenil. Meni, da so izpolnjene predpostavke za odškodninsko odgovornost in da je podana podlaga za izplačilo vtoževanega zneska in ugoditev tožbenemu zahtevku. Napačna je tudi presoja sodišča, da ni podlage za uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Dejstvo je, da je toženec zaradi napačnega ravnanja svojih organov za čas od 7. 7. 2012, ko se mu je pričela izplačevati prenizka družinska pokojnina do 1. 7. 2016, ko je bila odpravljena nepravilnost, razpolagal s sredstvi, ki bi jih v primeru pravilne odmere moral prejeti tožnik. Toženec je mesečno razpolagal s 109,11 EUR sredstev, do katerih je bil sicer upravičen tožnik, kar pomeni, da je toženec, ker bi moral takšne zneske nakazovati tožniku, skupno zadrževal 5.237,28 EUR sredstev, s katerimi v primeru pravilnega ravnanja ne bi mogel razpolagati. To pa po prepričanju tožnika pomeni, da je za navedeni znesek toženec bil obogaten brez pravne podlage. Vztraja, da razveljavitev odločbe z dne 21. 9. 2012 pomeni, da je odpadla podlaga v smislu 190. člena Obligacijskega zakonika. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. V obravnavani zadevi je tožnik s tožbo izpodbijal dokončno odločbo toženca št. ... z dne 14. 10. 2016 in prvostopno odločbo iste opr. št. z dne 23. 6. 2016. S slednjo je toženec odločil, da se odločba št. ... z dne 21. 9. 2012 razveljavi in da ima tožnik od 1. 7. 2016 dalje pravico do dela družinske pokojnine v znesku 180,89 EUR na mesec. Takšno odločitev je toženec z dokončno odločbo z dne 14. 10. 2016 potrdil kot pravilno in zakonito in zavrnil tožnikovo pritožbo. Sporno v tej zadevi je, ali je toženec tožniku dolžan delno družinsko pokojnino izplačati v višini 180,89 EUR že od 7. 7. 2012 dalje in ali je tožnik iz naslova odškodninske odgovornosti oziroma neupravičene obogatitve upravičen do izplačila zneska 5.237,28 EUR. Takšen tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 6. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik pridobil pravico do družinske pokojnine po obeh starših od 1. 6. 2010 dalje. Glede na to, da je vdova pokojnega tožnikovega očeta vložila zahtevo za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine, je bilo potrebno poleg te odmere, ponovno odmeriti še družinsko pokojnino, ki jo je tožnik prejemal po pokojnem očetu B.B. To ponovno odmero družinske pokojnine je toženec opravil z odločbo št. ... z dne 21. 9. 2012. S slednjo odločbo je odločil, da ima tožnik od 7. 7. 2012 pravico do dela družinske pokojnine v znesku 71,78 EUR na mesec. Zoper citirano odločbo tožnik ni vložil pritožbe tako, da je postala dokončna in tudi pravnomočna. Kasneje pa je toženec na podlagi določbe 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) in uporabe instituta t. i. neprave obnove postopka, citirano odločbo z dne 21. 9. 2012 z odločbo št. ... z dne 23. 6. 2016 po uradni dolžnosti razveljavil in odločil, da ima tožnik od 1. 7. 2016 pravico do dela družinske pokojnine v znesku 180,89 EUR na mesec. To pomeni, da je toženec tožniku pravico do dela družinske pokojnine v višjem znesku, kot mu je bila priznana z odločbo z dne 21. 9. 2012, priznal od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

7. Kot je določeno v prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca, ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Skladno z drugim oziroma tretjim odstavkom citirane določbe, se takšna odločba lahko izda v roku 10 let, šteto od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, takšna odločba pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

Do takšnega učinkovanja izpodbijanih odločb je prišlo tudi v konkretnem primeru in sicer je odločba z dne 23. 6. 2016 učinkovala od 1. 7. 2016, to je skladno s tretjim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe z dne 23. 6. 2016. To pomeni, da je bil tožnik v primeru razveljavitve odločbe z dne 21. 9. 2012 in ob uporabi 183. člena ZPIZ-2 do višje delne družinske pokojnine upravičen od 1. 7. 2016, ne pa tudi za nazaj od 7. 7. 2012. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljeno zavrnilo.

