Jedro

Tako kot ničnost tudi izpodbojnost učinkujeta za nazaj. V obeh primerih gre namreč praviloma za napake, ki so obstajale v času sklenitve posla. Po pravni teoriji se restitucija obravnava po odškodninskih načelih, kadar je vzrok izpodbijanja pogodbe zakrivljen. Glede na navedeno je v tem primeru pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženka plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prejete kupnine od dneva, ko je tožnik kupnino plačal.

Izrek

Revizija zoper odločitev o odškodninskem zahtevku (točka II/3 izreka sodbe sodišča prve stopnje) se zavrže, v preostalem delu pa se revizija zavrne.

Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek iz točke I, tožbenemu zahtevku tožnika iz točke II pa je delno ugodilo, tako da je pod točko 1) razveljavilo kupoprodajno pogodbo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 19.04.1995, pod točko 2) je toženki naložilo, da mora tožniku vrniti kupnino, ki jo je tožnik plačal za nepremičnino, ki je bila predmet pod točko 1) razveljavljene kupoprodajne pogodbe, pod točko 3) je odločilo, da mora toženka plačati tožniku odškodnino v višini 1.500 DEM v tolarski protivrednosti ter v točki 4), da mora tožnik po prejemu celotne kupnine izročiti toženki kupljeno nepremičnino, medtem ko je preostali del zahtevka zavrnilo. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper odločitev iz točke II je toženka vložila revizijo, s katero je uveljavljala bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Z revizijskimi razlogi izpodbija predvsem oceno, da je toženka prevarala tožnika. Če bi tožnik skrbno ravnal, bi lahko ugotovil glede predmeta nakupa razliko med osnutkom prodajne pogodbe in priloženim propagandnim materialom, na vprašanje pa bi mu toženka to tudi pojasnila. Navedeno nesoglasje tožniku ni bilo sporočeno kvečjemu zaradi malomarnosti delavcev toženke, kar pa izključuje naklep. Zato vzročna zveza med ravnanjem toženke in tožnikovo zmoto ni podana. Tožnik tudi ni dokazal škode v tolarski vrednosti 1.500 DEM. Odločitev o zamudnih obrestih ni pravilna, ker je bila toženka lahko v zamudi šele od razveljavitve pogodbe dalje. Končno tudi odločitev o pritožbenih stroških ni pravilna.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki je v odgovoru nanjo predlagal zavrnitev revizije (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodninskem zahtevku, ni dovoljena, v preostalem delu pa ni utemeljena.

K odločitvi o delnem zavrženju revizije: Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev kupne pogodbe z dne 19.04.1995 in v posledici razveljavitve pogodbe vrnitev plačane kupnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega zahtevka je uveljavljal še odškodninskega, s katerim je zahteval plačilo škode v višini 1.500 DEM v tolarski vrednosti, kolikor je moral plačati za obresti na posojilo 20.000 DEM, ki ga je najel zato, da je lahko plačal del kupnine po razveljavljeni pogodbi. Tožnik je tako z eno tožbo uveljavljal dva zahtevka, ki imata po presoji revizijskega sodišča različno dejansko in pravno podlago (prvi zadeva neveljavnost pogodbe, drugi pa odškodninski zahtevek). V takem primeru se stvarna pristojnost in pravica do revizije določi po vrednosti spornega predmeta iz vsakega zahtevka posebej (prvi odstavek 39. člena in drugi odstavek 41. člena ZPP). Navedeni odškodninski zahtevek (tolarska vrednost 1.500 DEM) ne presega vrednosti 1,000.000 SIT. Zato toženkina revizija zoper odločitev o odškodninskem zahtevku iz razlogov drugega odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena ter jo je moralo revizijsko sodišče v tem delu zavreči (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 367. člena ZPP).

K odločitvi o delni zavrnitvi revizije: Odločitev o zahtevkih, ki so predmet dovoljenega dela revizije (ker izpolnjujejo predpostavke iz drugega odstavka 367. člena ZPP), se nanaša na razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 19.04.1995 in na vrnitev kupnine (ocenjeno v vrednosti 7,827.335 SIT). Tožnik je zahteval razveljavitev navedene kupoprodajne pogodbe iz razloga, ker da ga je toženka s prevaro napeljala k njeni sklenitvi. Po tej pogodbi je toženka prodala tožniku enega od devetintridesetih apartmajev v obnovljeni Vili ..., s pripadajočimi skupnimi prostori. Glede na gradivo k vabilu za nakup apartmajev je bil tožnik prepričan, da skupni prostori obsegajo tudi savno in trim kabinet. Že po sklenitvi pogodbe se je izkazalo, da predmet nakupa ni vseboval vsega, kar je obetalo gradivo, priloženo k vabilu na sklenitev pogodbe. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili naslednje odločilne okoliščine: - toženka je predstavila kupcem in tudi tožniku predmet prodaje s prospektom A26, ki je vseboval kot skupne prostore tudi savno in trim kabinet; - toženka - njeni delavci, ki so kontaktirali s kupci, so vedeli, da prospekt napačno prikazuje predmet nakupa (drugi odstavek sodbe sodišča prve stopnje na 8. strani); - v prospektu je toženka ponujala v prodajo več, kot je nameravala prodati in to je tožniku kot kupcu zamolčala (tretji odstavek - isto tam); - toženka je pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti zavestno zamolčala informacijo o tem, da propagandni material skupnih prostorov ne predstavlja pravilno (četrti odstavek - isto tam).

Na podlagi navedenih in drugih ugotovitev sta sodišči nižjih stopenj ocenili, da je bil tožnik ob sklepanju kupoprodajne pogodbe v zmoti glede predmeta pogodbe in da je toženka s prevaro napeljala tožnika k sklenitvi pogodbe. Zato sta na podlagi 111. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) razveljavili obravnavano kupoprodajno pogodbo in naložili toženki, da mora tožniku vrniti kupnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vplačila (posameznih delov) kupnine.

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči nižjih stopenj glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilno odločili o obravnavanem delu spora. Po določilu 65. člena ZOR lahko prizadeta stranka zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena, če je druga stranka pri njej povzročila zmoto ali jo je držala v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe. Stranka, v katere interesu je bila ugotovljena izpodbojnost pogodbe, lahko zahteva, da se pogodba razveljavi (prvi odstavek 112. člena ZOR). Po določilu prvega odstavka 113. člena ZOR pa je potrebno vrniti izpolnitve, opravljene na podlagi izpodbojne pogodbe.

Ugotovitev vsebine pogajanj, gradiva k vabilu na sklenitev pogodbe, obsega predmeta ponudbe in prodaje, so sestavina dokazne ocene. Enake narave je ugotovitev vednosti pogodbenikov o elementih pogodbe. Te ugotovitve sodišč nižjih stopenj tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zaključek, da je toženka postopala pri sklepanju pogodbe s tožnikom na prevaren način. Po tolmačenju pravne teorije se lahko prevara stori tudi z molkom, z zlonamernim zamolčanjem, z držanjem drugega sopogodbenika v zmoti in podobno. Stranka lahko drugo spravi v zmoto ne le s pozitivnim ravnanjem, ampak tudi z molkom, ko bi morala drugo opozoriti na kakšno okoliščino. Kot je bilo v tem primeru ugotovljeno, je toženka napako v gradivu k vabilu na sklenitev kupoprodajne pogodbe poznala in je kupcem ni pojasnila ob sklepanju pogodbe. To okolnost (ki je sicer dejanske narave in ki se jo omenja zaradi drugačnega revizijskega stališča) potrjuje tudi revizija sama, ko navaja.... "da se je v propagandnem materialu pojavila napaka o tem, kaj vse obsega predmet pogodbe (garažo in savno, fitnes ter trim kabinet) vendar pa so zainteresiranim kupcem, ki so ugotovili diskrepanco med osnutkom prodajne pogodbe (ki je bila priložena propagandnemu materialu in ki jo je prejel tudi tožnik...), pojasnili, da je pri tem prišlo do napake in da posameznemu kupcu apartmaja ne pripadata avtomatsko tudi garaža in delež na savni, fitnesu in trim kabinetu.". Pravno prepričljiv je zato zaključek sodišča druge stopnje "da je tožena stranka ravnala s prevaro in s prevaro povzročila pri tožniku sklenitev sporne pogodbe in da je torej tožnik kot kupec tudi ravnal s skrbnostjo, ki se v prometu zahteva, zlasti ob dejstvu napake v prospektu (priloga A 26), vse kot je pojasnilo zmoto tožnika in prevaro tožene stranke prvostopenjsko sodišče, pa je tudi razumljivo, da tožnik kot kupec ni izrecno zahteval dodatnih pojasnil glede predmeta pogodbe, ker je menil (bil v zmoti), da je ta določen". Razveljavitev sporne pogodbe je bila zato utemeljena.

Tako kot ničnost tudi izpodbojnost učinkujeta za nazaj. V obeh primerih gre namreč praviloma za napake, ki so obstajale v času sklenitve posla. Po pravni teoriji se restitucija obravnava po odškodninskih načelih, kadar je vzrok izpodbijanja pogodbe zakrivljen. Glede na navedeno je v tem primeru pravilna odločitev sodišč nižjih stopenj, da mora toženka plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prejete kupnine od dneva, ko je tožnik kupnino plačal. Drugačno revizijsko stališče, ki gradi na pravilih o neupravičeni pridobitvi, ni utemeljeno.

Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka revidentka ni formalno opredelila in tudi ne obrazložila. Revizijsko sodišče zato tega revizijskega razloga ni moglo upoštevati.

Uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava pa ni podana.

Revizijsko sodišče je zato moralo obravnavani del revizije zavrniti (378. člen ZPP).

Ker je tožnik v odgovoru na revizijo po oceni revizijskega sodišča le ponovil nekatere med postopkom iznešene trditve in pravne opredelitve, z odgovorom na revizijo nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče stroškovno zahtevo tožnika zavrnilo (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP). Ocena stroškovne odločbe pritožbenega sodišča pa ni mogla biti predmet revizijskega preizkusa (prvi odstavek 384. člena ZPP).