8. Utemeljeno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek glede uveljavljene odškodnine oziroma povrnitve neupravičene pridobitve sredstev v višini 5.237,28 EUR. Pravno podlago za odločanje o sporni zadevi predstavlja določba 196. člena ZPIZ-2, ki napotuje na Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ta v prvem odstavku 131. člena določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za priznanje pravice do odškodnine morajo biti torej izpolnjeni elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da napačna odločitev upravnega organa še ne pomeni krivdnega ravnanja njegovih delavcev, niti protipravnega ravnanja. Ugotovljena nezakonitost posameznega upravnega akta sama po sebi še ne pomeni odškodninske odgovornosti. Za utemeljevanje odškodninskega elementa protipravnosti pri postopanju upravnih ali sodnih organov, se namreč glede na ustaljeno sodno prakso, zahteva hujše odstopanje od ustaljenega oziroma standardnega postopanja. Takšnega odstopanja od nekega pravnega standarda pa predstavljajo le težje kršitve kot je zloraba, samovolja in podobno.

10. Tudi po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru s strani toženca ugotovljena napačna odločitev (odločba z dne 21. 9. 2012) in kasneje popravljena napaka z izdajo nove odločbe z dne 23. 6. 2016, ne predstavlja protipravnega ravnanja, ki bi lahko bila podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti toženca. Iz dokumentacije jasno izhaja, da je toženec v upravnih postopkih, ki so se končali s pravnomočnimi odločbami, uporabljal določila zakona in kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, za tožnika ugotavljal najugodnejšo odmero družinske pokojnine. Kasneje ob kontroli pa je bilo ugotovljeno, da je bila z odločbo z dne 21. 9. 2012 družinska pokojnina tožniku kot obojestranski siroti ter del vdovske pokojnine odmerjen v višini 80 % zneska pokojnine, ki je šla umrlemu zavarovancu, to je tožnikovemu pokojnemu očetu, čeprav ni šlo za priznanje družinske pokojnine po prvem roditelju, pač pa priznanje družinske pokojnine kot obojestranski siroti po drugem roditelju. Na podlagi takšnega postopanja toženca, v nobenem primeru ni mogoče oceniti, da je toženec ravnal z namenom oškodovanja tožnika. V obravnavnem primeru je bila odločba toženca z dne 21. 9. 2012 pravnomočna, saj zoper njo ni bilo vloženo pravno sredstvo. Ravno institut pravnih sredstev je v temelju namenjen preverjanju zakonitosti pravnih dejanj organa, ki je odločbo izdal. Pri preverjanju zakonitosti odločbe ter pravnih dejanj pa lahko pride tudi do ugotovitve določene nepravilnosti.

11. Ker je v konkretnem primeru toženec pri kontroli sam ugotovil, da je prišlo do napake pri odločanju z odločbo z dne 21. 9. 2012 in je o razveljavitvi pravnomočne odločbe postopal skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 v postopku t. i. neprave obnove postopka, tožencu ni mogoče očitati, da je šlo za očitno odstopanje od ustaljene prakse in standardov postopanja, niti za težjo kršitev v smislu zlorabe ali samovolje, niti za hujšo malomarnost, zaradi česar tudi iz tega razloga element protipravnosti ni podan. Ker morajo biti elementi odškodninske odgovornosti izpolnjeni kumulativno, je ob pomanjkanju enega elementa, to je protipravnosti, sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje odškodnine v višini 5.237,28 EUR, zavrnilo.

12. Za priznanje zneska v višini 5.237,28 EUR pa ni podlage niti iz naslova neupravičene obogatitve na podlagi določbe 190. člena OZ, ker v obravnavanem primeru ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačevanje družinske pokojnine v nižjem znesku. V konkretnem primeru je bila pravnomočna odločba toženca z dne 21. 9. 2012 z odločbo z dne 23. 6. 2016 v postopku neprave obnove na podlagi 183. člena ZPIZ-2 razveljavljena in tožniku priznana višja delna družinska pokojnina od 1. 7. 2016 dalje, torej za naprej. Tako, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačevanje delne družinske pokojnine v znesku 71,78 EUR na mesec. Do tega bi prišlo edino v primeru, če bi bila odločba z dne 21. 9. 2012 odpravljena in na ta način ugotovljeno, da je toženec tožniku brez podlage izplačeval nižjo delno družinsko pokojnino že vse od 7. 7. 2012 in bi bil posledično neupravičeno obogaten. Ker do takšne pravne situacije ni prišlo, so pritožbene navedbe v tej smeri, da je bil toženec neupravičeno obogaten in da je tožnik iz tega naslova upravičen do vtoževanega zneska, so neutemeljene in pravno zmotne.

13. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je v skladu z določbo 154. člena in 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.